To, kar dela, je več, kot je kadarkoli sanjal in si želel

Samo Vidic velja za enega najnaprednejših fotografov v svetu športne fotografije. Podobe, na katerih išče vedno nove kote in motive, je objavil v številnih priznanih revijah, ki jih lista pestro mednarodno občinstvo. Z Vidicem, Blejcem po rodu, smo se pogovarjali ob robu mednarodne fotografske delavnice Samo Vidic Workshop, ki sta jo finančno podprla Canon in Red Bull in ki je v Bohinjsko Bistrico zvabila 25 udeležencev iz 14 držav. Tudi iz Avstralije in Gvatemale.

Vaš nečak, Jan Križaj, prav tako navdušen fotograf, je v enem od intervjujev izjavil, da ste ga prav vi navdušili za fotografijo. Kdo je vas zmamil v svet fotografije? V bistvu sem se kar sam navdušil nad fotografijo. Od nekdaj se mi je zdelo, da je delo fotografa nekaj, kar mi je pisano na kožo. V resnici sem se kar dolgo pripravljal na to, da bi je resnično lotil, no, je pa tudi res, da niti nisem imel denarja, da bi si kupil boljšo opremo.

Dolga leta sem slikal s tistim, kar smo pač imeli doma, z raznimi "trotelziher" kamerami in podobno.

Odraščali ste v časih, ko je bila tudi ta "trotelziher" kamera družinsko bogastvo, do katerega se ni mogel dokopati vsak. So vam ga starši dovolili uporabljati? Ja, lahko sem fotografiral z njim. In to sem rad počel zaradi sebe, nisem se po nikomer zgledoval.

So bili že takrat za vas bolj zanimivi športni motivi, ali ste fotografirali drevesa in sončne zahode, tako kot večina? Na začetku tako ali tako fotografiraš vse, kar ti pride pred oči. Iščeš, poskušaš, se učiš, iščeš pravo luč. Takrat smo še snemali na film in svoje izsledke sem si zapisoval, le tako sem se lahko česa naučil. Je pa res, da ko me je to prijelo, me je prijelo zares. V življenju me ni nobena stvar bolj zagrabila, kot me je zagrabila fotografija.

Koliko let ste imeli takrat? 16, 17 let. Če se zdaj ozrem nazaj, je res neverjetno, kako predan sem bil temu, kako željan sem bil naučiti se nečesa novega. To je tisto, kar pri mlajši generaciji fotografov najbolj pogrešam. Danes mislijo, da se vse zgodi z danes na jutri. To seveda ne drži, pri meni je trajalo kar nekaj let. Od pet do sedem let, če sem odkrit, da sem dobil nazaj del tistega, kar sem vlagal. Da so me ljudje opazili in da sem kot fotograf dobil neko konkretno delo.

Že zelo zgodaj sem ugotovil, da v Sloveniji tega, česar si želim, ne bom mogel početi. Da je naš trg premajhen.

Zato sem – mislim, da sem imel 21 ali 22 let – preprosto napisal e-pošto in jo poslal Red Bullu. Če zdaj pogledam nazaj, je bilo to res noro, bil sem še zelenec in sploh nisem razmišljal o posledicah. Danes lahko povsem odkrito rečem, da bi se bal storiti tak korak. Takrat pa sem se dobesedno vrgel v mrzlo vodo in Red Bull je bil tisti, ki me je zunaj Slovenije najprej opazil.

Poslali ste elektronsko sporočilo in kako dolgo čakali na njihov odziv? Ne dolgo, kakih 20 minut. Začel sem z lokalnimi dogodki za Red Bull, po približno dveh letih pa so me že poslali na tuje trge. Najprej v Avstrijo, Italijo, potem pa vedno dlje. Z leti in izkušnjami se ti začnejo odpirati vedno nova vrata.

Moje fotografije so začeli objavljati na naslovnicah, recimo na naslovnici revije Outside v ZDA, ki je verjetno največja revija za športe na prostem na svetu. (Leta 2012 je bila na naslovnici revije Outside objavljena Vidičeva fotografija norveškega smučarskega kralja Aksla Lund Svindala, op. a.)

Sčasoma ljudje opazijo tvoje delo, "poguglajo" tvoje ime in te kontaktirajo. Sam se nikoli nikamor nisem hodil ponujat. Še v življenju nisem nikoli trkal na vhodna vrata oglaševalskih agencij.

Sem pa vesel, da sem se odločil tako, kot sem se. Vem, da nekateri fotografi nimajo niti za položnice, pa niso slabi. Obratno.

Danes ste se na eni od delavnic (intervju je potekal v soboto, 27. 6., op. a.) pogovarjali o tem, kako napisati e-pošto, s katero fotograf lahko pritegne pozornost naročnika. Ste sami takrat upoštevali vsa ta navodila? Ah, kje pa! Poslal sem jim povezavo do svoje spletne strani in napisal še nekaj besed o sebi. No, pa že zaradi te strani mi je bilo nerodno, kot da se baham, da jo sploh imam, medtem ko je internetna stran danes minimum oziroma osnova vsakega fotografa.

Se morda spomnite, kaj ste imeli takrat objavljeno na svoji strani? Ja, večinoma so bile to športne fotografije, razni "bikerji" in "snowboardarji". Za tisti čas so bile to precej napredne fotografije. Je pa res, da je bilo verjetno takrat precej lažje izstopati kot danes.

Je za športnega fotografa pomembno, da razume šport? Zagotovo je pomembno, da si športno razgledan. Sam sem se v otroštvu ukvarjal s smučarskimi skoki, ogromno sem presmučal in predeskal in ta šport poznam povsem od blizu.

Pomembno je, da poznaš značilnosti športa. Ravno na letošnji delavnici, kjer smo fotografirali športno plezalko Mino Markovič, se je zgodilo, da je eden od fotografov povsem zgrešil bistvo športa. Še Mina je opazila, da je fotografija sicer lepa, nima pa prav nobene povezave s plezanjem. Seveda je tudi pomembno, ali delaš za časopis in potrebuješ eno močno fotografijo, ali pa delaš za agencijo in potrebuješ celo serijo fotografij.

Ali med fotografiranjem športnikov obstaja kakšna stična točka? Da. Če govoriva o tistih najbolj vrhunskih, potem lahko rečem, da jih je 90 odstotkov povsem profesionalnih, korektno naredijo svoje in se zavedajo, zakaj to počnejo. Da tudi zanje to pomeni korist. So pa seveda posebni in verjetno taki morajo biti, če želijo, da jim uspe.

Odvisno je tudi od tega, s katerim športom se ukvarjajo portretiranci. Če gre za manj izpostavljen šport, so pripravljeni narediti bistveno več.

Si želijo fotografije ogledati takoj, še na fotoaparatu? Nekateri da. Seveda pa to pomaga tudi v trenutkih, ko so že utrujeni. Če jim takrat pokažeš najboljšo fotografijo, se jim hitro povrnejo moči.

Jim prigovarjate, kako so super in krasni? Seveda. Zavedati se moramo, da to niso manekeni, temveč športniki, in da poziranja niso vajeni. Nekateri so povsem leseni, drugi so bolj nadarjeni za to.

Spomnim se fotografiranja za katalog kopalk. Pred mano je stala manekenka in sama menjavala položaje. Niti besede mi ni bilo treba reči. Tega nisem vajen (smeh, op. a.).

Kako proste roke imate pri izbiri dela za Red Bull? Včasih imajo neke želje, predstavijo mi rdečo nit, medtem ko je vse drugo odvisno od mene in časa, ki ga ima športnik na voljo. Če govorimo o največjih zvezdah, je to približno 15 minut. Seveda pa se zgodi, da se na fotografiranju zgodba obrne v povsem nepričakovano smer in takrat improviziraš. Naročnik do zdaj še ni bil nezadovoljen.

Na letošnjem Wings For Life World Run ste posneli eno izmed opaznejših fotografij, na kateri se paraolimpijska prvakinja v namiznem tenisu Mateja Pintar in njen partner Peter poljubljata med tekom. Predvidevam, da so bili šefi navdušeni nad fotografijo, saj kar najbolje upodablja bistvo teka za tiste, ki teči ne morejo? Ja, v bistvu so res bili. Še isti dan sem z vrha Red Bulla dobil sporočilo s posnetkom zaslona s fotografijo in pripisom: "Najlepša hvala, prijatelj."

Zanimivo je, da je bila to prva fotografija, ki mi je ta dan teka uspela, kajti prva spominska kartica očitno ni delovala, to pa je pomenilo, da nimam nobenih fotografij s štarta.

Je delo za Red Bull res sanjsko delo? To, kar delam jaz, je več, kar sem si kadarkoli želel in sanjal.

Zakaj? Ker lahko počnem toliko različnih stvari v zvezi s športno fotografijo. Je pa seveda to garanje in pomeni vsaj 200 dni odsotnosti na leto. Letaš z enega konca sveta na drugega in lahko se zgodi, da pregoriš.

Saj rad odhajam, še raje pa se potem vračam domov k družini. Vsak teden enkrat ali dvakrat pakiram in v tem še vedno zelo uživam. Tudi v vožnji na letališče.

Vrhunski športniki so pogosto poškodovani, vrhunski športni fotografi prav tako? Ja, jaz vsekakor sem. Kar naprej imam neke težave s sklepi, ortoped ima že mojo telefonsko številko in sva stalno na vezi. Na začetku leta so me pestile tudi težave z očmi in dva meseca zaradi pritiska nisem smel leteti. Še žena pravi, da če nimam vsaj ene operacije na leto, potem nekaj ni v redu z mano.

Koliko tehta oprema, ki jo tovorite na snemanja? Če grem delat akcijo in lifestyle, potem gre z mano celoten studio in vse skupaj nanese okrog 200 kilogramov.

Koliko nosite na sebi? Med 20 in 30 kilogrami, odvisno od tega, kaj delam. Z leti sem se točno naučil, kaj potrebujem, in vem, kako zreducirati opremo.

Za katere športe pokličejo vas? Večinoma za zimske športe, motošport, jadranje, skoke s pečin, skratka za vse, kar se dogaja na vodi.

In kaj vi najraje počnete? Vse, kar zajema akcijo.

Na koga se obrnete, ko potrebujete drugo mnenje pri izboru fotografij? Na Red Bullu mi stoodstotno zaupajo, kar pomeni, da povratnih informacij ne dobivam več. Kadar potrebujem drugo mnenje, se obrnem na ženo Majo ali na fotografa Bora Dobrina ali Daniela Novakoviča.

Če se vrneva na začetek vaše fotografske poti. Menda ste bili dolga leta zaposleni na carini, zraven pa gojili še fotografsko kariero. Brez dvoma je moralo biti naporno. Res je, delal sem na špediciji na Brniku. Res smo se nagarali, a smo hkrati neizmerno uživali, pa še na roko so mi vedno šli. Če sem potreboval neplačan dopust, sem ga lahko dobil, če sem čez noč dobil fotografsko delo, sem lahko dobil prost dan in podobno.

No, dolgo tako seveda ni šlo. Pri 30 letih sem dobesedno pregorel. Nisem vedel, kaj se dogaja. Poklical sem dr. Matjaža Turela, pulmologa in zdravnika v smučarski reprezentanci, mu opisal simptome – nabijalo mi je srce, doživljal sem napade panike – in se nemudoma napotil v klinični center. Zdravnik me je postavil pred odločitev: potrebna bo sprememba. Tako naprej ne bo šlo.

Že nekaj let sem se sicer zavedal, da je tak tempo življenja neznosen. V petih letih sva bila z Majo na dopustu le 20 dni, vse druge dneve sem namenil delu. Če ne delu na špediciji, pa fotografiranju. No, takrat sem se dokončno odločil za fotografijo.

Ste bili takrat prepričani, da je odločitev prava? Takrat ne, se je pa že v roku šestih mesecev izkazalo, da je odločitev prava. Še danes neizmerno uživam v svojem delu.

Kakšne želje, ambicije še imate v fotografskem smislu? To bi pa raje še malo zadržal zase. Pustimo času čas.

Olimpijske igre? Ne, to me sploh ne zanima. Včasih me je, danes pa niti pod razno.

Kaj je vaša največja referenca, ki bi jo izpostavili novemu naročniku? Imam dokaj kakovosten portfolio iz obdobja zadnjih dveh let, kjer se vidi, da znam ogromno različnih stvari. Ne bi se pa opredeljeval samo z eno fotografijo.

Leta 2013 ste na največjem mednarodnem fotografskem natečaju na temo akcijskih in pustolovskih športov Red Bull Illume zmagali v kategoriji Wings. Se pogosto prijavljate na fotografske natečaje? Niti ne, sem pa takrat poslal tri fotografije in od tega sta se dve uvrstili med najboljših 50, ena pa je zmagala. Kar dober izkupiček.

To je fotografija, na katero sem res ponosen. Edino, kar je na njej obdelano, je to, da je konvertirana v črno-belo tehniko, vse drugo je povsem naravno. In všeč mi je, da je komisija to opazila.