Bojan Čotar: Del odgovornosti prevzamem nase

Po prehitrem koncu evropske sezone je Bojan Čotar potegnil črto pod neuspeh in razočaranje ter priznal, da v vseh 34 letih dela v rokometu ni doživel toliko težav kot pri Krimu v mesecu dni. Priznava, da je delo z ženskami mnogo bolj specifično kot z moškimi, a vseeno ne išče izgovorov. Del krivde za katastrofalne rezultate (v osmih tekmah LP in PPZ je iztržil z ekipo le dve zmagi, remi ter pet porazov) prevzema nase, ampak, kot pravi, ni vse v trenerju. Pri 46 letih je preživel najtežje športno leto, a ni obupal. Želi si še naprej ostati v Krimu in dokazati, da lahko njegova vztrajnost obrodi sadove. Seveda pa to ni odvisno od njega, pač pa bo uprava odločala o trenerski usodi na Galjevici.

Porazna sezona najbolj uspešnega slovenskega rokometnega kluba. Za slabe rezultate mora odgovarjati trener. Prevzemate krivdo na svoja pleča? Tako kot pri uspehih je tudi pri neuspehih: ni vse odvisno le od trenerja. Vsekakor sem pripravljen prevzeti nase del odgovornosti. Nikakor pa ne morem mimo dejstva in težkih okoliščin, v katerih smo se znašli. Ne bom rekel, da se ni dalo narediti več, ker bi bil skromen, bi pa zelo težko.

Ste izčrpali vse svoje znanje in metode v času, od kar ste prišli na Galjevico? Absolutno. Velikokrat so se koncepti, ki sem si jih zamislil, podrli. Ničkolikokrat sem moral spremeniti delo, treninge in igranje na tekmah. Dogajalo se je, da nismo mogli dokončati tistega, kar smo si zamislili. Vse, kar smo si zastavili, se je porušilo. Znova in znova smo bili na začetku. Nova uigravanja, nova taktika … Tako je teden za tednom težko delati. Nikoli pa nisem vrgel puške v koruzo, ne glede na vse okoliščine. Trudil sem se na vso moč, da najdem novo pot, nove možnosti.

Načrt dela je bil ambiciozen. Garanje, ki bi moralo prinesti rezultat. V kolikšni meri ste uresničili zastavljeno? Pravzaprav se je ambiciozen načrt porušil že na začetku. Na prvem treningu v Kranjski Gori se je začela kalvarija poškodb, ko ni bilo sposobnih ne trenirati ne igrati po štiri ali pet igralk. Od koncepta oziroma bolje rečeno idealne zamisli nismo uresničili pravzaprav nič. Prišlo je do tega, da sem moral popolnoma obrniti strategijo. Kar nekaj igralk je moralo igrati, čeprav to ni bilo v načrtu. Tako so bile mlade vržene v ogenj v mnogo večji meri, kot smo načrtovali. Za njih je bil to strašanski preskok. Nekatere, mislim predvsem na Majo Zrnec in Amro Pandžić, so pokazale, da so zrele kljub mladosti. Zame je prav slednje ena rekih svetlih točk.

Celo sezono se je vlekla dilema mlajše ali starejše igralke. Komu ponuditi priložnost. Vaš pogled? Dejstvo je, da bi se morali pri Krimu že v preteklosti lotiti počasnega pomlajevanja. Sedaj pa je nastala prevelika luknja med mlajšimi in starejšimi. Mislim, da pomlajevanje za klub pomeni tudi več časa za prehod v samo 'špico'. Potrebnega je pač več časa. Prepričan sem, da samo z mladimi ne moreš priti na evropski vrh, ampak so potrebne tudi okrepitve.

Je bil v vsej sezoni kdaj problematičen odnos igralk do dela? Ne, ne. Kar se tega tiče, nimam nobenih večjih pripomb. Morda pogrešam le individualno pripravo – torej, da dekleta tudi zunaj igrišča bolj razmišljajo o rokometu in da same pri sebi razčistijo nekatere stvari.

Uprava je v tej sezoni sprva zahtevala vrh v ligi prvakinj, nato še osvojen pokal pokalnih zmagovalk. Prevelike ambicije? Bi morala tudi uprava realno pogledati in stopiti korak nazaj? Vse je odvisno od tega, kakšno ekipo bo sestavila. Dejstvo pa je, da tako visokih ciljev vsaj naslednje leto ne more biti. Po mojem so tudi v tej sezoni pri Krimu postavili malo previsoke cilje. Prepričan sem, da bi se v primeru, če ne bi imeli težav s poškodbami, zanesljivo prebili v drugi del lige prvakinj, dlje kot do polfinala pa nikakor ne bi mogli priti, saj so najboljše štiri ekipe v ligi prvakinj, res izjemne.

Je bila za vas to najtežja rokometna sezona v zgodovini? Brez dvoma. V vseh 34 letih igranja in treniranja v rokometu ne morem sešteti toliko poškodb, kot sem jih pri Krimu doživel v mesecu dni.

Glede na vse skupaj se še vidite kot trener Krima Mercatorja? Želel bi si še naprej delati v Krimu, saj sem razočaran, ker nisem mogel uresničiti niti 50 odstotkov tistega, kar sem si želel. Mislim, da bi lahko naredil še veliko več, so pa drugi pristojni za to odločitev. Upam pa, da se čimprej sestanem z vodstvom, pogledamo nazaj in naprej, saj gre za interes kluba Krim. Prvo in edino: je rokomet ter Krim, ne pa kakšni osebni interesi. Odločitev mora biti takšna, da bo dobro za Krim, ne pa zame ali kogarkoli drugega.