Mitja Dragšič: Samozavesten kot še nikdar doslej

V zadnjih dveh slalomskih tekmah ste osvojili precej več točk svetovnega pokala kot v minulih dveh sezonah skupaj. Na ta način ste tako strokovnjake kot laike združili v druščino, ki se sprašuje, zakaj je prav zdaj prišlo do preskoka. Vaš odgovor? V omenjenih dveh sezonah rezultati res niso bili skladni s pričakovanji, vseeno pa to še zdaleč ne pomeni, da nisem trdo vadil in se trudil po najboljših močeh. Vselej pa sem trdil, da trdemu delu sledi žetev. Zadnji rezultati so torej nagrada za vloženi trud, zato je razumljivo, da se odlično počutim.

S kakšnimi besedami bi primerjali občutke pred štartom prve tekme sezone in pa pred drugim zagrebškim nastopom? Razlika je velika. Nastopam na krilih samozavesti, kar je težko opisati. Zavedam se, da sem ujel pravo formo. Dejstvo je, da še nikoli v karieri nisem bil tako samozavesten. Omenili ste prvo slalomsko tekmo sezone v Reiteralmu. Menim, da sem bil tedaj do napake dobro na poti. Če bi se takrat zavihtel med petnajsterico, bi se verjetno tudi ostale tekme odvijale precej drugače. Alpsko smučanje je šport v naravi. Slednja se pogosto igra z nami. Ni vse odvisno od tekmovalcev. Kar nekajkrat sem imel smolo. No, nato pa mi je na pomoč priskočila ohladitev. Tako v Garmischu kot na Sljemenu je bila proga kakovostno pripravljena in je omogočala dobre nastope tudi višjim štartnim številkam. Poleg tega sem prišel na omenjeni tekmi tudi v dobri formi. Le-to sem gradil na tekmah nižje ravni. Končno se mi je posrečilo tudi na tekmah svetovnega pokala.

Dve zaporedni uvrstitvi med šesterico sovpadata tudi z novimi Fischerjevimi smučmi. Slednje so že na pogled nekaj posebnega. Je to zgolj skrbno načrtovana oblikovalsko-tržna poteza avstrijskega proizvajalca ali pa napredek čutite tudi tekmovalci? Bom zelo kratek: uspelo jim je! Strinjam se, da gre za veliko tržno potezo. Res pa je, da so smuči drugačne, boljše. Meni so pisane na kožo, kar navsezadnje kažejo tudi rezultati. Tudi ostali tekmovalci na teh smučeh so vidno napredovali. Dvojna zmaga nad Zagrebom pove vse.

Slalomski vrh že dolgo ni bil tako širok. Prav zato imata dosežka v Nemčiji in na Hrvaškem še večjo težko. Mar ne? Prav gotovo. Vsako leto si rečem: »Težko bi imeli v svetovnem pokalu še več vrhunskih slalomistov«. Vselej sem se uštel. Vrh je širok in raznolik kot še nikoli. Lep dokaz je Sljeme. Na zelo dolgem slalomu je Manfred Moelgg po prvem teku s štartno številko 4 pristal na 30. mestu, njegov zaostanek za vodilnim Mattom pa je znašal manj kot sekundo in pol.

Nasmiha se vam tudi vnovičen nastop v finalu svetovnega pokala. »Vizo« za Bormio boste morali potrditi še v Kranjski Gori … Še pred dobrim tednom je bil zame finalni nastop zelo oddaljen. Danes je to realnost. V zadnjih letih v Kranjski Gori kot po pravilu lovim finale. Tokrat ga bom branil. Veselim se tekme, saj se telesno in psihično počutim zelo dobro. Pred Zagrebom sem v Kranjski Gori odlično nastopal tudi v evropskem pokalu. Teren poznam do potankosti. Če bodo pogoji podobni kot pred dnevi, bomo znova lahko priča čudovitemu dosežku naše reprezentance. Ob tej priložnosti bi povabil tudi navijače, saj bi nam podpora prišla zelo prav.

Verjetno si glasne podpore toliko bolj želite tudi zaradi zagrebškega kotla. Kakšni so spomini na smučanje pred tako številčno publiko in vonjem po nogometnem navijanju? Organizacija v Zagrebu je na najvišji ravni. Priznati moram, da sem se navijačev kar malce bal. A strah je bil zaman. Navijanje je bilo izjemno pošteno in športno. Ko sem prišel v cilj, so me navdušeno pozdravili in pozabili na politična nesoglasja Slovenije in Hrvaške. Takšnih navijačev bi moralo biti še več.

Smučanje je individualni šport, vseeno pa ima vsaj pri nas pogosto tudi precejšen moštveni naboj. Lep dokaz je slalomska ekipa, ki je več sezon iskala vlečnega konja. Letos se je Bernard Vajdič uvrstil v prvo jakostno skupino, vi ste poskrbeli za preobrazbo, do točk znova prihaja tudi Mitja Valenčič. Ko ni bilo ekipnih rezultatov, smo bili vsi po vrsti zelo jezni. Jasno, vselej smo se veselili posamičnih dosežkov. V tej sezoni je za bliskovit napredek prvi poskrbel Bernard Vajdič, ki se tako rekoč stalno uvršča med prvo petnajsterico. Z Valenčičem sva mu bila na treningih in tekmah nižje ravni zelo blizu, zato sva vedela, da bova do pravih rezultatov kmalu prišla tudi na odru svetovnega pokala. Pri tem sva zaradi visokih štartnih številk potrebovala »pomoč« narave. Uspelo nama je. Zdaj je homogenost v ekipi še bolj izrazita. Imamo pravo energijo.

Vaša rezultatska kriza je bila tesno povezana tudi z zdravstvenimi težavami. Kolena vam sicer še vedno ne dovolijo mirnega spanca, a ob uspehih verjetno lažje stisnete zobe? Težave s koleni še zdaleč niso preteklost. Dejal bi celo, da se je na tem področju zelo malo spremenilo. Boljši rezultati, žal, ne pomenijo, da sem zdrav. Dejstvo pa je, da sem se z bolečinami sprijaznil in jih sprejel kot del mojega športnega življenja. V slalomu o bolečinah niti ne razmišljam več. V drugih disciplinah je zgodba povsem drugačna, kar me vsekakor moti. Veleslalom imam rad, a ga ne morem kakovostno trenirati. Po sezoni se bom znova predal v roke zdravnikom, ki bodo skušali popraviti položaj.

Po psihološki plati je verjetno težko na tehtnico postavljati zdravstvene in tekmovalne uteži. Navsezadnje bi se težave s koleni lahko prenesle tudi v obdobje po končani karieri. Da. Obraba sklepa, težave z meniskusom ter hrustancem in še bi lahko našteval. Koleno je v zelo slabem stanju. Pred sezono sem bil seznanjen tudi z zelo črnogledimi napovedmi. Vedel sem, da se moram treningov lotiti še za odtenek bolj profesionalno in na trenutke pazljivo. Želja ni sporna. Ker se v alpsko smučanje ogromno vložil, bi le s težkim srcem smuči postavil v kot. Storil bom vse za uspešno kariero, hkrati pa bom pazil tudi na koleno, da v nadaljevanju življenja težave le ne bi bile prevelike.

Z nekoliko drugačnimi težavami pa se sooča Smučarska zveza Slovenije, predvsem alpski del. So lovke finančne krize objele tudi vaš tabor? V zadnjem obdobju niti ne, saj so bile težave skorajda samoumevne. To vsekakor ni dobro. Ko gledam trenerje, ki več mesecev zaman čakajo na izplačila, a vseeno profesionalno delajo, mi je tesno pri srcu. Trenerji si zaslužijo vse pohvale. Vselej so nam bili na voljo, trening ni trpel. Srčno pa upam, da bodo vodilni kmalu poskrbeli za sanacijo in izplačila zaostalih obveznosti.