Torek, 1. 8. 2017, 4.00
7 let, 1 mesec
25 let po Barceloni
Pisala se je zgodovina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,85
Pred natančno 25 leti sta veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj s tretjim mestom v Barceloni osvojila prvo olimpijsko kolajno za samostojno Slovenijo. Do danes se je v državni vitrini zvrstilo že 38 odličij.
25 let pozneje: Denis Žvegelj in Iztok Čop
Te dni po spletu krožijo posnetki nepozabne košarkarske reprezentance Združenih držav Amerike, ki je pred 25 leti kot sanjsko moštvo, sestavljeno iz največjih mojstrov lige NBA, med katerimi so bili tudi Michael Jordan, Larry Bird in Magic Johnson, navduševala na olimpijskih igrah v Barceloni.
A v senci košarkarske poezije so zgodovino pisali tudi slovenski športniki. Dobro leto po osamosvojitvi in pol leta po prvem nastopu na zimskih igrah je mlada država prvič pod samostojno zastavo nastopala še na poletnih olimpijskih igrah. Želja je bila prva kolajna, kandidatov pa kar nekaj. Izstopal je že tedaj izkušeni strelec Rajmond Debevec. Številni so stavili na telovadca Lojzeta Kolmana. Visoko pa so kotirale tudi veslaške delnice.
Nestrpnega čakanja je bilo konec na osmi dan iger, prvega avgusta. V veslaškem finalu dvojcev brez krmarja sta Denis Žvegelj in Iztok Čop zaostala le za posadkama Velike Britanije in Nemčije ter tako osvojila prvo kolajno za samostojno Slovenijo. Do danes so jih slovenski športniki zbrali 38.
Video: spomini junakov iz Barcelone
Bronasti zagon
Ko sta se Čop in Žvegelj z bronastima kolajnama vrnila v olimpijsko vas, so jima v objem skočili tudi člani četverca brez krmarja. Prav velikega veseljačenja kvartetu tedaj ni bilo, saj jih je že dan zatem čakal finalni nastop. Kot kaže, pa je dal uspeh dvojca krila tudi drugi slovenski posadki. Le 24 ur po zgodovinskem podvigu so se namreč tudi Jani Klemenčič, Milan Janša, Sadik Mujkič in Sašo Mirjanič prebili do bronastega odličja.
"Lepi spomini … A bilo smo premladi, da bi se zavedali, kaj nam je uspelo. Takrat nisem ločil med vaško tekmo in olimpijskimi igrami. Žal. Vse skupaj je za menoj prišlo z zamudo," se spominja Klemenčič, ki je s sotekmovalci do odličja prišel v epskem zaključku finala. Pred tem je pomembno vlogo odigral Milan Janša, ki je 500 metrov pred ciljev zavpil: "Še 250 metrov!" Danes se motivacijski ukani zgolj nasmehne. "Treba je bilo potrošiti zadnje atome moči. Bilo je tesno. No, če smo imeli takrat srečo, pa smo nato ta davek s četrtim mestom plačali na naslednjih igrah."
Žvegelj, Janša, Mujkič in Klemenčič bodo letos skupaj nastopili na veteranskem SP na Bledu.
Kje so danes?
Zgolj dve leti po zgodovinskem podvigu je član četverca Mirjanič umrl v prometni nesreči. Preostala peterica pa je 25 let po Barcelone razpršena na različnih koncih. Njihove zgodbe smo osvetlili že v nedavnem dvanajstem delu rubrike Druga kariera. Na tem mestu naj zatorej le spomnimo, da je Čop selektor veslaške reprezentance in zastopnik proizvajalca čolnov Filippi, Žvegelj je lastnik veganskega bara na Bledu in v Ljubljani, Klemenčič oddaja sobe, vodi restavracijo na Bledu in organizira "teambuldinge", Janša službuje kot oskrbnik v blejski Festivalni dvorani, Mujkič pa je upravnik na policijski enoti Kranj.
Iztok Čop in slovenski veslaški jutri: Čez noč ne gre
Najboljši slovenski moški olimpijec po osamosvojitvi Čop je sicer po nepozabni Barceloni nastopil še na petih olimpijskih igrah ter se v čolnu z Luko Špikom veselil kompleta kolajn (zlato v Sydneyju 2000, srebro v Atenah 2004 in bron v Londonu 2012). Lani je bil v Riu de Janeiru v vlogi vodje slovenske olimpijske odprave in ob tem ni skrival razočaranja nad dejstvom, da med potniki na OI prvič ni bilo nobenega veslača. Kako bo v Tokiu 2020? Čop tokrat odgovarja kot selektor reprezentance …
25 let …
Sliši se veliko. Še več, ko človek reče četrt stoletja. So pa to lepi spomini, čeprav moram priznati, da leta 1992 kolajne nisem dojemal tako, kot bi jo kot bolj zrel in odrasel športnik. Moj pogled je bil zelo ozek, morda celo naiven. Prvi cilj je bila kolajna, drugi pa zmaga. Zato na rezultatski ravni z Denisom morda niti nisva bila tako zadovoljna. V spominu pa mi je ostal nacionalni naboj, ki smo ga čutili in izžarevali. Prvič po osamosvojitvi smo predstavljali Slovenijo in bili nanjo ponosni. Na tej ravni šele vidim, da je minilo toliko časa.
Kaj pa prihodnost slovenskega veslanja?
Upam, da se bomo pobrali. Ne gre pa čez noč. Imamo nekaj nadarjenih mlajših članov. A moramo predvsem postaviti sistem, ki bo rezultate prinesel šele čez šest ali sedem let. Tokio 2020? Morda nam lahko uspe. A pravi rezultati tega dela bodo vidni šele leta 2024.
Upate napovedati posadko ali dve za Tokio?
Lahko napovem, kam merimo. To sta moška dvojna dvojca, tako v lahki kot težki kategoriji. Ne želim pa še obremenjevati mladincev.
V lahkem dvojcu sta letos veslala Aleš Jalen in Marko Bolha, v težkem pa Nik Krebs in Miha Aljančič …
Upam, da se bo v nabor vključil še kakšen lahek veslač. Kar pa zadeva težke dvojce, moram priznati, da me je začetek sezone nekoliko pozitivno presenetil. Prihodnost? Malce sem skeptičen. Krebs namreč odhaja na študij v ZDA. Z Američani imamo na tej ravni precej slabe izkušnje. Upam, da se bomo v tem primeru z univerzitetnim trenerjem dogovorili za prilagoditev programa. No, tu so seveda tudi mladi, ki hitro napredujejo. Zavedati pa se je treba, da je olimpijskih kvot vse manj. Poleg tega mora biti zdaj 50 odstotkov kvot za dekleta. Za moške je torej z vsakimi olimpijskimi igrami manj prostora.
Ste se že povsem vživeli v vlogo selektorja?
Učim se iz tedna v teden. Za vse skupaj je to nekaj novega. Navsezadnje selektor prvič ni tudi klubski trener. Organizacijsko se zatorej še malce lovimo. Vlogo sem sprejel šele marca, zato verjamem, da bomo prihodnje leto bolj uigrani. Letos je bilo kar nekaj improviziranja. Prav zaradi tega se veliko pogovarjam s tujimi strokovnjaki. Kopičim izkušnje. Vidim, da je veliko novih podrobnosti, a sistem, kakršnega sem si predstavljal, stoji. Čaka nas še veliko dela. Opozoril bi na načrtno delo z mlajšimi kategorijami.
Se je nekdanjemu prvaku težko sprijazniti z nižjimi cilji?
Ne. Morda imajo več težav trenerji, ki se spopadajo z mojimi strožjimi kriteriji. Večkrat je manjkalo zgolj malo, pa na veliko tekmovanje ne bi poslali nobene posadke. Tudi to se bo zgodilo. Včasih bo treba izpustiti kakšno tekmovanje. Imamo majhno kakovostno bazo. Pogosto iščemo kompromise. Kompromisi pa prinašajo ribarjenje v kalnem. Nekdo je zadovoljen, nekdo ne. A kot selektorja me zanima razvoj. Prav zaradi tega včasih zamižim na eno oko.
