Prek meja
Sreda, 1. 10. 2025, 4.00
14 minut
Prek meja (51.) – Valentina Triler
Slovenka na Zanzibarju: Navsezadnje ugotoviš, da za zadovoljstvo ne potrebuješ veliko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,07
V rubriki Prek meja gostimo Valentino Triler, ki si je življenje in poslovno kariero ustvarila na eksotičnem otoku Zanzibar v Indijskem oceanu.
Kako je živeti na Zanzibarju, eksotičnem otoku v Indijskem oceanu, ob obali vzhodne Afrike, kjer je odraščal karizmatični Freddie Mercury? Kako poiskati poslovne priložnosti in kako se uveljaviti? V rubriki Prek meja gostimo energično in odločno Valentino Triler iz Medvod, ki je v času epidemije covid obiskala Zanzibar in se vanj zaljubila. Kaj jo je tako močno nagovorilo, da je tam tudi ostala, kako živi in ali kaj (če sploh) pogreša?
Zanzibar, majhen otok v Indijskem oceanu, leži slabih 40 kilometrov od tanzanijske celine in s površino okoli 1660 kvadratnih kilometrov predstavlja približno polovico Slovenije. Na njem živi približno 1,8 milijona prebivalcev, v katerih življenju se prepletajo vplivi Afričanov, Arabcev in Indijcev. Domačini se večinoma preživljajo z ribolovom, pridelavo začimb ter turizmom, ki je v zadnjih letih postal osrednje gonilo gospodarstva. Otok, znan kot “otok začimb” in rojstni kraj svetovno priljubljenega Freddieja Mercuryja, obiskovalce očara z belimi peščenimi plažami, potapljaškimi rajskimi kotički ter glavnim mestom Stone Townom, ki je pod Unescovo zaščito. Prav v takšno okolje se je med epidemijo covida podala tudi naša sogovornica, 46-letna Valentina Triler iz Medvod, in tam ostala. Z možem, domačinom, se na skrajnem severu otoka, v kraju Nungwi, ki je eno najbolj znanih in obiskanih mestec na otoku Zanzibar, ukvarjata s turizmom, konec leta pa načrtujeta odprtje lastnega resorta.
Kdaj ste prvič obiskali Zanzibar in ali je šlo za ljubezen na prvi pogled?
Zanzibar sem prvič obiskala leta 2021, v času epidemije koronavirusa. Takratni predsednik virusa ni priznaval, zato so bili turisti na otoku več kot dobrodošli. Spomnim se, da smo bili na plaži natlačeni kot sardele (smeh, op. p.).
V Zanzibar sem se zaljubila prav zaradi občutka, ki ga sicer redko doživim. Po naravi sem človek nemirnega duha – vedno moram nekaj raziskovati, razmišljati, študirati, skratka, moj um deluje v neprestanem "brainstormingu", tokrat pa sem brez slabe vesti obležala na ležalniku.
Nič posebnega nismo počeli: malo smo jedli, pili, kartali, plavali … in prav ta preprostost mi je takrat najbolj ustrezala. Pomislila sem: evo, končno prostor, ki mi je pisan na kožo. Poleg sproščenega vzdušja me je prevzela tudi narava – turkizno morje, bele plaže, mivka, ki jo obožujem. Zame osebno so plaže na Zanzibarju najlepše na svetu.
Kako hitro se je rodila ideja, da se počitniški kraj spremeni v stalno prebivališče?
Dokaj hitro. Na začetku smo bili na otoku štirje prijatelji, ne pet, tako kot je to v knjigi (smeh, op. p.), vmes pa smo spoznali še dve Slovenki. Takoj smo se povezale in prav zaradi te energije smo že čez nekaj mesecev ponovno pripravile kovčke in se vrnile na Zanzibar – tokrat z načrtom, da si na otoku vsaka najde svojo pot.
Najprej sem se skupaj z eno od deklet podala v nakup zemljišča, nato pa sem začela "vandrati" naokrog. Povsod nas je bilo dovolj, vse smo želele izkusiti, začutiti, okusiti. Zanzibar te hitro posrka vase s svojo raznolikostjo, ritmom in lahkotnostjo življenja.
Tudi fantje so začeli malo "skakati" okoli, jaz pa sem se v tistem obdobju moških izogibala. Šlo mi je odlično tudi samski – tako osebno kot poslovno. A življenje ima svojo pot in čeprav sem si takrat mislila, da bom ostala samska, se je na koncu zgodilo prav to, česar nisem načrtovala – poročila sem se (smeh, op. p.).
Torej še en dodaten razlog, da ostanete na Zanzibarju?
Niti ne, saj sem odločitev sprejela že prej. Je pa res, da mi je poroka prišla zelo prav pri urejanju dokumentov. Saj veste, kot tujec ne moreš kar tako priti in si "na lepe oči" kupovati zemlje. Tam imajo pravila, ki jih moraš spoštovati, in meni je poroka na nek način odprla vrata in olajšala postopke.
Danes se ukvarjata s turizmom, medtem ko ste bili v Sloveniji del športne industrije. Kako velika karierna sprememba je bila to za vas?
Skupna točka obojega je stik z ljudmi. V Sloveniji sem delala v maloprodaji in veleprodaji, kar je pomenilo, da sem bila ves čas obkrožena s strankami, in tukaj je podobno. Stvari, ki jih nisem znala, sem se sproti naučila.
Seveda pa verjamem, da za delo v turizmu potrebuješ določen občutek. Vsak človek ni ustvarjen za delo z ljudmi. Pomembno je tudi, da postaviš pravila in da jih znajo tudi drugi začutiti, šele tako lahko vzpostaviš red. Po eni strani moraš znati voditi, biti avtoriteta, po drugi strani pa v službi ustvarjati prijetno vzdušje, biti zabaven, odgovoren in hkrati profesionalen.
Kako sta z možem napisala svojo turistično zgodbo? Ste takoj vedeli, kakšna bo vaša poslovna pot na otoku?
Z možem sva se najprej začela ukvarjati z organizacijo izletov, nato pa sva v najem vzela veliko hišo, kjer sva popolnoma obnovila deset apartmajev. To je bil najin prvi resnejši korak v turizem. Kasneje sva kupila večje zemljišče in se odločila, da zgradiva nekaj svojega.
To so bile od nekdaj moje sanje, da bi imela nekaj svojega. Vedno sem si želela imeti nekaj, kar bo povsem moje, prostor, kjer bom lahko organizirala delavnice. Sem namreč zelo ustvarjalna in umetniško usmerjena, rada ustvarjam po svojem občutku in to ustvarjalnost si želim preliti tudi v svoje delo.
Z možem živiva na skrajnem severnem delu otoka, v Nungwiju. To je pravzaprav edini del Zanzibarja, kjer je razlika med plimo in oseko tako majhna, da se lahko kopaš v vsakem delu dneva. Zame osebno so tukaj plaže najlepše – bel pesek, turkizno morje, prizori kot z razglednice.
Veliko ljudi ima sicer raje vzhodno obalo. Tam se zbirajo kajtarji, več je turistov, predvsem belcev, in več je posla, ki ga vodijo tujci. Na severu pa se bolj čuti prava Afrika – pristno, lokalno, bolj avtentično je. Na koncu je vse odvisno od tega, kaj ti ustreza.
Kakšne so temperature na otoku?
Čeprav smo imeli letos od aprila do konca julija precej slabo vreme, no, slabo vsaj po našem razumevanju, so bile temperature še vseeno okoli 27 stopinj Celzija, kar je za Slovenijo toplo, za Zanzibar pa hladno (smeh, op. p.).
Kar pa seveda ne pomeni, da ob takih temperaturah kurimo ali hodimo v bundah, daleč od tega. Trenutno smo v pozni pomladi, narava se spet prebuja in dnevi postajajo toplejši.
Kako poteka življenje na Zanzibarju? Je bolj sproščeno, neformalno? Se ljudje držijo dogovorov ali je bolj "prosto po Prešernu", kot rečemo?
Dan na Zanzibarju mine zelo hitro – morda tudi zato, ker je tukaj ritem dneva drugačen kot doma. Že ob 18.30 je tema, in to vse leto, zato je treba čas izkoristiti do zadnje ure svetlobe. Dnevi se začnejo zgodaj, ob sedmih zjutraj smo vsi že v akciji. Ljudje so pridni, ko je treba delati, a njihove organizacijske sposobnosti so res slabe.
Vedno povem primer svojega moža – ko sva se spoznala in je moral v trgovini kupiti štiri različne vrste žebljev, je šel po vsako vrsto posebej. Nam se to zdi nesmiselno, zanje pa je to povsem normalno.
Na splošno imajo drugačen odnos do življenja – živijo za danes. Ne razmišljajo, kaj bo jutri. Če danes pobarvajo les, jih niti ne skrbi, da bi ga bilo treba zaščititi, če bo jutri deževalo.
Tudi v uradih se stvari pogosto zavlečejo. Za en dokument moraš večkrat v isto pisarno, ker vmes počnejo še sto drugih stvari. Velik del prebivalstva je neizobražen.
Opazim pa razliko med generacijami – mlajši odraščajo z internetom in YouTubom, so bolj odprti in vedo marsikaj, medtem ko je moja generacija precej zaostala. Veliko stvari so prevzeli od svojih dedkov in babic, razmišljajo precej stereotipno in tradicionalno. Močno se čuti vpliv muslimanske vere – sama nimam nič proti njej, a je res pomemben dejavnik, ki oblikuje družbo.
Kako je z zdravniško oskrbo? Poznajo zdravstveno zavarovanje ali so storitve samoplačniške?
Zdravstvena oskrba je kar velik izziv, predvsem za ljudi, ki živijo v revščini, saj so kakovostnejše storitve večinoma plačljive. V zadnjih letih raste tudi število zasebnih klinik, ki so večinoma v lasti Egipčanov. Sama imam izkušnjo nekajdnevnega bivanja v bolnišnici in moram priznati, da je bila oskrba na zelo visoki ravni. Zanimivo pa je, da so zdravila izjemno dostopna – recimo amoksiklav lahko brez težav kupiš brez recepta. V zadnjem času pa opažam tudi pozitiven premik na področju veterinarske oskrbe, ki se prav tako razvija v pravo smer.
Kaj je uradni jezik na Zanzibarju?
Uradni jezik na Zanzibarju je swahili. Sama mu ljubkovalno pravim kar "kuku language", ker se mi zdi, da zveni kot kokodakanje – kuku namreč v swahilščini pomeni kokoš (smeh, op. p.). Seveda bi bilo čudovito, če bi se ga naučila, a je jezik precej zahteven, ob vseh obveznostih pa tudi nimam časa, da bi se ga lotila. No, morda pa je to malo tudi moj izgovor.
V vsakdanjem življenju se večinoma sporazumevam v angleščini, ki je hkrati tudi uradni jezik, ko gre za poslovanje ali urejanje dokumentacije. Tako je komunikacija lažja in hitrejša, čeprav se mi zdi, da bi s svahilijem zagotovo pridobila še večji stik z domačini.
V enem od intervjujev ste povedali, da moški na Zanzibarju obvladajo vsa gospodinjska opravila, da znajo kuhati, prati, šivati in pospravljati, kakšna pa je vloga žensk?
Ženske so na Zanzibarju velike šefice! Tanzanija (Zanzibar je del Tanzanije, a ima poseben avtonomen status, op. p.) je demokratična država, na njenem čelu pa je ženska – predsednica Samia. Prav zato me tudi moji sodelavci radi kličejo kar "Samia" (smeh, op. p.). Sama sem precej "gajstna", saj brez tega ni nobenega reda.
Čeprav imajo ženske na Zanzibarju še vedno tradicionalno vlogo – veliko otrok, gospodinjska opravila, skrb za dom –, pa denar praviloma vedno najprej pride v njihove roke. Tudi če mož dela in žena ne, bo prav ona tista, ki razpolaga z družinskimi financami. In v tem je, po svoje, ogromna moč.
Kje imajo na hierarhični lestvici mesto belci?
Belci smo tukaj predvsem lastniki določenih stvari – počitniških objektov, trgovin, restavracij … Ko pa gre za pisarne, urade in uradniške položaje, tam belcev ni. To je povsem v rokah domačinov, kar je tudi logično, saj je to njihov sistem in njihova država.
Kako je s športno aktivnostjo na otoku? V Sloveniji vsi športajo, kako je šport razširjen na Zanzibarju?
Dekleta verjetno zaradi vpliva vere niso med najbolj športno aktivnimi, čeprav jih kar nekaj teče – večinoma zvečer, seveda pokrite. Moški pa so povsem druga zgodba. So izjemno športno aktivni, odlični gimnastičarji, ukvarjajo se z boksom, capoeiro, tečejo … Njihova telesna zasnova je takšna, da so sposobni za praktično vsak šport. V vodi so kot ribe – plavanje jim je povsem naravno.
Svoje doda tudi prehrana. Ne jedo toliko mesa in krompirja, kot smo tega vajeni pri nas. Njihova vsakodnevna prehrana je veliko bolj lahkotna – špinača, korenje, riž, polenta … vse to oblikuje drugačno telo in drugačno vzdržljivost.
Kaj pa vaše športno udejstvovanje? Ali ob vsem delu, ki vas okupira, ostane še kaj časa za tek, kjer ste bili nekoč zelo aktivni?
Ravno pred najinim pogovorom sem odtekla pet kilometrov, poleg tega sem se vrnila k boksu, občasno tudi kolesarim … Skratka, gibanje ostaja del mojega vsakdana. Težava pa je v tem, da gostje na otoku iščejo nekaj drugega. Večino zanimata zabava in počitek, športnih aktivnosti pa se udeležujejo precej manj. Midva z možem se trudiva, da jim ponudiva tisto, kar si želijo, hkrati pa upam, da se bo v prihodnosti trend spremenil.
Tanzanija ima namreč ogromen potencial za športni turizem. Zlasti notranjost otoka ponuja izjemne priložnosti za treking in podobne dejavnosti. Nekaj se že dogaja – imamo polmaraton, trail na Kilimandžaro … Toda trenutno profil turistov še ni tak, da bi bil šport na prvem mestu.
Kakšni so vaši srednjeročni načrti? Ostajate na Zanzibarju?
Načrt je, da do konca leta odprem svoj resort, ki bi bil drugačen od vseh preostalih. Z možem sva ustanovila podjetje La Vaissa Zanzibar, prek katerega želiva povezati mojo aktivnost in ustvarjalnost. To pomeni, da bi rada organizirala umetniške delavnice, ponujala izlete, ki se razlikujejo od klasične turistične ponudbe, in na splošno turizem usmerila v bolj aktivno smer.
Zanzibar je še vedno dokaj pristna Afrika. Tukaj ni velikih nakupovalnih središč, zato se moraš malce počutiti kot nomad. Ni za vsakogar – nekaterim se zdi fantastično, drugim pa ne. A bistvo je ravno v tem: vse je "na izi". Za dober občutek tukaj ne potrebuješ materialnih dobrin, dovolj je, da se prepustiš ritmu otoka.
Je življenje cenejše kot pri nas?
Življenje tukaj je zagotovo cenejše kot v Sloveniji, je pa res, da imajo za domačine in turiste različne cenike. Sama spadam med "lokalce" – ker sem poročena z domačinom in že toliko časa živim na otoku, imam enak status kot oni. To veliko spremeni, saj je za turista življenje precej dražje.
Ali karkoli iz Slovenije pogrešate, če izvzameva družino in prijatelje?
Pogrešam višjo nadmorsko višino (smeh, op. p.), kak kos torte, kremšnito … sicer pa niti ne. Na koncu ugotoviš, da resnično ne potrebuješ veliko, da si zadovoljen.
Preberite še:
