S Krimom sta živela vse mesto in vsa država

Svoje prve rokometne korake je Miša Marinček naredila v Žalcu, kjer ji dobri nastopi niso prinesli le vpoklica v člansko reprezentanco, temveč so se ji odprla vrata najuspešnejšega slovenskega ženskega kolektiva. Seveda govorimo o Krimu Mercatorju, kamor je prestopila v sezoni 2004/05. Že takrat je na klopi sedel Tone Tiselj, ki tigrice vodi tudi v tej sezoni, med vratarkami pa je bila številka ena Luminita Dinu, brez dvoma ena izmed najboljših rokometnih čuvajk mreže vseh časov. Marinčkova je na Galjevici preživela tri sezone, leta 2006 se je s soigralkami v ligi prvakinj uvrstila v finale, kjer pa je bil v skupnem seštevku za zadetek boljši Viborg. Ker je med vratnicami vladala huda konkurenca, je sledil odhod iz kluba.

Od odhoda do vrnitve je minilo sedem sezon, v tem času pa se je pri Krimu spremenilo marsikaj. Leta 1985 rojeno rokometašico smo vprašali, kakšne spremembe je opazila sama. "Težko vprašanje. Res je, da je v tistih treh letih, ki sem jih takrat preživela pri Krimu, doživljal največji vzpon. Takrat so vsa ekipa, vse mesto in vsa država živeli s tistim Krimom. Vsi smo si želeli uspeha, in ko smo ga enkrat dosegli, je bilo to najtežje držati. Vedno, ko nekaj dosežeš, je potem to najtežje obdržati. Prav zato sem zelo ponosna, da se je Krimu v vseh teh desetih letih vedno uspelo zadržati v vrhu. Verjamem, da Krim lahko ponovi tisto izpred desetih let, in tudi to je bil razlog, da sem se odločila za vrnitev. Mislim, da imamo ekipo za sam vrh, pa čeprav so tudi preostale ekipe izjemno kakovostne. S takšnimi igralkami in kolektivom lahko merimo resnično visoko," nam je odgovorila. Nato smo postavili trditev, da je bilo včasih več Slovenk z večjo vlogo v ekipi kot na primer danes (igrale so, na primer, Tanja Oder, Katja Kurent Tatarovac, Anja Frešer, Deja Doler, Natalija Derepasko, Tanja Dajčman, Špela Cerar, op. p.): "To je res. Mislim, da se je to zgodilo zato, ker so rasle skupaj s Krimom. Pridobivale so izkušnje na terenu, preostale igralke smo morale iskati priložnosti drugje. Mislim, da smo si zato zaslužile, da znova dobimo priložnost pri Krimu. Tu imam ob sebi v mislih, na primer, tudi Neli Irman. Ta je prav tako že bila v Krimu. V zadnjih letih je bilo za nas obdobje dozorevanja, zdaj smo dozorele, zato lahko zdaj tudi same doprinesemo k uspehu Krima."

V Avstriji dvakrat najboljša vratarka lige

Po odhodu z Galjevice so sledila leta, ko je nosila dres slovenskih klubov (Mercator Tenzor Ptuj, Olimpija, Žalec), za dve sezoni (2010/11 in 2011/12) pa se je preselila v sosednjo Avstrijo, kjer je branila vrata ekipe Witasek Kärnten. Obakrat je prejela nagrado za najboljšo vratarko prvenstva. Kljub priznanjema je sledila vrnitev v Žalec, letos pa se je vrnila v Krim. Jo tujina še mika? "Nikoli ne reci nikoli. V športu se tudi poznajo težke finančne razmere. Jaz sem igrala v Avstriji, vendar je v drugi sezoni klub ugasnil, čeprav sem imela uspešne nastope. Bila sem najboljša vratarka lige. To mi je v ponos, saj v Avstriji igrajo ekipe, kot je Hypo. Vendar lahko rečem, da če v Krimu vse potekalo tako, kot pričakujemo, ne vidim razloga, da bi kam odšla. Sem ponosna Slovenka in s slovenskim klubom si želim nekaj narediti. Če pa tega ne bo, so poti športnika takšne, da je mogoča tudi tujina," razmišlja Marinčkova, ki je morala z vrnitvijo v klub, kot je Krim, sprejeti tudi veliko višje cilje: "V manjših klubih imaš približno tri igralke, ki so nosilke igre, in če si med njimi, moraš vedno igrati na isti ravni. Z igralskega vidika je lažje, ko imaš ob sebi igralke, za katere veš, da bodo v vsakem trenutku lahko odigrale na visoki ravni. S psihološkega vidika je zame to lažje. Seveda pa ob tolikšnem številu tako kakovostnih igralk čakaš na svojo priložnost in jo skušaš maksimalno izkoristiti. Je pa res, da se morajo vedno ujeti okoliščine. Tu mislim tudi na navijače. Upam, da bodo ti to spoštovali in nas nagradili z obiskom, da bomo lahko merile na velike uspehe."

Konkurence se nikoli ni bala

Marinčkova je imela že v prvem triletnem obdobju pri Krimu izjemno konkurenco na položaju vratark, ob omenjeni Dinujevi so se v omenjenem obdobju zvrstile še Madžarki Andrea Farkas in Katalin Palinger, Rusinja Tatjana Alizar in Slovenka Sergeja Stefanišin. Zadnja je tudi letos del Krimove barke, tu sta še Romunka Talida Tolnai in pa Hrvatica Jelena Grubišić, ki je trenutno poškodovana. Ko se bo zadnja vrnila, bo konkurenca huda. "Sem takšna oseba, da se med športno kariero nikoli nisem bala konkurence. Če imaš na izbiro več vratarjev, ki lahko v težkih trenutkih prevzamejo odgovornost in branijo, je to celo pozitivno. V ekipnih športnih en igralec ni dovolj za uspeh. Rokomet je kolektivna igra, v kateri mora biti vedno 16 igralk na vrhunski ravni, če želimo kakšen uspeh. Vse se lahko dopolnjujemo. Če bomo to znale vgraditi v ekipni duh, bo vse v redu," je pogovor s Sportalom končala Marinčkova.