Sobotni intervju
Sobota, 1. 7. 2017, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Rok Rozman: nekdanji olimpijec, danes naravovarstvenik
Nekdanji olimpijec, danes varuh rek, razbija dogmo, ki je zasidrana v šolskem sistemu #SobotniIntervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,40
3
Rok Rozman je eden tistih, ki jih je težko opredeliti. Kot športnik je zaljubljen v hokej, kot biolog v ptice, največje uspehe pa je doživel v veslanju. 29-letni Gorenjec se danes intenzivno posveča ekstremnemu kajakaštvu in deluje kot naravovarstveni aktivist za ohranjanje rek Balkana. Zakaj ravno Balkana? "Ker investitorji mislijo, da jim tukaj nihče ne gleda pod prste, a se motijo," poudarja nekdanji olimpijec.
Rok Rozman je nekdanji hokejist, ki je zaradi spora s trenerjem v mlajših selekcijah leta 2003 presedlal v veslaške vode.
Kot član četverca (Vito Galičič, Rok Gradišnik, Blaž Velcl in Rok Rozman) je na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2005 osvojil tretje mesto. Leta 2008 je dobil svojo prvo in hkrati zadnjo olimpijsko priložnost.
S posadko, Tomažem in Miho Pirihom ter Rokom Kolanderjem, je na olimpijskih igrah v Pekingu v četvercu brez krmarja pristal na nehvaležnem četrtem mestu, že leto pozneje pa na svetovnem prvenstvu v Poznanju osvojil bron. S posadko četverca je bil leta 2008 izbran za najboljšo ekipo leta, dve leti pozneje pa je prejel tudi Bloudkovo plaketo.
29-letni Gorenjec, po izobrazbi diplomirani biolog in velik poznavalec ptic, kar 200 jih prepozna po glasu, se zadnji dve leti posveča predvsem gibanju Balkan River Tour, akciji ohranjanja rek v Evropi, ki javnost osvešča o posledicah gradnje jezov na rekah in opozarja na (ne)smotrnost hidroenergije.
Lanski Balkan River Tour je bil namenjen veslanju po zadnjih neokrnjenih rekah od Slovenije do Albanije, ki jim grozijo številni hidroenergetski načrti, letošnji (Balkan River Tour 2) pa se je osredotočil na Sočo in Moračo.
Rozman, ki je znan kot sogovornik brez najmanjše dlake na jeziku in ki se tudi v dobi tehnološkega napredka uspešno izogiba nakupu pametnega telefona, je za svojo vlogo pri projektu Balkan River Tour letos prejel nagrado zlato veslo, ki mu ga je mednarodna akademija World Paddle Awards podelila za dosežke na področju javnega delovanja v kajakaštvu.
Za svoja naravovarstvena prizadevanja je letos prejel nagrado zlato veslo, ki ga podeljuje mednarodna akademija World Paddle Awards.
Za vami so naporni meseci priprav in izvedbe Balkan River Tour 2, v okviru katere ste s kajaki preveslali Sočo in Moračo, ki je zadnja neokrnjena reka na Balkanu in je menda velik turistični magnet. Bi rekli, da ste kot "civilist" bolj utrujeni kot v času profesionalne veslaške kariere?
Precej bolj. Kot športnik si sicer res utrujen fizično, zdaj pa sem izčrpan mentalno. Življenje športnika je namreč precej podobno življenju v milnem mehurčku, kjer ne počneš drugega, kot se podiš na smučeh, na drsalkah, v čolnu oz. karkoli pač počneš v športnem smislu, za preostalo pa poskrbijo drugi.
Preberite sobotne intervjuje na siol.net:
-> Novo življenje Ilke Štuhec
-> Italijan, ki so mu v Španiji dali ferrarija, navdušen nad Dončićem
-> Robert Prosinećki; nogometni genij, ki je gole zabijal s cigareto v ustih
Na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu je slovenska posadka četverca brez krmarja ostala brez odličja. Rozman danes na to gleda kot na pozitivno izkušnjo.
Športno kariero ste končali zelo zgodaj, pri 22 letih. Ali zmotno razmišljam, če si mislim, da ste imeli manj težav pri prehodu v, recimo temu, civilno življenje kot športniki, ki se poslovijo starejši? Kako se spomnite tega prehoda?
Super mi je bilo, brez težav sem se poslovil. Tekmovalnega športa nisem pogrešal niti en dan. Resno mislim. Sicer pa tako ali tako nisem načrtoval, da bi v športu ostal dlje časa.
Vztrajal sem samo zaradi neke fiksne otroške ideje, da bi osvojil olimpijsko medaljo. Če bi jo s četvercem osvojil že leta 2008 v Pekingu (posadka četverca brez krmarja je zasedla četrto mesto, op. p.), bi se poslovil že takrat, tako pa sem vztrajal še leto dlje, do svetovnega prvenstva v Poznanju, kjer smo osvojili bronasto odličje.
Večkrat slišim, da o uspehu odločajo sto in ena taktika, pa se s tem ne strinjam. Na olimpijski tekmi zmaga tisti, ki ima več jajc, tisti, ki je pogumen. Povsem preprosto. Veliko dobrih počepne pod pritiskom.
Kaj je (z)manjkalo vam, kaj vam je izmaknilo tako želeno olimpijsko odličje?
Mislim, da smo se iztrošili v polfinalu. Poleg tega smo bili v primerjavi s konkurenco pravi piščančki. Bili smo majhni, lahki, pa tudi nasprotni veter, ki je pihal v finalu, je naredil svoje. V takih pogojih naša posadka ni mogla biti uspešna. Hudo mi je bilo predvsem za Roka Kolandra, ki je na olimpijskih igrah dvakrat zasedel četrto mesto.
Veselje po polfinalnem nastopu, ki jih je popeljal v olimpijski finale.
Četrto mesto na olimpijskih igrah je bila v mojem življenju prva stvar, ki mi ni uspela in zaradi katere sem se precej obremenjeval. Mislim, da še nadaljnji dve leti ali tri. S fanti smo bili tako blizu olimpijski medalji, pa vendar tako daleč. Šele čez nekaj let sem dojel, da je to ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila v življenju.
Zakaj?
Ker me je streznila v trenutku, ko sem bil že preveč zaslepljen s športom. Ko ti ne uspe in začneš razmišljati, se ti odpre veliko več obzorij kot sicer. Pred tem sploh nisem opazil znakov, ki so nakazovali, da bi se moral že zdavnaj posloviti od športa. Lahko bi se zgodilo, da bi še danes veslal (smeh, op. a.).
Posadka četverca v postavi brata Pirih, Rok Kolander in Rok Rozman je bila leta 2008 razglašena za najboljšo ekipo leta.
-> Kot otrok je sanjal o olimpijski medalji, kot odrasel želi rešiti reke
Se vam zdi, da bi ta leta zavrgli?
Točno to. S tem ne želim zmanjševati pomena tistih, ki še vedno tekmujejo, hvala bogu, da nekaterim to veliko pomeni, mogoče jih osrečuje, mene pač ni. No, in če sem prej omenil, da veslanja nisem pogrešal niti en dan, pa priznam, da hokej pogrešam še danes.
Od hokeja ste se poslovili zaradi spora s trenerjem. Kaj točno je bilo jabolko spora?
Ne spomnim se točno. Pri 16 letih sem se sprl s trenerjem in odreagiral tako, kot sem. S slovesom.
To pomeni, da ste v enem samem olimpijskem obdobju novo športno panogo natrenirali do te mere, da ste na olimpijskih igrah leta 2008 dosegli izjemen rezultat.
Da, vse je šlo prehitro, tako kot gre večina stvari v mojem življenju, kar ni dobro. Po horoskopu sem kozorog, kar pomeni, da sem trmast do konca.
Najraje imam, ko mi nekdo reče, da se česa ne zmore oziroma da se nečesa ne da. To je zame največja motivacija.
So vam to rekli v hokeju? Da nečesa ne zmorete?
Ne spomnim se točno, kaj se je zgodilo. Sprl sem se s trenerjem, Ukrajincem Valerijem Šahrajem. Bila sva si zelo različna. On ni nikoli razkazoval svojih čustev, jaz pa že vse življenje počnem ravno obratno, sem strasten in zagret. Ves čas sva se prepirala.
Med eno od tekem mi je očitno rekel nekaj, česar ne bi smel. Izgubil sem živce in v garderobi pred 20 kolegi izjavil, da se hokeja ne grem več. Res sem bil besen in izjavil sem, da grem veslat. V bistvu še danes ne vem, zakaj sem to rekel. Bleknil sem v jezi.
Z nekdanjim veslačem Luko Špikom sta še danes v odličnih odnosih.
-> Spremljajte Soča Outdoor Festival #NeposredniPrenos
Zakaj ste izbrali ravno veslanje? Ker vam je bilo geografsko pri roki?
Pojma nimam, pred tem še po televiziji nisem videl nobene veslaške regate. Ne vem, verjetno sem verjel, da je veslanje šport, kjer ti, če si priden in zagret, uspe, pri tem pa nisi odvisen od drugih tako kot pri hokeju.
Šele ko sem prišel domov, sem se zavedel, kaj sem storil, vendar izjave, ki sem jo izrekel pred skupino ljudi, nisem mogel preklicati. Če nekaj izrečeš pred 20 hokejisti in tega ne uresničiš, te bodo do konca življenja zafrkavali. To je bilo edino vodilo, ki me je napeljalo na to, da sem že dan zatem odšel v Zako (veslaški center na Bledu, op. p.).
Za svoj prispevek v veslanju je leta 2010 prejel Bloudkovo plaketo.
Želel sem veslati v enojcu, vendar so me takoj posadili v četverec. S fanti smo bili super ekipa, krasno smo se ujeli in že po dveh letih smo leta 2005 na mladinskem svetovnem prvenstvu osvojili tretje mesto.
Kmalu zatem, mislim, da sem imel 17 ali 18 let, so me prestavili v članski četverec, kjer so potrebovali veslača, trener pa je na naboru izbral mene. Mladinski čoln je takrat razpadel, meni pa je bilo precej hudo, saj nisem želel nikogar zafrkniti.
Še spremljate veslanje?
Ne, sem pa pred kratkim slišal, da je Iztok Čop nov selektor veslaške reprezentance.
Česa ste se naučili iz tekmovalnega obdobja?
Naučil sem se discipline in začel verjeti, da nič ni nemogoče. Da je treba verjeti vase in da je treba takrat, ko je hudo, še bolj pritisniti na plin, ne pa jokati in se smiliti samemu sebi.
Predvidevam, da ste z avtoriteto imeli kar nekaj težav.
Da, od nekdaj. Z vsemi trenerji sem se prepiral, sem pa vesel, da sva z nekdanjim hokejskim trenerjem spet v prijateljskih odnosih.
Hokej sem imel rad in dobro mi je šlo. Igral sem s skupaj z današnjimi reprezentanti, kot sta Jeglič, Goličič … Tvorili smo napad in bili na splošno zelo dobra klapa.
Ni skrivnost, da na tekmovalni šport gledate dokaj kritično.
Seveda, zavedam se, da kot športnik nisi nič drugega kot gladiator in da si koristen samo tako dolgo, kolikor dolgo si uspešen na svojem športnem področju. Ko uspeh mine, te ljudje pozabijo prej kot v mesecu dni.
Moti me tudi to, da se šport tako poveličuje. Priznam, tudi sam sem ga nekoč poveličeval, sicer se z njim ne bi tako intenzivno ukvarjal, kot sem se.
Ljudje mislijo, da je šport časten, ko pa se enkrat znajdeš v njegovem kolesju, ugotoviš, da gre zgolj za posel in da se vladajoče elite zelo dobro zavedajo, da je z javnostjo najlažje manipulirati takrat, ko se v svetu dogajajo velike športne prireditve.
V času olimpijskih iger in svetovnega prvenstva v nogometu se sprejme največ političnih odločitev. Takrat lahko na politični ravni počneš, kar želiš, saj so vse oči uprte v športnike.
-> Glasujte za Naj planinsko kočo 2017!
Omenili ste olimpijske igre. Tudi sami ste jih okusili. Kako ste doživljali tako opevani olimpijski duh? Ga preveč poveličujemo?
Preveč. Sam ga nisem doživel niti za sekundo. Mislim, da je olimpijski duh navadna izmišljotina, tako kot je izmišljotina geslo Pomembno je sodelovati in ne zmagati. Na olimpijske igre vsi pridejo z enim samim ciljem, to je zmaga.
To je logično, samo olimpijski duh pa menda živi? Ali se motim?
Mislim, da na vsaki zabavi in glasbenem koncertu vlada boljši duh, da si ljudje bolj pomagajo in gojijo bolj pristno prijateljstvo kot pa na olimpijskih igrah. Fino je, ker so prisotni tudi avtsajderji, ki popestrijo dogajanje, sicer pa olimpijske igre niso nič posebnega. To je iluzija, pravljica za mesec dni. Še posebej to velja za eksotične države.
Mislim, da so Kitajci v olimpijske igre leta 2008 v Pekingu vložili 43 milijard dolarjev, a domačini od tega niso imeli ničesar. Če bi ta denar raje vložili v razvoj, ljudje ne bi bili lačni, imeli bi boljše službe in lepše življenje.
Rozman in Žan Kunčič sta lani v okviru projekta Balkan River Tour preveslala 23 balkanskih rek in opozarjala na negativno plat postavljanja jezov na rekah.
Od tekmovalnega športa ste se poslovili leta 2010, štiri leta pozneje pa ste v Čilu, kamor sta se s prijateljem Žanom Kunčičem odpravila z namenom, da preveslata 20 metrov visok slap, srečali Avstralca Bena Webba, ki je tam opozarjal na posledice postavljanja jezov na izviru Amazonke, kar je na neki način rodilo tudi vašo naravovarstveno gibanje. Kaj ste počeli v vmesnem obdobju?
Vrnil sem se na fakulteto, diplomiral iz biologije in se lotil magistrskega študija na smeri ekologije in biodiverzitete. Končno sem imel več časa. Vozil sem kajak, hodil v hribe, plezal … krasno obdobje.
Zadnje čase ste zaradi opozarjanja na negativne posledice postavljanja jezov na rekah precej prisotni v medijih. Ste bili kot športnik kdaj deležni takšnega zanimanja javnosti? Je ime Rok Rozman med Slovenci kdaj pomenilo več kot samo člen posadke v četvercu brez krmarja?
Ne, v Sloveniji imamo res ogromno športnih uspehov, zato moraš za prepoznavnost osvojiti več naslovov svetovnega prvaka. V bistvu sem precej bolj prepoznaven zaradi gibanja Balkan River Tour, a to niti ni bil moj primarni cilj. Je pa prepoznavnost zdaj vsaj smiselna in ima ozadje, ki je precej globlje kot šport.
Kaj ste do zdaj dosegli z dvema izvedbama projektov Balkan River Tour? Kaj je zaradi vas in vaše ekipe drugače?
Kaj je drugače? Odlično vprašanje. Najprej to, da smo preprečili gradnjo sedmih od predvidenih 1.700 jezov. To je sicer malo, a nekje moramo začeti. Pomembno je tudi to, da so investitorji gradnje jezov na rekah dojeli, da obstaja nekdo, ki jim diha za ovratnik in da ne morejo početi vsega, kar si zamislijo. Zakaj so se lotili Balkana? Zato, ker so mislili, da jim tukaj nihče ne bo gledal pod prste.
Pri postavljanju jezov na rekah ne gre za elektriko, to je pravljica, investitorjem gre za provizije, za plemenitenje denarja. Nekatera ugledna podjetja so ugotovila, da s tem izgubljajo ugled, in so se sama od sebe umaknila od projekta gradnje jezov.
Med naloge našega gibanja spada tudi povezovanje manjših nevladnih organizacij po vsej Evropi. Gre za organizacije, ki so tako osredotočene na določen projekt, da nimajo časa gledati širše, nimamo pa institucije, ki bi jih povezala. To smo storili mi. Organizacije pa so s tem dobile še večjo voljo, ker vedo, da niso same.
Naslednji učinek našega gibanja je ta, da so ljudje ugotovili, da nas s širjenjem ideje, da je hidroenergija odlična, že dolga leta vlečejo za nos. To je dogma, ki jo je težko zrušiti, zato moramo biti še toliko bolj kreativni.
V zadnjih 200 letih smo našli že precej tehnologij za pridobivanje energije, ni treba za to zajeziti rek. V Evropi smo jih zajezili že več kot 90 odstotkov. Ali se bomo borili za teh deset odstotkov ali pa bo šlo vse k vragu. Zakaj ne poiščemo drugih virov energije, če jih sploh še potrebujemo? Večina držav na Balkanu je namreč izvoznica energije.
Video: Rozman o slabih plateh hidroenergije: Že dolga leta nas vlečejo za nos.
Še otroci vedo, da bi energijo lahko pridobivali s pomočjo vetra ali sonca. Vedo tudi to, da že z ugašanjem luči prihranimo nekaj energije. Če se odpovemo vsaj dvema odstotkoma udobja, pol elektrarn sploh ne bomo več potrebovali.
Kaj bo treba storiti, da se bo gibanje Balkan River Tour organsko širilo?
Mislim, da ga bomo še nekaj let morali pošteno potiskati naprej. Me pa veseli, ker so rezultati vidni.
V kakšnem smislu?
Odkar smo začeli gibanje, so zrasle nove iniciative in organizacije na temo naravovarstva. Verjetno bomo še kar nekaj let pripravljali Balkan River Tour, se bomo pa najverjetneje preimenovali v Balkan River Defender, saj zdaj morda kdo misli, da smo neka turistična organizacija. No, nismo, smo gibanje, ki se mu lahko pridruži vsak.
Oglejte si napovednik dokumentarnega filma Undamaged:
Pripravljate tudi dokumentarni film z naslovom Undamaged, s katerim boste opozorili na posledice zajezitve rek. Ima film širše poslanstvo?
Smo tik pred produkcijo celovečernega dokumentarnega filma, ki je več kot film. Želimo, da postane orodje, ki bi nas spravilo kamorkoli po svetu. Želimo se dotakniti čustev ljudi, potem pa jim pokazati način, na katerega se nam lahko pridružijo in dosežejo želeno spremembo. Iščemo nekaj, kar bo zelo preprosto in zelo učinkovito. Usmerili se bomo na politike, na direktorje podjetij … Se pa zavedamo, da nimamo neomejeno veliko časa. Podjetja samo čakajo, kdaj bodo lahko pognala svoje buldožerje.
Svoje nestrinjanje bomo morali pokazati tudi s protesti. Vključiti bomo morali študente. Študenti so od nekdaj spreminjali družbo, danes pa postajajo vse bolj pasivni. Zanima jih samo še to, kako bi prišli do poceni bonov za hrano in koliko jih bo stalo pivo. Ne, študent ima svobodo in lahko izraža svoje mnenje, saj še ni obremenjen z vsemi mogočimi obveznostmi. Če jim odpremo oči in jih pritegnemo, da bi se angažirali in postali družbeno koristni, bo stvar stekla.
Najpomembneje pa je, da najdemo način, na katerega se bomo lahko financirali. Tega tempa, pri katerem delam vse dneve in noči, na koncu meseca pa nimam niti za bencin, ne bom zdržal dolgo. To govorim že leto dni, pa se potem kar prebijem.
Potrebujemo nekoga, neki "core budget", ki bo – zelo odkrit bom – pokril mojo plačo. Rad bi tudi koga zaposlil. Trenutno sem namreč kajakaš, pralec neoprenov, pišem in odgovarjam na elektronsko pošto, sestankujem prek Skypa, zvečer predavam … To delam že dve leti in sem iztrošen. Iščemo neki neodvisen vir financiranja, se pa zavedamo, da nam Slovenija ali Evropska unija denarja ne bosta zagotovili, saj rušimo njune namene.
So vam kdaj grozili?
So.
Na kakšen način in na kakšni ravni?
V obliki anonimne pošte ali v obliki sporočila, ki mi ga je prenesel nekdo drug.
Razglednice, ki so jih natisnili kot opomnik za zaščito potenciala reke Soče.
Tudi v Sloveniji?
Da, najhuje je bilo na Soči, kjer so vsem kajak klubom prepovedali sodelovanje v letošnji akciji. Šlo je celo tako daleč, da so učencu iz OŠ Bovec prepovedali, da se nam pridruži, češ, da naj v nasprotnem primeru kar pozabi na to, da bo še kdaj treniral z njimi. Razlog? Sponzor kajak klubov ob Soči so Soške elektrarne. Takrat mi je dvignilo pokrov in odločil sem se, da ne bom več prijazen.
Odločili smo se, da natisnemo 500 razglednic z motivom zajezene Soče in pozivom v slovenskem in angleškem jeziku ter jih naslovimo na direktorja Soških elektrarn. Kaj morate storiti? Samo podpisati se je treba in razglednico odnesti do nabiralnika. Od 500 razglednic jih je že 450 prišlo na direktorjev naslov in mislim, da postaja vse bolj nervozen.
Ne sprezrite:
Razkrivamo 60 kotičkov Slovenije, ki jih morate obiskati
To so kotički Slovenije, ki jih morate doživeti na kolesu
Slovenija niso samo Ljubljana, Bled in Piran
Kaj vam očita?
Da nasprotujemo razvoju, pa to ni res. Strinjam se z izjavo pokojnega Douga Tompkinsa, ustanovitelja podjetja Northface, ki je ogromno prispeval k rešitvi območja Patagonije, in sicer: Če razvoj dojemamo kot hojo naprej, kaj se potem zgodi, če te hoja pripelje do prepada? Boš tvegal še en korak in se ubil, ali pa se boš obrnil za 180 stopinj in še vedno hodil naprej? S tem se strinjam. Mislim, da smo zgrešili smer. Nihče od nas ne nasprotuje razvoju, mislimo pa, da bo treba spremeniti smer.
Kako?
Tako, da zmanjšamo tekmovalnost, da ugotovimo, da na primer ni treba vsak mesec kupovati novih hlač, ampak je treba izdelati boljše, ki bodo zdržale več let, in da uživamo hrano, ki raste v neposredni bližini in ne na primer v Indiji.
3