Z malo denarja ali brez njega je mogoče napredovati, brez treninga ne

Jesenski del prve slovenske rokometne lige oziroma 1. NLB Leasing lige je končan. Odigrana je bila dobra polovica tekem. Na vrhu je Celje Pivovarna Laško, ki je v seštevku letošnje in lanske sezone slavilo na kar 25 zaporednih tekmah in ki ima kar 28 točk prednosti pred zadnjeuvrščenim Krškim. V predlanski sezoni je v enakem obdobju razlika znašala 25 točk, v predlanski enako, v sezoni 2011/12 18.

Še bolj pomenljive so razlike v zadetkih. Osemnajstkratni slovenski prvaki so tretjino od 15 odigranih tekem dobili z razliko dvajsetih golov ali več, devet s prednostjo 15 golov ali več. Ob takšnih rezultatih je o kakšni posebni razburljivosti in zanimivosti nemogoče govoriti ali pisati.

Vrh, na katerega so v dvorani Zlatorog tako težko čakali štiri leta, je dobil sladko-kisli okus. Po eni strani je pogled z njega vedno lep, po drugi strani pa gledalcev res ne zanimajo igre, ampak poigravanja najboljših ekip z bistveno šibkejšimi tekmeci. A ne zaradi krepitve in dominantnosti celjskih favoritov – velja tudi za nekatera druga moštva blizu vrha –, ki vsako sezono praviloma nižajo proračun, ampak zaradi naglega padca kakovosti drugih.

Ta je bil pričakovan in seveda skladen z gospodarskim položajem. Vse ekipe so se pocenile, pomladile in "podomačile", kar je načeloma dobro. V ligi dobivajo priložnost najstniki, ki bi pred leti navijali na tribuni. A dogaja se nekaj, kar je morda skrito očem javnosti in vzbuja skrb.

Vsote minimalne, a še teh pogosto ni

Klubi nižajo proračune, s tem honorarje za igralce, ti velikokrat ne dobijo niti stotaka ali dveh, kot so se dogovorili. In to lahko po več mesecev. Številni prvoligaški igralci nastopajo zastonj ali za kak obrok hrane, študentsko sobico … V takšnih razmerah rokomet za fante ni več resna dejavnost ali konjiček številka ena.

Ker v nekaterih klubih – nikakor ne trdim, da je tako povsod, saj vendarle ostaja peščica resnično dobro urejenih in bolj ali manj finančno stabilnih organizacij, kot so ob celjsko-velenjsko-mariborski trojici še Trimo, Ribnica, Krka, morda bi se našla še kakšna – ne morejo zaslužiti niti za gorivo ali študentske bone, si morajo pač poiskati delo. Študij, trening in delo pa gredo težko skupaj. Ali pa resna služba, ki logično dobiva prednost pred športom, v katerega pogosto bolj vlagaš svoja sredstva, kot pa jih dobivaš.

In tako pridemo do položaja, da se tudi v prvi ligi pogosto trenira enkrat, dvakrat, trikrat na teden, kar je za konkreten in korekten napredek premalo. Mogoče je napredovati, če je prava volja, če se najde vsaj prgišče evrov in spoštujejo dogovori. Mogoče je igrati in napredovati tudi brezplačno, ob ustreznih volji in želji, kot je to uspelo na primer Slovanu v 1.B-ligaški sezoni 2012/13, ko so fantje vadili tudi po dvakrat na dan. Brez treninga pa ne gre.

Manjši klubi napajalniki za večje

Mnogi dolgoletni poznavalci in spremljevalci prikimavajo, da tako resno in skrb zbujajoče stanje še ni bilo. Trenutno še ne, a dolgoročno se bo ob podobnem nadaljevanju vzorca ta slika žal poznala tudi v reprezentancah. Sprva seveda predvsem mlajših.

Zakaj? Manjši klubi so bili vedno napajalniki za večje. Primera? Maribor v članski ekipi še(le) pričakuje zrele plodove iz lastnega sadovnjaka, zato nabira igralce iz drugih okolij. Dvakratni zaporedni udeleženec osmine finala lige prvakov in trikratni slovenski prvak Gorenje ima ob domačih rokometaših in tujcih v svoji ekipi od Slovencev po tri igralce, ki so zrasli v slovenjgraški in trebanjski rokometni šoli, po eden je rokometno shodil v Ribnici, Krškem in Šmartnu.

Je to slabo? Načeloma ne. Resda bi se za slovenske razmere velenjski rokometni velikan lahko vprašal, zakaj mladinska ekipa ni prvoligaš, a takšna je lahko prava in logična pot, kot je bila že v zadnjih letih. Torej, najboljši igralci iz manjših klubov v (naj)večje slovenske. Tri, štiri … Navsezadnje je tudi Evropska rokometna zveza Gorenju za vizijo namenila petico.

A če se bo negativna spirala nadaljevala, bo v mikrocentrih začelo primanjkovati talentov. Ne bodo se razvijali v zadostni meri ali pa bodo prezgodaj zaključevali kariere. Zdaj slovenski rokomet še živi od sadov preteklega dela, upam, da bo gordijski vozel klubskega siromaštva kmalu presekan, da bodo igralci lahko dobili vsaj za kruh in mleko. Vsekakor je treba njim, trenerjem in preostalim udeležencem na igrišču in ob njem, ki vztrajajo in nekateri tudi rastejo kljub mizernim razmeram, dati priznanje za športni motiv.

V ogledalo pa se bodo morali pogledati tudi klubi, ki sicer bijejo težke finančne bitke in se trudijo po svojih močeh, in si naliti čistega vina. Če imaš za cviček, pač ne moreš naročati penine.