Bo Andraž prisluhnil mami in odšel v tujino?

V družini Šporar ima nogomet posebno veljavo. Dobro, najmlajšega sina Žige virus okroglega usnja še ni zasužnjil in ga najverjetneje nikoli ne bo, ko pa nanese beseda na očeta in njegovega starejšega brata, pa je zgodba povsem drugačna. Oba sta resno zagrizla v nogometni kruh. Andraž ga šele začenja okušati, Miha pa se ga v karieri ni prenajedel. Pa čeprav je pri Olimpiji nosil kapetanski trak. Je s svojo kariero zadovoljen? ''Glede na to, da sem ves čas hodil v službo, sem. Vprašanje je, kaj bi bilo, če si leta 1999 na derbiju v Mariboru ne bi zlomil gležnja. Takrat sem si potrgal vse ligamente, tako da sta padli v vodo resni ponudbi iz Avstrije in Izraela. Po tisti poškodbi sem se res počasi vračal. Imel sem ploščice v gležnju, bil je prisoten strah, Olimpijo pa je takrat z visokimi cilji prevzel Prašnikar, tako da ni imela časa nikogar čakati,'' se spominja Miha Šporar, ki bo konec julija dopolnil 40 let, a še vedno brca. Trenutno v Trbovljah, kjer pomaga tretjeligašu Rudarju. Ko je zacelil poškodbo gležnja, je odšel v Domžale, kjer si je dokazal, da je iz pravega testa, nato pa se je ''vrhunska'' kariera končala. ''Ko sem videl, kam peljeta v Sloveniji nogomet in profesionalizem, sem raje nadaljeval v Beli krajini in Grosuplju, a ob službi še vseeno prišel v prvo ligo. Prepričan sem, da se lahko gresta pri nas profesionalizem le Maribor in Olimpija, 60 do 70 odstotkov ostalih igralcev pa mora hoditi v službe. Ter prej v srednje šole, da so lahko kasneje zaposljivi. V Sloveniji ni denarja za plače, kaj šele za profesionalni šport,'' ocenjuje ne preveč bleščeče domete domačega prvoligaškega nogometa.

Včasih po očetovsko poda kakšen nasvet 18-letnemu sinu, ki za razliko od njega igra na drugem igralnem mestu. ''Tudi sam sem začel kot napadalec, a so me potem prekvalificirali v branilca. S tem sem bil zadovoljen. Raje sem sam druge tepel, kot da bi oni mene (smeh). Za Andraža pa verjamem, da bo ostal 'špica','' pravi izkušen branilec, ki se lahko pohvali s samozavestnim sinom. ''Nasvetov očeta niti ne morem več upoštevati, ker so danes branilci povsem drugačni kot so bili v njegovih časih. Danes raje branilce prelisičim sam,'' pravi Andraž, ki si je tako kot oče prislužil nadimek ''Špoki''. Za njega je zaslužen nekdanji Mihov trener Željko Fundak. Pa je imel Andraž zaradi tega, ker je sin še posebej v ljubljanskih krogih znanega nogometaša, kakšne težave? ''Ne, vse kar sem naredil, sem naredil sam. Z mojim talentom. Ko sem kot kadet iz Ljubljane prišel v Interblock, nisem bil najboljše pripravljen in nisem veliko igral. V povprečju le 30 minut. Oče me je vprašal, če je potrebno koga 'poklicati', a sem rekel, da ne. Vse sem opravil sam in nato igral celo sezono,'' pravi Andraž Šporar. Redni reprezentant do 19 let, ki ga kmalu čaka izločilni turnir v Angliji, na katerem si lahko slovenski upi priborijo nastop na evropskem prvenstvu. Bil je najboljši strelec v kadetski ligi, tudi v drugi ligi je pri vrhu lestvice. Pretiranega zadovoljstva vseeno ni. ''Štiri tekme že nisem dal gola. Dobro, na dveh tekmah nisem igral. Zdaj je čas, da zabijem. Štiri tekme zapored smo izgubili in se moramo dvigniti, če ne, lahko še izpademo.'' Pri Interblocku ga trenira Tomaž Petrovič, s katerim je sodeloval kot deček pri nekdanji Olimpiji. Tisti, ki je stanovala za Bežigradom in nato neslavno propadla.

Starejši ''Špoki'' v najstniških letih sploh ni treniral, saj je takrat obiskoval policijsko šolo v Tacnu. ''Nogomet iz mojega in njegovega časa se zelo razlikuje. Mi smo igrali še z liberom v obrambi, danes je strogo obvezna postavitev štirih. Nam je trener v garderobi povedal, katerega napadalca naj pazim. Če je šel v garderobo, si moral dobesedno za njim tudi tam. Ni bilo nobenega prevzemanja. In če ti je 'bog ne daj' dosegel gol, te je trener grdo gledal še cel teden. Danes je drugače.'' Če mu je poškodba preprečila odhod v tujino, pa ji je vedno bližje sin. Nazadnje je bilo veliko slišati o določenih ponudbah iz Nizozemske. ''Zaradi tega ne čutim pritiska, ampak le motivacijo. Bomo videli, kaj bo poleti. Ne bi odšel le v Italijo. Od tam se mladi igralci praviloma hitro vračajo ali pa poškodujejo. Imam občutek, da se tam z mladimi ne ukvarjajo dovolj. Nizozemska bi bila nekaj drugega. Idealna za moj razvoj. Če bo kaj konkretnega, bomo šli stran,'' je potrdil eden izmed najbolj obetavnih slovenskih napadalcev. Največ individualnih kvalitet mu je pri Ljubljani podal Dinko Vrabac. Oče ga ni silil v nogomet. ''Ni bilo nobenega preganjanja. Žogo je nabijal že od malih nog, največkrat kar doma v steno. Ni ga pa noben silil v nogometno šolo,'' nam je skušal dopovedati Miha. Njegov sin navija za Olimpijo, pa tudi Liverpool. V ''rdeče'' se je zaljubil, ko so v pokalu UEFA gostovali pri Olimpiji. ''Za Liverpool navijam s celim srcem. Tako kot oče. Lahko rečem, da je tudi on zaslužen. Ko je Liverpool gostoval v Ljubljani, sem držal za roko Emila Heskeyja. Bilo je noro,'' se je spominjal enega najbolj srečnih dogodkov iz mladosti. Njegov najljubši napadalec je drugače Fernando Torres. In to še iz časov, ko je zabijal zadetke na Anfieldu.

Kakšna pa je možnost, da bi Andraž odšel v Olimpijo? Njena ponudba je bila aktualna pred meseci, a se je zataknilo pri denarju. ''Darko Klarič me ni pustil. Me je pa želel tudi Maribor,'' je razkril Andraž, nato pa se je v pogovor hitro vključil še Miha. ''Radi bi ga videli tudi v Kopru, to mi je nazadnje priznal Andrej Poljšak. S soborci iz nižjeligaške Olimpijine zgodbe sem ostal v superkorektnih odnosih. Realnost pri Andražu pa je naslednja. Če bo ostal v Sloveniji, je lahko njegov klub samo Maribor. Kot edini ima finančno moč, da zadovoljni apetit Bravota,'' je prepričan nekdanji kapetan Olimpije, ki je sinu privoščil delovni obisk Tottenhama. ''Krasno je bilo. Treniral sem z rezervnim moštvom, v katerem je bil tudi Giovanni dos Santos. Drugače ne hodim na preizkušnje, v London pa sem le šel, saj so mi v klub poslali vabilo. Ogledal sem si tudi tekmo z Boltonom. Tottenham je zmagal s 3:0. Bilo je malce drugačno vzdušje kot v Sloveniji. Štadion je bil majhen, skrčen, vsi gledalci so se drli,'' je z nasmeškom pripovedoval mlajši člen nogometne dinastije Šporar. V Sloveniji jih je še nekaj. Miha nas je opozoril, da pri Mariboru zelo hvalijo Svena Karića. ''Tudi Amirjev sin je levičar. Zelo konkreten je tudi Luka Zahović, sin Matjaža Keka je dal pred dnevi gol v drugi ligi, Tim Čeh, Alešev sin, pa trenira v Olimpiji in ima odličen predložek. Upam, da bodo vsi te fantje boljši od nas in da jim ne bo potrebno poslušati, kako igrajo v klubu samo zaradi očetov. Prav zaradi tega smo Andražu po propadu Ljubljane svetovali Interblock, ne pa Olimpijo,'' je zaključil Miha Šporar. Varuh reda z nogometnim srcem, ki že komaj čaka, da stopi Andraž še stopničko višje in dokaže, da se v njem skriva duh rojenega strelca.