Haris Vučkić: Bil sem na tleh, ampak verjel sem vase

Haris Vučkić je malce po 16 letih že debitiral v slovenskem prvenstvu za Domžale, s čimer je še vedno najmlajši debitant. Označen je bil kot eden največjih talentov v Evropi, močno pa se je zanj zanimal tudi Milan. Na začetku leta 2009 je prestopil v Newcastle, kje je navduševal pri mladinski ekipi in na pripravljalnih obračunih ter se prebil tudi v prvo ekipo, za katero je krstni zadetek dosegel proti atenskemu Atromitosu, s katerim je klubu izdatno pomagal do preboja v skupinski del. Pet tekem pa je odigral tudi kot posojen za Cardiff, katerega član je zdaj Etien Velikonja. Ob vrnitvi k Newcastlu si je na tekmi rezervnih ekip natrgal križne vezi v kolenu in pri 20 letih je bil prisiljen izpustiti že precej tekem, kar ga je naredilo psihološko še močnejšega. Rehabilitacijo je opravil na Otoku, začel je tudi že trenirati, komaj pa čaka, da spet začne vaditi z ekipo. Če ne bi bilo poškodb, bi Vučkić bržkone že bil povsem blizu članske reprezentance, v kateri je debitiral na tekmi s Škoti v Kopru. Le želimo mu, da se v prihodnje izogne poškodbam in končno potrdi razkošen talent.

Od vaše poškodbe križnih vezi v levem kolenu je minilo pol leta. Prestali ste operacijo, kakšno je stanje zdaj? Z rehabilitacijo sem zelo daleč. Vse gre po načrtih zdravnikov. Hvala bogu. Še nekje dober mesec bom potreboval, da se priključim treningom ekipe. Koleno je zdaj v redu. Dobil sem občutek za žogo, natančnost se je vrnila tudi pri streljanju in podajanju dolgih žog. Na začetku je bilo malce čudno, ampak zdaj se nogometni občutki počasi vračajo. Potrebujem pa še precej treningov za utrjevanje mišic ter raztezanje. Sicer pa delam tudi že vse vaje, tudi z žogo. Vseskozi je bil z mano fizioterapevt. Igrati bom začel v naslednji sezoni, saj po taki poškodbi nočem tvegati.

Kje ste opravili rehabilitacijo? Večji del zdravljenja je potekal v Newcastlu. V tem času sem malce tudi odšel domov k družini. Domača hrana pomaga (smeh).

Kako se zdaj počutite psihično? Ste zaradi tega še močnejši? Na začetku poškodbe sem bil res na tleh. Ampak verjel sem v to, da se bom vrnil, prišli so tudi malce slabši časi, ko ni šlo vse po načrtih, ampak družina mi je bila v veliko pomoč. Tudi v klubu so mi ves čas stali ob strani in mi dajali motivacijo. Sem le še malce oddaljen od vrnitve na igrišča, kar me zelo veseli. Ostal sem pozitiven in motiviran za naprej. Po nobeni poškodbi se ni lahko vračati. Vse je odvisno od posameznika, kako si to zamisli. Najlažje se je samemu sebi smiliti. Le trdo delo pa te spet vrne na igrišče in naredi še močnejšega!

Kakšne načrte imate za naslednjo sezono, v kateri se utegnete dokončno uveljaviti? Naslednjo sezono hočem biti zdrav, redno trenirati in igrati tekme. Imam še velike rezerve v svojem napredovanju, tako da bom delal na tem. Z napredovanjem pa pridejo tudi dobre igre, kar si seveda najbolj želim. Priprave bom začel s klubom in si poskušal izboriti mesto v prvi ekipi. Če ne bom dobil priložnosti, bova s trenerjem naredila načrt, kakor sva ga vedno do zdaj. Posoja je mogoča, ker potrebujem tekme.

Kakšno je stanje v klubu? Ste pričakovali, da se boste glede na povsem spodobno ekipo v tej sezoni borili za obstanek? Ste pa v četrtfinalu lige Europa, kjer bo vaš tekmec Benfica. Stanje v klubu je v redu. V premier ligi nam v tej sezoni ne gre, kot smo si želeli. Imamo pa dobre rezultate v ligi Europa, kjer imamo zelo dobre možnosti za napredovanje.

Debitirali ste tudi že v izbrani vrsti. Kaj bi dejali glede rezultatov in dejstva, da je na selektorski klopi spet Srečko Katanec? Osebno ne poznam selektorja in z njim še nisem imel priložnosti sodelovati. Ampak vsi vemo, da je Srečko Katanec že veliko naredil za Slovenijo, tako da zagotovo gre za dobrega selektorja, ki lahko potegne maksimum iz ekipe. V zadnjem času so bili rezultati slabši. Ampak verjamem v boljše čase in rezultate. Prihajajo novi igralci, mlajši, potrebne so izkušnje, ki jih bomo pridobili s časom in s pomočjo izkušenejših, ki imajo že daljši reprezentančni status. Osebno verjamem, da imamo dobro ekipo.