Andrej Jerman: iz najboljše pisarne v negotovost

''Kitzbühel se je odločil namesto mene,'' ste dejali pred dvema tednoma. Se je Kitzbühel odločil pravilno? Če pogledam nazaj in se sprehodim po svoji tekmovalni karieri, si moram priznati, da so bile vse odločitve pravilne in tehtne. Nobene večje napake ne vidim, nobenega dejanja, ki bi ga danes obžaloval. Če bi se še enkrat podal na podobno pot, večjih sprememb ne bi bilo. Tudi o slovesu sem poglobljeno razmišljal že pred Kitzbühlom. Tam sem dobil zgolj potrditev. Po izrečenih besedah in dokončnem umiku sem čutil olajšanje. Trenerji pravijo, da sem že ob čakanju na helikopter dejal: ''Lepo je bilo, dokler je bilo. To je to!'' Tadej Platovšek me je miril. A kot vse kaže, sem že tedaj povedal, kako in kaj. Vedno je težko obrniti nepopisan list. Večkrat sem dejal, da sem imel z naskokom najboljšo pisarno v življenju. Delal sem, kar me veseli, in bil na koncu še plačan. Kaj je lahko lepšega?! Sem pa že med kariero aktivnega tekmovalca vedel, da bom ostal v alpskem smučanju. Čas bo pokazal, v kakšni vlogi.

Rezultatska bera. Vam zadostuje oznaka pionir slovenskega smukaškega preporoda? Nikoli nisem iskal svojega mesta v slovenski smučarski zgodovini. Pozornost sem posvečal osebnemu zadovoljstvu. Da, bil sem prvi slovenski smukaški zmagovalec. A to je bila moja zmaga. Prav zato lahko govorim le o svoji karieri. S slednjo sem zadovoljen. Vselej bi bilo lahko še boljše, a lahko bi bilo tudi precej slabše. Ponavljam, odhajam s čisto vestjo. Vedno sem v svoje delo vlagal vse, obenem pa izkoriščal ponujene priložnosti.

A vseeno … Ko ste na Zelenici vzljubili smučanje, sta bila slovenska smučarka junaka Bojan Križaj in Rok Petrovič. Smukači so bili za Slovence ''vesoljci'', nastop v najhitrejši disciplini eksperiment, zmaga pa znanstvena fantastika. Tudi sami ste večkrat dejali, da ste bili smukači odpadniki, torej tisti smučarji, na katere se ni računalo v tehničnih disciplinah. Na kateri točki svoje kariere ste spoznali, da ne gre za slepo ulico, temveč nišo?

Ko si otrok, je smučanje zgolj smučanje. Ne razmišljaš o razlikah med slalomom in smukom. Priznam pa, da sta bila Petrovič in Križaj kot slalomista moja idola. Moja kariera se je razvijala drugače. Ob slovesu od mladinskih vrst sem se začel resno spogledovati s hitrima disciplinama. Sprva je bil to superveleslalom, nato še smuk. Sledil sem toku. Ekipa za hitri disciplini … Hm, ''tehničarji'' so se nam takrat malce posmehovali. Tudi Tone Vogrinec danes govori, da nas je podpiral. V resnici pa smo vseskozi poslušali očitke o neupravičenem razsipništvu ter nesmiselnosti ukvarjanja s smukom. Osebno sem zelo vesel, da sta bila v ekipi takrat Aleš Brezavšček in Peter Pen, sam pa sem bil skupaj z Ožbijem Ošlakom in Gregorjem Šparovcem še zelo mlad. Potreboval sem čas. Tekmovalec mora dozoreti. To danes trdim tudi za Boštjana Klineta, od katerega mnogi kar čez noč pričakujejo redno uvrščanje med najboljših petnajst. Res je, da sem bil jaz prvi zmagovalec, tisti, za katerega se je govorilo, da je oral ledino. A gre za dolgotrajnejši proces. Ob tem je bila nezanemarljiva tudi pomoč mojega mentorja Pena. Res ni bil nikoli na stopničkah, a imel je bogate izkušnje, ki so mi ob prebijanju prišle zelo prav.

Ekipa za hitri disciplini je zdaj precej večja in številčnejša od tehnične vrste, a v svetovnem merilu vendarle zelo skromna. Kaj vse ima denimo na voljo Klaus Kröll, Andrej Šporn pa ne? Oh, to sta dva različna svetova. Žal se vse vrti okrog denarja. Če ga ni, potem tudi ni prave podpore. Naš proračun je smešno majhen. Naj za ponazoritev orišem pogovor z lastnikom apartmajev v Pitztalu. Ko je vprašal za naš proračun in slišal 90 tisoč evrov, je zadovoljno prikimal. Nato pa ni mogel verjeti, da gre za celoten znesek in ne strošek na enega tekmovalca. Ključne razlike zaradi tega nastajajo v pripravljalnem obdobju, zato ne čudi, da smo na začetku sezone kot po pravilu v zaostanku. Lani denimo med poletnimi pripravami v Čilu in vadbo v Nakiski tik pred prvo tekmo nismo imeli niti enega resnega treninga. Ko sem trenerju predlagal predčasen odhod v Kanado, se je zgolj nemočno nasmehnil in dejal, da nimamo denarja. Mimogrede, poslovni direktor Andraž Kopač nam je celo svetoval, naj izpustimo severnoameriško turnejo. To je osnova. Kaj šele, da bi sanjali o kakšni nadgradnji. Desetletje in pol sem bil del svetovnega pokala, pa vetrovnega kanala nisem videl niti od daleč. Tam bi lahko delal na položaju smukaške preže. Naša majhnost se vidi tudi pri številu oseb na terenu. Ni naključje, da mojega padca v Kitzbühlu ni videl nihče. Trenerjev in pomočnikov je namreč odločno premalo, da bi pokrili progo. Avstrijcev je toliko, da se ne znajo niti prešteti. Povrh vsega pa nato še poslušamo očitke o tem, da nas je dovolj. Najlažje je sedeti v pisarni in očitati nekomu, ki dela, da preveč troši.

V kolikšni meri čutite odgovornost do novih smukaških rodov? Z velikim veseljem bi delal v slovenski reprezentanci. Zanimata me predvsem mlajša dva, torej Klemen Kosi in Boštjan Kline, verjamem pa, da bi lahko v ekipo potegnili še koga mlajšega. A prav zaradi položaja, v katerem smo se znašli, sem nekoliko skeptičen glede naše prihodnosti. Smo na negotovi poti. Po naravi sem optimist. V tem primeru žal ne. Fantom je treba nameniti podporo. Opazujem Italijane ali Francoze. Že štiri poletja se na južno poloblo odpravljajo z vsemi reprezentančnimi strukturami. Tam poleti vadijo mesec ali več. Naj vas torej ne čudi, da bodo leto za letom presenečali z novimi imeni. Kdor ne vlaga v razvoj, ne bo dobil produkta za trženje.

Kariera je končana. Ocenjujete, da ste bili za doseženo deležni prave časti in spoštovanja? Odgovor na to vprašanje sem dobil prav v Schladmingu. Ko sem se prvič po Kitzbühlu in naznanjeni upokojitvi vrnil na teren, so k meni pristopili številni smukači in trenerji. ''Lepo je bilo, da si bil z nami. Pogrešali te bomo,'' sem lahko večkrat slišal. To mi veliko pomeni.

Prav gotovo pa vam kariera ni omogočila zaslužkov, s katerimi bi si rešili življenjsko eksistenco … Obogatel nisem.

Kakšna pa je bera zdravstvenih posledic, ki jih prenašate v novo življenje? Kolena niso takšna, kakršna so bila, ko sem začel tekmovati. A vedel sem, kaj me čaka. Nihče me ni silil, nihče pa mi tudi ni svetoval, naj odneham. Pomembno je, da nisem staknil kakšne poškodbe, ki bi me omejevala pri povsem običajnem življenju. Tudi zadnji padec ni pustil nobenih posledic. Imel sem nekaj težav z vrtoglavico, a so hitro izginile. Ostala je le nekajurna luknja v spominu. Vem toliko, kolikor sem vedel pred dvema tednoma. Če se bo spomin kdaj vrnil, se bo. Če se ne bo, pa mi bo tudi povsem vseeno. Poglavje je zaprto.

Ste tveganje znali sprejeti kot del igre? Smučanje je nevarno. Smuk pa spada med visoko adrenalinske športe. Nikoli me ni gnala strast do adrenalina. Smučal sem z ljubeznijo in velikim veseljem.

Se je dojemanje tveganja z leti spreminjalo? Ste se pri dvajsetih letih po hribu spuščali s podobno glavo kot dobro desetletje zatem? Morda sem se na glavo metal še celo z veliko večjim veseljem. Ko so prišli rezultati, sem vedel, zakaj tvegam. Ko veš, da si lahko zmagovalec, vse skupaj dobi pravi smisel. Težave pa so nastopile šele v zadnji sezoni. Takrat sem že slutil, da se bliža konec.

Garmisch-Partenkirchen in Bormio. Dve tekmi, dve zmagi. Prva je bila prva, druga pa ne le druga, temveč dosežena na nemara najbolj zahtevni progi. Ju lahko po koncu kariere ovrednotite z novimi očmi in drugačno vrednostno lestvico? To so zanesljivo spomini, ki jih bom vselej nosil v sebi, čeprav pri svojem dojemanju rezultatov ločujem športno in zasebno sfero. Da, zmagal sem, a to ne bo nikoli uteha ali pa kakšna spodbuda v drugih življenjskih situacijah. Ločujem pa tudi obe omenjeni zmagi. Vsaka ima svojo zgodbo, svoj čar. Imate prav, ko pravite, da je prva vendarle prva. V tisti sezoni se je kar nekako napovedovala. Bil sem blizu, zato je bilo jasno, da mi lahko uspe. Bormio … Takrat sem bil suveren vse od prvega treninga naprej. Vedel sem, da sem najboljši, zato sem se znašel v prav posebnem položaju. Morda se sliši nekoliko nenavadno, a pot do tiste zmage je bila težja. Ni lahko stati na štartu in vedeti, da je prav vse v tvojih rokah oziroma nogah. Čutil sem velikanski pritisk. Nikakor pa ne morem niti mimo zahtevnosti tamkajšnje proge. To dejstvo daje zmagi še prav posebno težo.