Momir Ilić: Zmage v Celju so mi ljubše

Momir Ilić je kapetan Srbije, druge reprezentance na letošnjem evropskem prvenstvu, kjer je bil razglašen za najkoristnejšega igralca. V majici evropskega klubskega prvaka Kiela se točno dva metra visoki levi zunanji, eden največjih zvezdnikov bundeslige, v 5. krogu lige prvakov vrača v Celje, v Slovenijo, ki mu je prirasla k srcu. Prav tukaj se je namreč začel skokovit vzpon njegove kariere. V sezonah 2004/05 in 2005/06 je namreč igral v Velenju in v seštevku domačih tekmovanj ter lige prvakov v omenjenih sezonah zabil osupljivih 440 zadetkov. ''Moša'' ima v Sloveniji precej prijateljev, k nam se rad vrača, nekoč pa bi si rad tu ustvaril dom. Nekoč pa ga morda ugledamo tudi na trenerski klopi.

Kiel je z enim remijem na vrhu bundeslige, v ligi prvakov imate en poraz. V kakšni formi so ''zebre''? Gotovo lahko igramo še bolje, a če pogledate tekme, ki jih zmagujemo v zadnjem času ... To so vse močni derbiji. Na primer, premagali smo Flensburg s sedmimi goli razlike, kar govori o kakovosti naše ekipe. Pomembno je, da ima ta ekipa dovolj velik kader, tako da lahko trener Alfred Gislason vsak trenutek računa na vse igralce.

Vaša strelska vloga ni tako izpostavljena kot v prejšnjih sezonah ... Na mojo formo je malo vplivala tudi poškodba hrbta, ki se je vlekla štiri mesece. Ko sem se vrnil v klub, nisem dobival veliko minut. A čakam svojo priložnost, gotovo jo bom dobil in se vrnil v formo. Ne jezim se preveč glede tega. Vrnil se bom tak, kakršen sem bil! Najpomembneje je, da sem zacelil poškodbo, prepričan sem, da bo prišla tudi visoka raven forme.

V soboto prihajate v Celje, k mladi, poletni ekipi. Vaš pogled na ustvarjanje Vladana Matića? Vem, da bo težka tekma, čeprav govorijo, da je Kiel favorit. Celje je v svoji dvorani pripravilo Atletico do tega, da se je mučil do konca in se ni naigral. Ne glede na mladost igrajo zelo borbeno, imajo mnogo talenta, dobro vodstvo, veliko treninga. Po rezultatih se vidi, da Celje dobro igra tudi v slovenski ligi, kar tudi spremljam. Tudi brez velikega Dejana Perića sta tu dva dobra vratarja. Domači bodo razbremenjeni, a nam ne bo lahko.

Velikokrat ste že igrali proti Celju. Med drugim ste mu na tekmi pred osmimi leti zabili tudi deset golov. Je kakšna tekma, ki se je še posebej spominjate? Ja, precej je bilo tekem proti Celju. Zmagovali smo tudi z Gummersbachom, enkrat igrali tudi remi. Gostovali smo že tudi s Kielom, ko je bil celjski trener Noka Serdarušić. Tekme, ki smo jih dobili v Celju, so mi bile gotovo ljubše, čeprav je bilo vselej težko in je bilo vzdušje fenomenalno. Najbolj se spomnim prav tega. Malo ekip se je v Celju naigralo.

V Sloveniji imate precej prijateljev. S kom ste najbolj ''na vezi''? Gotovo sem povezan z Gorenjem, ker sem tam igral. Več prijateljev pa imam v Celju – Alema Toskića in Dejana Perića, s katerima se precej slišim. Tako kot z Brankom Tamšetom, trenerjem Gorenja. Slovenija mi je ostala nekako v srcu, tam sem se res dobro prilagodil in se rad vračam.

Prijateljskih popustov pa gotovo ne bo. Profesionalci smo, mnogokrat smo že igrali drug proti drugemu. O tem niti ne razmišljamo, le novinarji nas spomnite. Tekmo odigramo profesionalno, na koncu pogledamo semafor in si damo roke. To je normalno, po tekmi pa lahko gremo na pivo.

Pred časom ste razmišljali o tem, da bi si v Sloveniji ustvarili celo dom. Še vedno aktualno? Je, vse pa je odvisno od tega, kako se bo odvijala moja kariera. Slovenija ima fenomenalen geografski položaj, mislim, da je Slovenija idealna zame in za mojo družino.

Celje, Velenje ali kaj tretjega? Morda kaj tretjega okrog Ljubljane. Ampak v Sloveniji je vse v razdalji ure in pol, dveh.

Kaj pa bi počeli po koncu kariere? Rad bi postal trener. Ne vem sicer, kako bom razmišljal čez pet, šest let, ampak za zdaj bi najraje počel to. Organiziral sem si tudi izobraževanje.

Obstaja možnost vrnitve v Slovenijo še pred koncem kariere? Gotovo. Trenutno se ukvarjam s tem, da bi podaljšal igralsko kariero. Upam, da bom ostal v Kielu, smo v nekih razgovorih. Po drugi strani pa – zakaj ne? Vedno sem govoril, da se želim vrniti. Sebe sem videl v rokometu, ne pa v kakih drugih poslih. Menil sem, da bi v Sloveniji končal kariero, nato pa ostal v nekem klubu kot denimo pomočnik trenerja.

Srbska reprezentanca je, čeprav izjemno oslabljena, z dvema zmagama odlično začela kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2014. Fenomenalno! Navdušen sem nad pristopom, načinom, kako je reprezentanca delovala tako v Nišu (proti Rusiji, op. a.) kot v Sarajevu (proti Bosni, op. a.). To je prava pot. Srbija ima svetlo prihodnost, širok kader, ki lahko pomaga in prevzame veliko breme. Ne glede na dogodke v preteklosti menim, da v naslednjem olimpijskem ciklu pridejo v ospredje igralci iz ''drugega plana'', tisti, ki so do zdaj igrali manj, da bi lahko napravili nek uspeh na olimpijskih igrah v Riu.

Kmalu bo tu svetovno prvenstvo, dvoboj s Slovenijo. Tudi z Momirjem Ilićem? Po pogovoru s selektorjem sem dobil malo premora zaradi omenjene poškodbe. Izpustil sem dve tekmi, v januarju pa bom gotovo zraven. Komaj čakam.

Slovensko reprezentanco je po Serdarušiću prevzel Boris Denič in zagotovil neko novo energijo, ki so ji hitro sledili tudi rezultati. Gotovo. Slovenija je dobro uigrana, ima fenomenalne igralce, Denič jih dobro pozna. Gledal sem tekmo z Belorusijo, ki je bila težka, a za Slovence izjemno pomembna. Ob Urošu Zormanu, ki povezuje reprezentanco, je to mlada ekipa. Vsakemu moštvu bo težko proti Sloveniji.