Torek, 24. 12. 2013, 8.03
8 let, 7 mesecev
Rokometašica Krima, ki jo je lani zadela kap, postala svetovna prvakinja
Na predzadnji dan lanskega oktobra je rokometno javnost pretresla novica o možganski kapi, ki je zadela novo Krimovo okrepitev, Brazilko Danielo Piedade. Zgodilo se je pred prijateljsko tekmo s Podravko, povsem nenadoma. Nihče sprva ni točno vedel, kako hudo je, v zraku je viselo vprašanje, kdaj, če sploh, bo nadaljevala kariero, po glavi so švigale tudi misli o najhujšem. A Brazilkina nuklonjiva volja in nalezljiva neomejena pozitivnost sta premagali vse prepreke. Korak za korakom se je stanje krožne napadalke izboljševalo. Preostala dekleta so igrala tudi zanjo, jo obiskovala, ji dajala energijo in na začetku februarja se je Dani prvič pojavila tudi na tekmi lige prvakov. Še močnejša kot prej.
Prav ta prvovrstna borka je v nedeljo postala svetovna prvakinja. Brazilija bi najboljša na zemeljski obli težko postala bolj zasluženo, saj je slavila na vseh devetih tekmah prvenstva. Piedadejeva pa je bila ena najbolj nasmejanih in srečnih, saj ima za sabo trnovo pot kariere.
Preden je prispela v Krim, je devet let nastopala za dunajski Hypo, delno tudi zdaj, v preteklosti pa še veliko bolj izrazito žensko rokometno institucijo. V avstrijsko prestolnico je prispela leta 2002, tehnično in fizično občutno šibkejša kot preostale igralke. Klub jo je nato za pol leta poslal v drugo ekipo, saj se je želel prepričati, da je Brazilka res vredna dolgoročne pogodbe. Igrala je tudi na krilu in stiskala zobe. Ni poznala države, kulture, nikdar še ni bila toliko časa zdoma. Tudi vse soigralke ji niso bile ravno v pomoč. Nekatere preprosto niso razumele, kaj počne Brazilka v evropskem velikanu, meneč, da je Hypo želel najti le poceni igralko. Druge, na primer Simona Spiridon, so ji izjemno pomagale. V enem od intervjujev za EHF je dejala, da se je počutila, kot bi bila štirinajstletnica, torej izgubljeno, ne pa desetletje starejše dekle. A počasi so se stvari začele urejati. Naučila se je jezika, okrepila telo in duha. Vrstile so se nove in nove pogodbe s Hypom in na Dunaju je nazadnje ostala desetletje.
Osvojila je devet avstrijskih naslovov, prav toliko pokalov. Postala je finalistka pokala pokalnih zmagovalk in lige prvakov, štirikrat je igrala polfinale najelitnejšega tekmovanja, čisto na vrh pa ji ni uspelo splezati. Najbrž so bile visoke Krimove ambicije in njegova lakota po tretji osvojitvi lige prvakov velik razlog, da se je z Dunaja podala južneje. V prvi sezoni je s tigricami obstala v polfinalu, v drugi bo v supermočni skupini že bitka za ponovitev tega dosežka zelo srdita. Tudi z reprezentanco ni posegala po žlahtnih kovinah, če seveda odštejemo vseameriške igre. Do prejšnje nedelje, ko je skupaj s soigralkami pokorila svet. Če si ni zaslužila ona, si ni nihče.