Všečnost, obsojena na proizvodnjo in prodajo

Kontinuiteta se je pretrgala. Dve sezoni zapored je imela Slovenija dva svoja kluba v osmini finala lige prvakov, v letošnji bomo žreb najboljše šestnajsterice spremljali z bistveno manjšim zanimanjem. Gorenju se v ligo prvakov po novih kriterijih v sicer sumljivih okoliščinah ni uspelo prebiti. Prvaki iz Celja pa so dobili najtežjo skupino v tekmovanju z Veszpremom, Rhein-Neckar Löwnom, Vardarjem, Montpellierem in Čehovskimi medvedi, tako da je bilo že pred začetkom jasno, da bi bilo četrto mesto v njej, kaj šele katero višje, presežek

Odločilo se je na tekmi s Slovenci

Na desetih tekmah so Celjani zbrali tri zmage. Tisti nad Čehovskimi medvedi spadata v krog pričakovanih, čeprav seveda ne samoumevnih. Da vsako sezono na pleča položijo velikana, so tokrat poskrbeli na srečanju z Rhein-Neckar Löwnom. V seštevku je to zadoščalo za peto mesto. Korak na stopničko višje sta bolj ali manj odnesli tekmi z Montpellierem – zbral je dve točki več in se kot četrti uvrstil v osmino finala –, na polovici katerih so Celjani obakrat vodili, a so se na koncu veselili Slovenci. A tisti, ki nastopajo za trenutno vodilno ekipo francoske lige.

Odlični prvi polčasi in velikokrat slabši drugi so celjska značilnost v letošnji sezoni. Če bi tekme trajale po 30 minut, bi imeli pivovarji na računu 11 točk. Dvakrat Čehovski medvedi, enkrat Vardar in enkrat Veszprem so bili tisti, ki so Celjanom zabili 15 ali več golov do polovice tekme, vsi preostali manj. Levi iz Mannheima v zmagovitem novembrskem večeru v Zlatorogu celo le 11.

Potem so velikokrat sledili padci, še posebej boleči in verjetno odločilni na tekmah z neposrednim konkurentom Montpellierem. Bile pa so tudi tekme, ko so slovenski prvaki bistveno bolje odigrali drugo polovico, a je bila prednost tekmeca težko ulovljiva, bodisi zato, ker jim je predhodno preveč pobegnil, bodisi zaradi celjskih zapravljenih priložnosti.

V izložbi

Zakaj se je to dogajalo, je zapleteno vprašanje. Dejstvo je, da je ta ekipa najcenejša in najmlajša v novejši zgodovini kluba. Kot tudi, da klop gotovo ni povsem enakovredna prvi postavi. Včasih je pristavila svoj delež, drugič ne. Precej igralcev, tudi najbolj izstopajoči Miha Zarabec, je prvič nastopilo v ligi prvakov, zato so nihanja razumljiva. Trener Branko Tamše prisega na obrambo, protinapade in lahke gole. Takšen pristop je rodil uspehe tako v Velenju kot v Celju in to je eden redkih načinov, na katerega se lahko opre palček proti velikanu. V metaforičnem in dobesednem smislu.

Igra Celja je bila v precej obdobjih lepa, privlačna, nihče ga ni nadigral, Evropa je spoznala Zarabca, ki je bil v prvih treh krogih dvakrat izbran za najboljšega srednjega zunanjega, najstnika Blaža Janca, napredoval je Blaž Blagotinšek, svojo priložnost je zgrabil Tilen Kodrin …

Najboljši igralci so se postavili v izložbo. Po sezoni odhajajo v Nemčijo, Francijo, verjetno na Madžarsko. Nekateri tudi v klube, ki ligi prvakov niso niti blizu, a po večji oziroma z debelejšo plastjo marmelade namazan kos kruha. Sladko-kisel nasmešek za Tamšeta: po eni strani je zadovoljen, ker je pomagal izbrusiti igralce, za katere se zanima tujina, po drugi strani pa je pravzaprav delal za druge.

A brez slepljenja: tudi v bližnji prihodnosti ne bo bistveno drugače. To je slovenska in celjska usoda. Pred leti bi bilo povsem nepredstavljivo, da bi eden najboljših igralcev sredi sezone v zameno za šop bankovcev odšel za nekaj tednov na posojo na drugi konec sveta. Zdaj je to realnost, ki pa seveda prinaša tveganje.

Vzor po samooskrbi in promociji

Gospodarska šibkost ne omogoča konkuriranja tujini, kar zadeva ponudbe, tudi če stopimo povsem na prste. Rešitev in obenem usoda sta privabljanje – čeprav se bo prebralo tako zelo brezosebno – polizdelkov, igralcev, ki so nadarjeni, a še ne povsem uveljavljeni. V zadnjih letih to Celjanom kar dobro uspeva, čeprav se dogajajo tudi neposrečeni prihodi, kot je bil na primer v letošnji sezoni Michal Kasal. Da ima klub v tem pogledu svoj ugled, dokazuje tudi podpis brazilskega reprezentanta Arthurja Patrianove.

Odškodnine so lahko pomemben del proračuna, ki ga skušajo v Zlatorogu polniti tudi z obrobnimi dejavnostmi, kot je na primer prodaja določenih izdelkov. V samooskrbnem in promocijskem pogledu so ne le lučaj, ampak kar streljaj ali še več pred nekaterimi drugimi slovenskimi klubi.

Pogled v zrcalo

Vsekakor pa se bodo morali v Celju zazreti v ogledalo, kar zadeva finančno disciplino. Čeprav imajo že od leta 2011 drugačno, na podomačeni in bistveno cenejši ekipi temelječo strategijo, so se v bližnji preteklosti vseeno ujeli na limanice obveznosti, ki jih niso bili sposobni izpolniti. Iz omenjenega leta pa izvira tudi spor z Urošem Zormanom, ki je proti klubu dobil tožbo, vredno kar dobrih 120 tisoč evrov.

Pri poslovanju in očitno tudi odnosih, ki so s tem velikokrat povezani bolj, kot se zdi na prvi pogled, torej še zdaleč ni bilo vse idealno. Računi pa so ali bodo izstavljeni prej ali slej. Povezani pa bodo tudi z igriščem in rezultati.