Rok Plestenjak

Ponedeljek,
14. 11. 2011,
7.16

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Nastja Čeh

Ponedeljek, 14. 11. 2011, 7.16

8 let, 7 mesecev

Nastja Čeh: Nisem kriminalec in ne bom tiho

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Odkar se je preselil v Izrael, o njem ni dosti slišati. Nekdanji as slovenskega nogometa in belgijskega prvenstva doživlja neprijetnosti, a je tudi odločen, da svoje ime očisti različnih obtožb.

Pri 33 letih še ne želi zaključiti kariere. Z ženo in dvema sinovoma, oba izkazujeta simpatije do nogometne igre, ostaja v Izraelu, kjer bo januarja našel novi klub. Nogometne čevlje bi na klin rad obesil v domovini, še prej pa na domačih zelenicah odigral sezono ali dve. To je njegova velika želja. Reprezentanca, zbral je 46 nastopov in spoznaval delo štirih različnih selektorjev, je zanj končana zgodba, na sodišču čaka odškodninsko poravnavo nekdanjega kluba, ki ga je želel pretentati s poneverbo pogodb, po koncu kariere pa želi obračunati še z vsemi novinarji, ki ga povezujejo s takšnimi in drugačnimi aferami in so mu prizadejali toliko težav, da se njegovo ime v Sloveniji neposredno povezuje z dolgovi, odvisnostjo in nečednostmi iz sveta športnih stav. Treba bo razjasniti marsikaj ...

Mineva natanko deset let od 14. novembra 2001, ko je Slovenija v dodatnih kvalifikacijah za SP 2002 na gostovanju v Bukarešti pokazala zobe Romuniji in se še drugič zapored uvrstila na veliko tekmovanje. Če ste Euro 2000 zaradi mladosti še izpustili, ste pri operaciji Južna Koreja že pomagali na igrišču. Si še radi prikličete v spomin prizore iz romunske prestolnice? Tega se spominjam tako, kot da bi bilo včeraj. To so bili res fantastični občutki. Takrat sem bil z reprezentanco šele kratek čas. Bil sem relativno mlad, imel 23 let. To, da sem bil z najboljšimi, sem si štel za veliko nagrado. Bil sem zelo vesel, da sem podoživel ta trenutek. Vse se je poklopilo tako, kot se je moralo. Računali smo na pomoč sreče, ki je sestavni del športa, in jo dočakali. Pravijo, da sreča spremlja hrabre. Tako je tudi bilo.

Dvoboj v Bukarešti ste spremljali na klopi, štiri dni pred tem pa v Ljubljani vstopili v igro pred koncem prvega polčasa in že kmalu prispevali podajo za izenačujoči zadetek, ki ga je dosegel Milenko Ačimović. Ko sem vstopil v igro, sem imel srčni utrip okrog 180. To je težko opisati, to moraš res doživeti. Ko sem prvič stekel po igrišču, pa sem na to pozabil. Nato sem igral le še nogomet. Tisto, kar sem lahko. Romuni so imeli takrat izredno dobro reprezentanco, kar smo videli še v kvalifikacijah za EP 2008, ko so nas dvakrat nadigrali. V Ljubljani so zapravili kup lepih priložnosti, nas pa je malce spremljala sreča. Dali smo dva zadetka. Eden je bil prekrasen, drugi pa 'poteza dneva' na CNN. Je treba dodati še kaj več?

Z najboljšimi na svetu ste se družili v Južni Koreji, pa tudi na tekmovanju posebne vrste, kjer so prišli do izraza najboljši izvajalci prostih strelov na svetu. Kako ste se sploh našli v taki druščini? To je bil res dogodek. Tekmoval sem z imenitnimi imeni. Tekmoval je tudi Zinedine Zidane, pa mladi David Villa, ko še ni bil tako priljubljen. Takrat sem resnično vsak drugi zadetek v Belgiji dosegel iz prostega strela, zato sem si tudi prislužil povabilo.

To je bilo leta 2004, ko ste branili še barve belgijskega moštva Club Brugge, nato pa menjali klube skoraj tako pogosto kot spodnje perilo. In se vedno bolj oddaljevali od Slovenije. Šli ste v Avstrijo, Rusijo, Grčijo, na Hrvaško, zadnja leta pa ste v Izraelu. Moja največja napaka je bila, da sem šel iz Bruggea v Avstrijo, čeprav se je zame zanimalo še veliko drugih klubov. Potem so se začele težave ... Za Dunaj sem se pač odločil zaradi bližine, žena je bila noseča ... Pa tudi vijoličasta barva dresa je imela prste vmes, saj je še danes v mojem srcu (smeh).

Kakšne barve na klubske dresu nosite zdaj v Izraelu? Položaj je nekoliko zapleten. Leto dni in pol sem bil v arabskem klubu Bnei Sakhnin. Julija sem se vrnil v klub, nakar me je čakalo neprijetno presenečenje. Rekli so, da mi je pogodba potekla. Ročno so v pogodbi zamenjali podatke, zato sem se pritožil, dobil tožbo na višjem sodišču, zdaj pa čakam na odškodninsko razliko.

Ročno so zamenjali podatke? V 21. stoletju? Tudi sam nisem mogel verjeti. A dva izvoda pogodbe, moj in klubski, sta se razlikovala. V mojem je razvidno, da sem podpisal na dve leti z možnostjo enoletnega podaljšanja, oni pa so na svoji zamenjali številki in napisali, da sem podpisal za eno leto z možnostjo dveletnega podaljšanja. Ko sem se tako julija vrnil v Izrael, nisem imel na voljo niti stanovanja. Nekaj časa sem živel pri prijatelju, nato pa obiskal odvetnika. Zanimivo je, da moj primer ni osamljen. Podobne težave ima več igralcev, a so tiho in se nočejo spuščati v spore. Sam sem odločen, da ne bom popuščal, zato sem želel za pravico poskrbeti za sodišču. Pred dnevi mi je nekaj uporabnih nasvetov dal tudi predsednik sindikata SPINS Dejan Stefanović.

Ste po neprijetni poletni izkušnji še stopili na igrišče? Sem, saj sem nato zamenjal klub. Izbral sem Maccabi Petakh Tikva, a smo se hitro sporazumno razšli. Preveč je bilo vsega, Arabci so me psihično uničili. Zdaj nameravam poiskati sredino, ki bo bolj zdrava. Z izraelskim poglavjem še nisem zaključil. Treniram z eno od ekip in čakam na januarski prestopni rok. V izraelski prvi ligi igrajo zelo kakovostni igralci, manjka jim le nekaj taktičnih stvari. Njihova mentaliteta je drugačna od naše, zato poznajo drugačno vrsto agresivnosti na igrišču. Imajo pa veliko dobrih igralcev, lep primer je Eran Zahavi v Palermu.

Kakšna pa je vaša forma? Bi jo lahko primerjali s tisto, ki ste jo pred leti kazali v dresu Bruggea oziroma slovenske reprezentance? Nerad govorim o sebi, a v letu in pol sem si ustvaril ime v Izraelu, zadnje štiri mesece pa sem bil povsem fizično in psihično izčrpan. Zdaj se moram umiriti, zbistriti glavo in januarja znova začeti. Ponudb ne manjka. Boste že spomladi ocenjevali mojo formo.

Bi se vrnili domov? Pošteno povedano, ne. Zaradi vsega povedanega in neumnosti, ki jih trosijo vaši 'prijatelji' v rumenem tisku, o vrnitvi ne razmišljam. Vse te stvari se jim bodo že vrnile. Ne bom pustil, da se konča zgolj tako. Razmišljam o tožbi, saj nisem nikdar sodeloval v teh stvareh. Imam otroka in ženo. Gospodom bom pokazal vse podatke, vsa pisma in dopise novinarjev. Ko bom to pokazal javnosti in sodišču, se bodo mnogi začeli spraševati, kdo so sploh ti ljudje. Kdo sploh kaj piše. Teh stvari ne bom pustil tako mirno, saj nisem bil nikoli povezan s kakšnim nameščanjem, niti nisem o tem razmišljal. Nisem kriminalec in ne bom tiho. Ne vem, zakaj nekateri tako pišejo, a če nisem obravnavan s strani policije in vseeno poveličujejo te stvari, res ne vem, zakaj bi bil tiho.

Kdaj pa boste o tem javno spregovorili? Ko bom končal z nogometom. Počasi bom začel urejati stvari, saj bi rad v Sloveniji zaključil kariero. Delal bom na tem. Glede na fizično pripravljenost lahko igram nogomet še nekaj let. V nogometu uživam, poškodb ni ...

Če bi v spomladanskem delu zaigrali odlično in si hipotetično gledano prislužili vpoklic selektorja slovenske reprezentance, bi se odzvali povabilu? Ne. To ni več moja želja. Po vsem tem, kar se mi je dogajalo, tega tudi ne želim. To je končana zgodba. Zdaj je na prvem mestu moja družina ter želja, da igram sproščeno. Da igram lep in dober nogomet. Glede reprezentance lahko povem le, da je Matjaž Kek naredil izredno velike stvari. V Sloveniji nismo nikoli zadovoljni z ničemer. Morali bi spoštovati to, kar je naredil. 'Slavetu' želim vse najboljše, vsaj take uspehe, kot jih je dosegel Kek. Je sposoben, kar je dokazal kot trener. Je pravi delavec. Naša reprezentanca ima lepo prihodnost, tudi mladi igrajo zelo dobro. Treba je ohraniti le več potrpežljivosti, ne pa, da po enem porazu padajo glave.