Martin Pavčnik

Petek,
19. 4. 2013,
10.20

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Luka Špik Iztok Čop

Petek, 19. 4. 2013, 10.20

8 let, 7 mesecev

Luka Špik: Če bom v Južni Koreji, bi šel še na sever

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Potem ko je glavnino največjih uspehov dosegal z očmi, ki so bile uprte v hrbet Iztoka Čopa, ga v novem poglavju kariere čaka dokazovanje v enojcu.

Ko nogometaš zatrese nasprotnikovo mrežo, doživi svojevrstno eksplozijo čustev. Ko košarkar z lepo akcijo na noge dvigne dvorano, tudi sam ne more ostati ravnodušen. Teniškega igralca osreči lepo zaključena točka, odbojkarja zabita žoga, smučarskega skakalca občutki letenja, alpskega smučarja niz navezanih zavojev z idealno linijo … Kaj pa so tisti trenutki, ki med samo aktivnostjo in ločeno od rezultata navdušujejo veslača kot predstavnika izrazito garaškega in gibalno dokaj monotonega športa? Morda izjemno hiter odsek na denimo petsto metrov. Rekorden čas te tudi na treningu vedno navduši, deloma tudi sam zavesljaj, saj veslači težimo k popolnosti giba. Za veslanje je jasno, da je cikličen šport. Gibe ponavljamo, gibanje našega telesa pa je zelo omejeno. A ko nanizam dobre zavesljaje, se tudi v meni prebudi posebno zadovoljstvo.

Je v zadnjem obdobju pri vaših treningih veliko tovrstnega zadovoljstva? Žal ne. Zamenjati sem moral čoln. To prinaša soočenja z vsemi težavami, tako že obstoječimi kot potencialnimi, ki so del tega procesa. Ker čolnov ne dela le stroj, temveč predvsem človek, se material pri vsakem nekoliko drugače odziva. Zdaj se še lovim in iščem sproščenost tudi ob največjih naporih. A to sem moral storiti.

Vseeno pa največje zadovoljstvo vendarle prinašajo predvsem rezultati. Ste že na začetku svoje tekmovalne poti sanjali o kolajnah na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah ali pa ste veslanje dojemali predvsem kot hobi in koristno izkoriščanje prostega časa? Moja pot je bila nekoliko drugačna, saj sem se sprva zelo resno ukvarjal z odbojko. Bil sem nadarjen, tako da sem že potrkal na vrata kadetske reprezentance. A nato so prišle olimpijske igre v Barceloni leta 1992. Tedaj so me premamili uspehi naših veslačev. Odločil sem se za selitev v čoln in s tem svojega odbojkarskega trenerja pripravil do velikega nezadovoljstva. Dejal mi je tudi, da mi v veslanju ne bo uspelo. Sam sem mu z vso mladostniško brezglavostjo ostro odvrnil, da me bolj kot rezultati zanima to, da bom, podobno kot Denis Žvegelj in Iztok Čop, prejel sponzorsko osebno vozilo. A ko sem se povsem resno lotil veslanja, sem zaradi odličnih rezultatov predhodnikov videl cilj in vzornike. Morda sem imel vsaj v podzavesti tudi kolajne. Zanimivo, odbojka je igra, v kateri človek uživa. Veslanje je manj sproščeno in bolj monotono, a me je povsem prevzelo. Morda tudi zaradi novega okolja. Dejstvo pa je, da se ne želim stoodstotno osredotočati na trdno postavljen cilj. Ne boste me slišali, da bom letos napovedal zlato kolajno na igrah v Braziliji. Kdor napove kolajno, se mora nato soočati tudi s hudimi posledicami ob morebitnem spodletelem poskusu. Trdim tudi, da morajo biti cilji vedno realni, utopija ima svoje mesto le v literaturi.

V zadnjih letih je bržčas tudi vaš odbojkarski trener uvidel svojo zmoto. Po vseh kriterijih ste drugi najboljši slovenski veslač vseh časov. Nekaj odmevnih dosežkov ste sicer dosegli tudi v drugih posadkah, vsi največji pa so plod sodelovanja z Iztokom Čopom. Po njegovem slovesu je bila nova pot samoumevna. Je eden od ciljev tudi dokazovanje, da lahko do odličja na velikem tekmovanju pridete brez Čopove pomoči? Zanimivo, z Iztokom nisva nikoli govorila o zaslugah za izjemne rezultate. S tem nisva imela težav. Vedno sva si znala povedati vse v obraz. Značajsko sva zelo različna, a v športu nadvse usklajena, tako da med nama ni nikoli prišlo do večjega konflikta. Skupaj sva odlično delovala. Kako naprej? Veliko sem razmišljal o tem, kaj želim v novi sezoni in novem olimpijskem ciklu. Osebnega dokazovanja z mislijo na Čopovo ero ne čutim. Ni pomembno, s kom veslaš, pomembno je, v katerem čolnu vidiš potencial za najboljše možne rezultate. Po olimpijskih igrah v Londonu so me vsi spraševali, v katerem čolnu se vidim. Sam nisem želel razglabljati o tem, saj sem se držal ustaljenega zimskega programa, torej individualne vadbe znotraj skupine. Osnova je vseskozi enojec. A če bi spoznal, da sem lahko sam, govorim povsem hipotetično, tretji, v dvojnem dvojcu ali četvercu pa prvi, bi se zanesljivo odločil za večji čoln. Cilji so še vedno visoki, nad pomanjkanjem izzivov ne morem negodovati, priznam pa, da vse bolj razmišljam tudi o tem, kaj bom počel po karieri aktivnega veslača. Vseeno me to ne ovira pri treningih in tekmah.

Ste pri razmisleku o aktivnostih po karieri že prišli do kakšnega zaključka? Pred leti nisem verjel, da bo veslaški magnet tako močan. A zdaj sem spoznal, da bi bilo modro svoje atribute izkoristiti. Večji del mojega življenja je prežet z veslanjem. Imam dovolj znanja in izkušenj. V kakšni vlogi bom deloval, ne vem. Še vedno pa ne trdim, da bom ostal v športu. Le razmišljam …

Prav gotovo pa v svoji tekmovalni karieri ne boste dočakali novega domačega svetovnega prvenstva. Osvojiti kolajno na domačih tleh oziroma, ko govorimo o veslanju, na domači vodi je pač nekaj posebnega. Ima Bled 2011 v vaši (pod)zavesti prizvok zapravljene priložnosti? Bojim se, da tudi kot gledalec ne bom dočakal novega svetovnega prvenstva na Bledu. Finančne zahteve so zaradi politike mednarodne zveze prevelike. Ob spominu na SP 2011 pa ne čutim grenkobe. Dejstvo je, da je na domačem tekmovanju pritisk neprimerno večji kot v tujini. V našem športu pa prednost domačega prizorišča ni tako izrazita kot v ekipnih športih, kjer so pod pritiskom občinstva tudi sodniki. Vseeno menim, da sva s Čopom storila vse, kar je bilo v najini moči. Bilo je dovolj za peto mesto. Na tej točki se zgodba zaključi. Negodovanja in objokovanja že tedaj nisem odobraval. V tisti sezoni do prvenstva nisva zmagovala, zato ne moremo govoriti, da sva podlegla pritisku. Da, če bi se kot velika favorita na domačem jezeru podelala v hlače, bi priznal velikanski spodrsljaj in povesil glavo. Najina zgodba je bila drugačna. Če potegnem črto, ni obžalovanj. Imeli smo lepo prvenstvo, peto mesto pa je bilo tedaj realno.

Daleč od domačega jezera in slovenske javnosti pa boste nastopili na letošnji osrednji tekmi. Svetovno prvenstvo namreč gosti Južna Koreja. Ali zaradi tega na drugačen način spremljate vojno ustrahovanje severne sosede? Članek Marcela Štefančiča v Mladini mi je dal misliti. Zakaj severnokorejskih groženj ne jemljemo povsem resno? Prepričan sem o tem, da je na svetu toliko težav, da je ta melodrama povsem banalna. Jasno je, da prvenstva ob negotovi in tvegani situaciji ne bo. V ta scenarij pa ne verjamem. Še več, če bi se težava pojavila, potem veslanja ne bi bilo več. Ne le v Južni Koreji. Lahko pa povem, da si nadvse resno želim obiskati Severno Korejo. Če bom že tako daleč, zakaj ne bi prestopil meje?! V teh razmišljanjih sicer nisem šel tako daleč, da bi se povsem posvetil tej nameri in se konkretneje pozanimal, kakšne so sploh možnosti. Rad pa bi vstopil v ta "film". Res, zanima me.

Po Dennisu Rodmanu torej še Luka Špik? Žal sem premalo pomemben in znan za obisk na tako visoki ravni. Zanima pa me to okolje. Če bom že v Južni Koreji, bi šel še na sever.

Intervjuji z vami so postali občutno bolj umirjeni, kar je deloma tudi razumljivo, saj niste več razigrani najstnik. Je javnost vselej videla pravega Špika? Ste kdaj tudi igrali? Večinoma sem bil tisti pravi Luka. Če se je le dalo, sem bil tudi sproščen. Včasih sem storil kaj, kar mi ni povsem dišalo. Včasih sem se kakšni obveznosti izognil. Opažam pa, da se spreminjam. Nisem pripravljen "požreti" vsega, kar mi rečejo. Po drugi strani pa se tudi dobro zavedam, da je javno nastopanje po tekmah dolžnost športnika. Po porazih ni lahko, a to je treba storiti. Tedaj te sicer toliko bolj zbodejo ponavljajoča se vprašanja, a tudi to sem na nek način sprejel. Športnik mora vedeti, da slaba volja ni izgovor za izmikanje vprašanjem. Govorim o profesionalizmu in sprejemanju rezultata. Tudi slab rezultat je rezultat. Menim, da se tega zdaj zavedam. Dejstvo pa je, da je naše okolje zelo specifično. Vsi se poznamo ter v sebi nosimo veliko "kmečkosti". Včasih imam občutek, da Slovenci tudi ob izrekanju pohval čakajo le na neuspeh.

Torej tudi Tini Maze ob hvalnicah mnogi želijo neuspeh? Da. Žal. Tudi med svetovnim prvenstvom v Schladmingu sem lahko slišal, da je bila kandidatka za vse kolajne, a je osvojila "le" tri. "Eh, saj sem vedel, da ne zmore," je marsikdo zamahnil z roko in pozabil na izjemen izkupiček. Morda se motim, a ko gledam Hrvate, čutim bolj pristno veselje. Pri nas se na junake gleda z oddaljenosti. No, ko pa nekomu spodleti, se po njem udriha. Osebno s tem nimam težav. Govorim zgolj o opažanjih.

Če se pri zadnjem vprašanju oklenemo vaših besed … Vam bomo letos lahko čestitali, četudi nekoliko nepristno in nevoščljivo? Do vrhunca sezone me čaka še veliko treningov in tekem. Z zimskimi pripravami sem zadovoljen. Tudi prva tekma v Zagrebu je bila povsem zadovoljiva. Že na svetovnem pokalu bi rad pokazal dobro pripravljenost in ob tem čutil dovolj prostora za napredek pred svetovnim prvenstvom.