Slovenec, ki se v vertikali počuti kot riba v vodi, najboljše prihranil za konec

Gregor, zanima vas ogromno stvari, od plezanja, alpinizma do teka, kaj bi rekli, da vas najbolj definira? S katerim od svojih interesov se najbolj identificirate?

Šegel je prav na zadnji tekmi celinskega pokala v tej sezoni z zmago v močni konkurenci dosegel največji uspeh v karieri. Foto: Robert Hendriksen Z lednim plezanjem. Zagotovo. V preteklosti sem tekel tudi ultramaratone, v določenem obdobju sem se veliko ukvarjal z alpinizmom, kar počnem še danes, a zdaj je 90 odstotkov tega, kar počnem v prostem času, priprava na tekmovalno ledno plezanje.

Zakaj ravno ledno plezanje?

V obdobju, kot sem se začel ukvarjati z resnim alpinizmom, sem se začel spogledovati z lednim plezanjem. Kot alpinist veliko treniraš s cepini in na derezah, to je sestavni del alpinizma, in takrat sem videl, da mi to gibanje zelo ustreza, da mi je všeč in da mi dobro gre. Od takrat naprej sem ledno plezanje postavljal na prvo mesto.

Kdo vas pri tem usmerja, opozarja na napake, koga lahko vprašate za nasvet?

V slovenski reprezentanci se precej popravljamo med sabo, veliko napotkov glede tehnike nam dajeta Miha Habjan in Maja Šuštar Habjan, oba sta zelo izkušena tekmovalca. Kar zadeva strukturo treninga, mi veliko pomaga moje dekle Rebeka Kamin, ki ima veliko izkušenj s športnim plezanjem.

Letošnjo sezono celinskega pokala v lednem plezanju ste končali na vrhuncu, z zmago. Se je že dolgo obetalo, da boste stopili na najvišjo stopničko, ali ste se presenetili?

Kar zadeva stopničke, sem upal, pričakoval, da mi bo v bližnji prihodnosti to uspelo. Kar pa zadeva nastop v Angliji, sem se po eni strani presenetil, po drugi ne. Na dan tekme sem se dobro zbral, opravil sem popoln nastop, povsem sem bil osredotočen na smeri, šel sem na vso moč, dal vse od sebe, in ko sem prišel na vrh, sem bil vesel ter niti ne tako presenečen nad doseženim, saj sem vedel, da sem opravil zelo dobro. Če bi mi to nekdo rekel pred tekmo, bi bil zelo presenečen.

Šegel med plezanjem v finalu tekme v Sunderlandu v Veliki Britaniji (od 46:45  naprej):

Kakšni so zdaj vaši načrti v lednem plezanju?

Z lednim plezanjem se ukvarjam zadnjih sedem, osem let, resno štiri, pet let in še vedno se učim. V tej fazi leta moramo najprej ozavestiti, česa smo se naučili to sezono in česa v prejšnji. Sestaviti moramo načrt, kako bomo te nove ugotovitve vključili prihodnje leto, in se pripraviti tako, da bomo na tekme prišli še bolj pripravljeni kot letos.

Kako je v Sloveniji z infrastrukturo za treninge lednega plezanja?

Infrastrukture nam definitivno primanjkuje. Stena na garažni hiši v Domžalah je v leseno preobleko za ledno plezanje oblečena samo od konca novembra in do tekme v Domžalah oziroma do marca, pri čemer moram poudariti, da smo zelo hvaležni Zavodu za šport Domžale, ki to steno financira in nam omogoča treninge. To ni samoumevno in tega jim sploh ne bi bilo treba.

Bi pa potrebovali neko manjšo steno, ki bi bila vse leto opremljena z oprimki, ki jih potrebujemo pri lednem plezanju. Če bi z derezami trenirali na navadnih oprimkih, bi jih poškodovali. Tudi derez ne moremo kar zabijati v les, ampak tam uporabljamo športnoplezalne stope, kar za naš trening ni optimalno. 

Plezalna stena na garažni hiši v Domžalah. Foto: Ana Kovač

Kako se pripravljate, kako trenirate?

Treniramo ali moč, torej v fitnesu, ali tehniko. Nekaj se da natrenirati s športnim plezanjem, to zagotovo pride zraven, čez poletje pa treniramo na steni Alpinističnega odseka (AO) Domžale, gre za manjšo steno, ki je opremljena z oprimki za ledno plezanje, kar omogoča trening vse leto, ni pa to enako.

Menda se v Domžalah že na daleč sliši, kdaj vi plezate, saj zraven vrtite glasbo. Katera vam najbolj daje ritem?

Nimam je vedno, pogosto pa, odvisno od počutja. Prinesem si manjši zvočnik JBL, ponavadi poslušamo techno glasbo, da nam daje ritem, včasih tudi Klemna Klemna.

Kako je z opremo za ledno plezanje? Kako visoki so stroški? Vam pri tem pomagajo sponzorji?

Foto: Robert Hendriksen Nimam nobenih sponzorjev, nas pa za tekme podpira Planinska zveza Slovenije. Kar zadeva opremo, se financiramo sami. Oprema dejansko niti ni tako nedostopna, potrebujemo opremo kot za športno plezanje. Obvezni so čelada, ki te ščiti pred udarci ali zdrsi cepina, plezalni pas in dereze.

Dereze so ključen del opreme, mi uporabljamo posebej izdelane za zapikovanje v les, kar pomeni, da so bolj ostre, so pa uporabne tudi pri zapikovanju v led. To je obvezen del opreme, ni pa to tako ogromen strošek, kot je na primer pri kolesarstvu, kjer kolo lahko stane več kot deset tisoč evrov. Tukaj cena celotnega seta opreme verjetno ne presega tisoč evrov.

Kako resne so vaše športne ambicije? Poleg plezanja hodite v službo.

Po opravljenem magisteriju na Naravoslovnotehniški fakulteti, kjer sem končal študij materialov in metalurgije, sem se zaposlil v Mežici, v podjetju, kjer sem bil šest let štipendist. V podjetju, kjer se danes ukvarjam z reciklažo akumulatorskih baterij, so mi šli toliko na roko, da sem se lahko zaposlil nekoliko kasneje, toliko, da sem izpeljal odpravo v Himalajo. Tako da zdaj treniram ob delu. V tujini se veliko lednih plezalcev ukvarja samo s tem, v Sloveniji pa še ne.

Ste se kdaj resno spogledovali z idejo, da bi se s športom ukvarjali profesionalno?

Ko sem se ukvarjal z ultramaratonom, sem res imel sponzorja, vendar ne do te mere, da bi se lahko s tem preživljal. Financirali so mi nakup opreme, tekme, sem pa tako ali tako študiral, tako da drugega niti nisem potreboval.

Lani ste bili v Himalaji, leto prej v Patagoniji, kakšne ambicije ste imeli v alpinizmu?

V Himalajo smo se novembra lani odpravili z Markom Prezljem, Martinom Žumrom, Nejcem Marčičem, Luko Stražarjem .... Glavna cilja sta bila Mukut Perbat in Kamet. Gre za cilja, za katera je zelo težko pridobiti dovoljenje, Marko je zanj zaprosil že četrtič, tokrat so mu ga odobrili. Pod Kametom in Mukut Perbatom izvira reka Ganges, zato so to sveti hribi in zanje neradi izdajajo dovoljenja, drug razlog pa je varnostne narave, saj gora Mukut leži na meji s Tibetom in se bojijo, da bi se v času, ko bi bila tam alpinistična odprava, zgodil politični spor.

Kako ste se znašli v tem svetu?

Srkal sem izkušnje in nasvete članov odprave, ki so bili veliko bolj izkušeni od mene. Zame je bila to fantastična izkušnja in zelo sem hvaležen, da sem jo lahko doživel. Bilo mi je v izjemno čast, da sem se lahko pridružil taki odpravi s takimi ljudmi.

Foto: Robert Hendriksen

Menda ste sodelovali tudi s Petrom Slatnarjem, ki ga dobro poznajo tudi ljubitelji smučarskih skokov …

Res je, s Petrom sem vzpostavil stik in takoj je bil pripravljen pomagati. Pomagal je pri izdelavi določenih delov, s katerimi smo optimizirali cepin, ko smo se odpravljali na svetovni pokal v tujino, takrat smo potrebovali cepine za hitrostno plezanje. Te cepine smo uporabili na tekmi, s sodelovanjem smo nadaljevali in zdaj imamo že nove ideje. Peter je fantastičen človek, vedno pripravljen na nove projekte, pravi inženir.

Kaj vam daje šport? Vas spremlja že od malih nog?

Da, tudi z družino smo ogromno hodili v planine. Z mamo smo hodili tudi na turnosmučarske tabore z Rodom sivega volka. Oče in mama sta se spoznala na Peci. Z bratom sva se vedno gibala v naravi, to mi daje neomejeno svobodo.

Foto: Robert Hendriksen

Zaključiva z domačo tekmo v lednem plezanju. Drugega marca bodo ledno plezanje v živo lahko spremljali tudi slovenski ljubitelji športa. Tekma bo v Domžalah in šteje za državno prvenstvo in slovensko-hrvaški-srbski (SHS) pokal. Je to za vas pomembna tekma?

Tekma v Domžalah je bolj namenjena druženju in zabavi, hkrati pa tudi promociji tega športa, da pokažemo javnosti, kako se šport razvija. Zelo pomembno je, da se šport približa ljudem. Sploh mladim. Glavni pomen dogodka v Domžalah je povezovanje.