Kdo je premožni stric, ki bo rešil Olimpijo?

V Evropi ne manjka mest, v katerih je vredno ob nizu naravnih in kulturnih znamenitosti ter kulinaričnem spoznavanju destinacije turistični izlet skleniti še z obiskom tekme lokalnega kluba. Deloma zaradi tekme same, predvsem pa zaradi spoznavanja navijaškega utripa. Ta resda s turisti na tribunah izgublja del prvinskosti in edinstvenosti, a hkrati klubu prinese kakšen dodaten evro.

In kaj bi ljubljanski gostitelj tujemu gostu ob prihodu v naše glavno mesto, kjer se turistične krivulje že nekaj let strmo vzpenjajo, kar sicer središču mesta dodobra spreminja utrip in značaj, predvsem pa lastnikom lokalov omogoča brezskrbno kartelno dvigovanje cen (no, to je že tema za kakšen drug zapis), ponudil na klubskem športnem področju?

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Morda bi ga peljal v ledno tivolsko dvorano, a bi mu moral samevajoče stole pojasnjevati s tem, da je to vendarle ''le'' alpska liga, a da se je dvorana pred leti tresla ob koncu lige Ebel, kaj šele ob derbijih z Jesenicami v nekdanji državi. Lahko bi ga povabil na štadion v Stožicah in mu pripovedoval, da je žal zamudil derbi z Mariborom in kako so bili nogometaši v zelenih dresih v časih prve zvezne lige junaki polnega Bežigrada ob gostovanjih Crvene zvezde, Hajduka in Dinama. Ali pa kako sta po osamosvojitvi tam gostovala tudi AC Milan in Liverpool. Še najbolj zajetno porcijo zgodovine pa bi mu lahko ponudil na tekmi košarkarske Olimpije, kjer bi mu v anemičnem vzdušju celo šepetal o tem, kako so v Ljubljani še v tem stoletju padali evropski velikani.

Morda sta lahko zgodovina in nostalgija kratkoročna navijaška hrana, a preživetja pač ne prinašata. Tako sta v novejši zgodovini po predhodnih akrobacijah pri izigravanju zakonodaje propadli že dve Olimpiji. Nogometna in hokejska. Košarkarska je vrsto let hodila po robu prepada, a se nekako le rešila. Skupni imenovalec vseh treh pa je, da je pravo navijaško vzdušje prej izjema kot pravilo, kar je sicer tudi posledica pomanjkanja prave športno-navijaške kulture, a predvsem apatičen odgovor na pomanjkanje klubskih vizij v zadnjih letih.

Kaj pravzaprav zahteva ljubljanska publika, ki se je v tranziciji preobrazila iz "delavskega občinstva" in poznavalcev v lovce na dogodke z veliko začetnico? Z izjemo jedra stalnih obiskovalcev so magnet evropska konkurenčnost, atraktivnost, šov, včasih, žal, tudi le instant šov brez prave duše … Ljudi predrami občutek, da se dogaja nekaj, kar zanima vse, pri čemer se merilne naprave med osrednjimi tremi zeleno-belimi športi razlikujejo.

In kako blizu idealom je ljubljanski trojček? Hokejska Olimpija drsa po svoji poti. V obstoječih okvirih, z domačim kadrom in znanjem ter zavedanjem dometa. Bolj zgovorna in medsebojne primerjave vredna pa sta primera nogometne in košarkarske Olimpije, ki, vsaka na svoj način, iščeta neko novo identiteto in umestitev v prostoru.

Nogometaši Olimpije sicer zasedajo vrh prvenstvene razpredelnice, a se za to kuliso dogaja marsikaj. Predvsem iskalna akcija, v kateri Milan Mandarić išče kupca. Junaka, ki bi bil pripravljen poravnati osnovno kupnino in ob tem poslovnežu poravnati še denar, ki ga je "posojal" klubu, v tem trenutku ni. V tem pogledu ni izključen niti najbolj črn scenarij, ki je bil v Ljubljani viden že leta 2005.  

Foto: Vid Ponikvar/Sportida Prav prepričanje o tem, da je edina rešitev kakšna finančna injekcija iz tujine, pa je ena od največjih nevarnosti okolja. Čakanje na čudežnega strica s finančno malho, ki bi ga po idealnem scenariju še celo usmerjali, namreč izključuje poglobljeno razmišljanje o postavljanju lastnih temeljev za bolj naravno rast. Da ne bo pomote, denar iz tujine je sicer več kot dobrodošel, a predvsem kot osnovni kapital in opora sistemu za dolgoročno delovanje. 

Nogometna Olimpija v vseh letih Mandarićeve vladavine kljub velikim denarnim vložkom ni bila zmožna ustvariti sistema, v katerem bi delovanje narekovali tudi lastni prihodki, predvsem od prodaje igralcev, kaj šele zaslužek na račun evropske uspešnosti. Tudi jasne vizije, ki bi morala biti osnova, ni bilo zaznati. Klub ni razvil prepoznavne identitete in poskrbel za verodostojnost blagovne znamke. V tem pogledu je lahko zmajem vzor že največji tekmec NK Maribor, čeprav se ta ubada z drugačnimi notranjimi težavami, kaj šele številni drugi klubi v regiji.

Nogometne zablode, ki so bile v očeh navijačev zaradi dveh naslov državnega prvaka vsaj deloma pometene pod preprogo, pa bi morale biti tudi šola za košarkarsko Olimpijo. Ta je bila vrsto let talec lastne sanacije. V tem obdobju pa ni izgubila le stika z Evropo in domače podpore, temveč so jo po obeh straneh prehiteli še klubi iz ekonomsko manj ugodnih okolij. No, pa je tudi na košarkarska vrata potrkal stric. V tem primeru hrvaški, a vendarle z nekoliko drugačno kulturo vodenja in drugačnimi pravili igre kot v nogometnem primeru. A dejstvo je, da tudi ta stric, ki je spotoma prinesel bližnjico v Evropo in jadransko elito, ni mecen brez svoje računice. Ponuja pa priložnost, da se v Ljubljani ustvari neka nova zgodba, ki se bo napajala iz več virov in nemara mestu ter širši okolico ponudila tisto, kar sta imela tako zelo rada - kakovostno košarko. A znova ... Le ob viziji in predpostavki, da bo imel klub jasen DNK.

Sportal Cedevita Olimpija niza poraze, poglejte pa, kaj je naredil Klemen Prepelič! #video

Sportal Za nekdanjega trenerja Olimpije ni dvoma: Avstrija je boljša od Slovenije