Sara Isaković: nekoč kraljica bazenov, zdaj kraljica možganov

Foto: Osebni arhiv

Slovenska javnost Saro Isaković pozna predvsem kot vselej nasmejano plavalko in trikratno olimpijko, ki je na igrah v Pekingu osvojila srebrno kolajno v disciplini 200 metrov prosto. Od njenega športnega zenita bo prihodnje leto, ko bo dopolnila 30 let, minilo že okroglo desetletje. Tokratna gostja Sportalovega sobotnega intervjuja, ki za svoj dom označuje Dubaj, je medtem že dodobra zaplavala v nove vode. Že med plavalno kariero se je v ZDA začela spogledovati s psihologijo. Delovala je kot asistentka v laboratoriju v San Diegu, kjer je raziskovala možgane marincev in olimpijcev, po opravljenem magisteriju pa se je v zadnjih letih v Dubaju ukvarjala s "performance" psihologijo. Zdaj jo čaka nov izziv. V Oslu.

Ujeli smo vas med kratkim blejskim postankom ob vaši selitvi iz Dubaja v Oslo. Nov poslovni izziv?
Ves čas potujem po svetu. Kot kaže, je zdaj znova čas za spremembo. Življenje se mi spet spreminja. Selim se iz enega v drug ekstrem. Da, gre za nov izziv, delovanje v zagonskem podjetju Fitsmind. Ukvarjali se bomo s kombinacijo fizičnega in psihičnega treninga. Vse skupaj se je zgodilo po naključju. Odgovorna za projekt sta naletela na "podcast", v katerem govorim o športni psihologiji in tekmovalnih izkušnjah. Nato sta stopila v stik z menoj in me prepričala.

Iz vročega Dubaja v hladno Oslo …
Znajdem se v različnih okoljih. Dubaj bo vedno moj dom. Tja se lahko vrnem kadarkoli, a tega projekta se ne bi mogla lotiti kot polovičarka, zato sem se odločila za selitev.

Kaj boste pravzaprav delali na Norveškem?
Delovali bomo na treh ravneh. V pripravi je aplikacija za trening. Druga raven bodo predavanja in spletni tečaji, tretja pa organizirane avanture po Arktiki. To so ladijski izleti z ogledi fjordov, kitov in severnega sija, ki vključujejo tudi vadbo in psihologijo. Moja naloga je skrb za psihični program, a pri tem me ne zanima zgolj nekajmesečni program, temveč način življenja.

Od Pekinga in Sarinega srebra bo prihodnje leto minilo deset let. Foto: Sportida

Strokovnjakinja za možgane torej?
Vsak fizični trening potrebuje psihično pripravo. Psiha mora biti na pravem mestu. Ne, ne gre za neko gurujstvo v športu. Ideja je, da se vadbo ljudem predstavi na drugačen način, zato bo vsak trening vključeval vizualizacijo in trening zavedanja skozi meditacijo. Telo ne dela brez glave. Če želiš ostati zdrav in ohraniti dobro telesno kondicijo, ti brez glave ne more uspeti. Za vsem tem stoji možganska znanost. V postopku dela torej pojasnjujem, kaj se dogaja v možganih. S pridom uporabljam nevropsihologijo.

Govorimo o ciljih. Možgane je treba vnaprej pripraviti na ta cilj. Ko nekaj vizualiziraš, možgani ne vedo, ali si si to zamislil ali nekaj v resnici izvajaš. Aktivirajo se namreč isti nevroni. Zakaj to delamo? Zaradi priprave na želene situacije. Glava bo tedaj vedela, kaj mora delati. Telo se le prepusti in sledi. To je pomen vizualizacije. Lep primer so alpski smučarji. Smukač pri 130 kilometrih na uro ne more razmišljati o tem, kako izpeljati zavoj. Glava je na to pripravljena. Telo zgolj sledi.

Želite poudariti, da se vizualizacija vrhunskega športnika ne razlikuje bistveno od vizualizacije rekreativnega tekača?
Točno tako. A dejstvo je, da običajni ljudje nimajo potrebnega znanja za to. Športniki smo torej po tej plati veliki srečneži. Jaz sem se na primer že pri trinajstih letih zavedala pomembnosti svoje glave. Že kot desetletnica sem pod brisačo vizualizirala nastop. Pred Pekingom sem zvečer vizualizirala trening. Videla sem bazen, slišala sem trenerja, ki mi govori čase. To pomeni, da so možgani že opravili trening, ki ga je telo šele naslednji dan. Pri vrhunskih športnikih je vizualizacija nekaj normalnega. Zakaj ne bi bila tudi pri splošni populaciji?!

"Uživam v novih izkušnjah," pravi najuspešnejša slovenska plavalka vseh časov. Foto: Sportida

Bi se upali pohvaliti, da ste kot psihologinja nekaj prispevali k razvoju te znanosti?
Ne, ne gre za izume, nova znanja … Toda znanja, ki sem jih pridobila z delom, na univerzi in pred tem kot vrhunska športnica, poskušam predstaviti na razumljiv in predvsem uporaben način. Ključna je kombinacija psihičnega in fizičnega treninga.

Kaj pa praški v fitnesu?
V to ne verjamem. Tudi na splošno se zavedam, da je farmacija velik posel. Jasno, zelo depresiven človek bo potreboval tablete, ne verjamem pa, da je treba vsaki drugi osebi predpisati te tablete. Podobno je pri telesni vadbi. Tudi tu gre za trening psihične odpornosti.

Se z novo službo odmikate od vrhunskega športa?
Deloma prav gotovo. A ko sem se odločila za selitev na Norveško, sem že stopila v stik z nekaterimi plavalnimi klubi. Želim ostati v stiku z vrhunskim športom.

Lani je kazalo, da boste nova direktorica Plavalne zveze Slovenije. Kje se je zataknilo?
Želela sem domov in pomagati pri postavljanju novih temeljev zveze. Pripravila sem marketinški program in vizijo. Na koncu z odgovornimi žal nismo našli skupnega jezika.

Lani na pragu Plavalne zveze Slovenije. "Nismo našli skupnega jezika." Foto: Sportida

Kako z zdajšnjim znanjem gledate na aktivnosti v svoji karieri? Vidite veliko neizkoriščenih zalog?
Če bi leta 2012 o psihologiji vedela toliko kot danes, bi bile olimpijske igre v Londonu zame precej drugačne. Priznam, glava ni bila prava. Trener sicer trdi, da sem bila telesno slabše pripravljena. Morda res, sama pa vem, da tudi nisem verjela vase. No, po drugi strani sem ponosna na Peking. Od svojega šestnajstega do dvajsetega leta sem se načrtno in na vrhunski ravni pripravljala na svoj glavni nastop kariere.

Ali kakšno potezo v življenju obžalujete?
Ne. Tudi zelo nerada gledam v preteklost z mislijo, kaj bi bilo, če bi vedela, kar vem danes. Kar je bilo, je pač bilo. Imam lepo življenje. Še nikoli se nisem počutila tako dobro kot zdaj.

Kako kot nekdanja športnica, ki se ukvarja s psihologijo, gledate na stereotipe o tem, da slovenskim ekipam pogosto spodleti v ključnih trenutkih. Obstaja tako močna skupna značilnost naroda?
Stereotip kaj hitro postane realnost. Tu ne gre le za narod. Vsak posameznik ima kdaj kakšne notranje dvome, ki nimajo realne osnove. V to začne verjeti, zato mu na koncu ne uspe. Tudi pri narodu in reprezentanci pogosto vidim iskanje vnaprejšnjih izgovorov. "Ne moremo, majhni smo, že zdaj smo veliko naredili …" To je miselnost. Rada primerjam Srbijo in Slovenijo. Srbi so v športu predrzni. Dopovedujejo si, da jim bo uspelo. Na koncu jim uspe. Zakaj? Ko je najpomembneje, iz spomina povlečejo to razmišljanje. To je neverjetna notranja energija. Ko jim enkrat uspe, je to tudi hrana za prihodnje situacije. Prav zaradi tega so na olimpijskih igrah v Riu v ekipnih športnih osvajali kolajne kot za stavo.

Kaj pa Slovenci?  V kratkem zapušča Bled. Smer? Oslo. Foto: MaPa
Veliko je iskanja zunanjih dejavnikov. Še več, tudi ob zmagah večkrat slišim, da smo imeli srečo, da je bil tekmec oslabljen … Vse to vpliva na to, kako se boš odzval v naslednjih prelomnih trenutkih. Ne znamo se nagrajevati in si pripisati zaslug. Verjamem, da bi bili lahko Slovenci v športu še veliko bolj uspešni. Ne znamo izkoristiti potenciala.

Vam gre to v nos?
Od nekdaj, a vedno sem se predstavljala v posebnem mehurčku, ki je preprečeval, da bi ta energija prišla do mene.

Vas je kakšen slovenski športnik navdušil z drugačnim pristopom?
V misli se mi najprej prikrade Peter Prevc. V sezoni 2015/16 je bil svetla izjema. Bil je neverjetno samozavesten in stabilen. Prišel je in zmagal. To pri slovenskih športnikih pogrešam. Morda je to moja življenjska misija. Nekega dne bi rada pomagala, a začeti je treba z mladimi tekmovalci in trenerji. Potrebujemo revolucijo v slovenskem športu. Otresti se moramo tega strahu pred pozitivnostjo in stalnih izgovorov.

Upokojene športnike pogosto vprašamo, ali bi svoje otroke vključili v svoj šport …
Plavanje? Obvezno. No, plavati bo zanesljivo znal, ostalo pa … Haha … Si pa želim več izobraževanja na področju športne psihologije.

Kaj pa vaše plavanje? Znate plavati tudi kot upokojena nemška turistka v Portorožu ali vas ves čas mika tekmovalni ritem?
Ne gre za tekmovalni ritem, vseeno pa še vedno zelo rada plavam. V Dubaju sem trenirala trikrat tedensko, po dva kilometra na dan. V vodi se odlično počutim. To je zame najpomembneje. Rezultati me ne zanimajo.

Kje pa se vidite čez nekaj let?
Ne vem, kaj mi bo prineslo življenje. Ne bojim se sprememb. Verjamem, da sem v vsakem trenutku na pravem mestu. Z vsako izkušnjo se nekaj novega naučim, želim pa ostati vpeta v šport, pri čemer me, kot že rečeno, seveda mika tudi Slovenija.