Nekdanji reprezentant zagrizel v zelo zahteven izziv

Tako kot je pred leti neustrašno z levico rešetal mreže tekmecev na igrišču, nekdanji slovenski rokometaš Jure Natek odločno piše tudi svoje poglavje v drugi karieri, ki je tudi po koncu kariere zaznamovano z rokometno žogo. A če je pred leti govoril predvsem na igrišču, danes 41-letni nekdanji slovenski reprezentant svoje dneve večinoma preživi na pisarniškem stolu Rokometne zveze Slovenije, kjer od lani oktobra zaseda mesto generalnega sekretarja in je podaljšana roka predsednika RZS Bora Rozmana. Rokometni zvezi Slovenije se je pridružil leta 2017 in nekaj let bdel nad delovanjem mlajših reprezentanc, zatem pa je ob njegovem imenu nekaj časa stal naziv direktorja rokometnih reprezentanc.

"Zdaj sem že v svoji tretji vlogi na rokometni zvezi, sem si pa vedno želel delati v finančni smeri, tako da sem zdaj tam, kjer se počutim najbolj domače," pojasnjuje Natek, ki se je podal na zahteven teren. Še zahtevnejši, kot so bile tekme v dvoranah tekmecev v času njegove bogate kariere, v kateri je nosil drese Slovana, Prul 67, trebanjskega Trima, Celja Pivovarne Laško in velenjskega Gorenja ter francoskega Chamberyja in nemškega Magdeburga. Na položaju desnega zunanjega je bil tudi pomemben član slovenske izbrane vrste, za katero je na 154 tekmah dosegel 393 golov. Črto čez kariero je potegnil leta 2016, zatem končal šolanje in se podal proti novim izzivom, ki mu jih tudi po koncu rokometne poti ne zmanjka.

Jure Natek od oktobra opravlja vlogo generalnega sekretarja Rokometne zveze Slovenije. Foto: www.alesfevzer.com

Konec oktobra ste nastopili novo vlogo na RZS v vlogi generalnega sekretarja. Kako so minili prvi meseci?

Za mano so res pestri meseci, čas gre res hitro in nikakor nam ni dolgčas. Vse skupaj je izziv, sem v res dinamični vlogi. Tudi stanje na Rokometni zvezi Slovenije ni idealno, a v svojem delu uživam. Moja glavna naloga je načeloma vodenje rednega poslovanja, izvajanje projektov, tako strateških kot tekočih, a v tem trenutku je večina mojega časa namenjena sanaciji finančnega stanja, dogovarjanju s sponzorji in upniki, a mislim, da smo res na dobri poti, da vse skupaj v kratkem spravimo nazaj na normalne tirnice. Pri tem nam ogromno pomagata tudi obe reprezentanci z uspehi in dobrimi rezultati, zato upam, da bomo kmalu spet zaplavali v mirne vode.

Ogromno govora je bilo v zadnjih mesecih predvsem o organizaciji ženskega evropskega prvenstva leta 2022, ki je v proračunu pustila veliko finančno luknjo. O kakšnih številkah je zdaj govora?

Te številke so visoke, a kot sem že večkrat poudaril, organizacije takšnega dogodka ne moremo gledati samo skozi finance, ker se je na podlagi tega prvenstva povečalo zanimanje za ženski rokomet, hkrati pa je ženski izbrani vrsti, ki je to domače prvenstvo dobro izkoristila, omogočilo, da je prišla v resno računico za uvrstitev na olimpijske igre, o čemer pred nekaj leti nismo upali niti sanjati. To je bila takrat res znanstvena fantastika. Tako da športno gledano se je ta zadeva izplačala, ekonomsko pa nikakor ne.

Z organizacijo takšnega projekta vedno pridejo velika tveganja, kar ste zdaj občutili tudi na lastni koži, kajne?

Izračuni se na žalost niso izšli, a zdaj nima smisla stvari pogrevati. Sam sem to vlogo na zvezi zasedel v takšnem stanju, kakršno pač je. Dela je ogromno, vse skupaj je velik izziv. Tako sponzorji kot upniki so zelo potrpežljivi. Vodstvo zveze na čelu s predsednikom se trudi, da bi pridobili nova sredstva, kar precej smo tudi znižali stroške. Tu moram izpostaviti tudi oba selektorja, tako Uroša Zormana kot Dragana Adžića, katerih plače precej zamujajo, a oba kažeta ogromno mero razumevanja ob trenutni situaciji. Verjamem, da bomo s skupnimi močmi prebrodili tudi to obdobje. Ni pa lahko, močno zategujemo pas. Sem na položaju, ko moram večkrat dejati ne kot ja, kar je težko, a takšna je realnost.

Finančne težave so v zadnjem času že nekakšna stalnica večine krovnih športnih zvez, Rokometna zveza Slovenije v tem primeru nikakor ni izjema. Koliko pa imate v tem primeru posluha države?

Mogoče sam na vse skupaj gledam še malce naivno, glede na to, da sem v tej situaciji še dokaj nov, a sam mislim, da stvari potekajo dobro. Financiranje države je točno, jasno in določeno, pregledno, tukaj se res nimamo kaj pritoževati. Mislim, da je stvar dobro urejena, seveda bi lahko bilo še boljše, sploh če se primerjamo s kakšno drugo državo. V tem smislu zagotovo izstopa Madžarska, kjer država bogato podpira določene športe. Z mojega vidika so morda še rezerve pri kakšnih davčnih olajšavah za sponzorje v športu, tukaj vidim neko pravo pot. Na ta način bi imeli širši interes tudi podjetij, ki jih vlaganje v šport zdaj morda ne zanima. To je seveda moje skromno mnenje, ni pa nujno, da imam prav, a to bi športu zagotovo koristilo.

Foto: www.alesfevzer.com

Sami ste svojo pot v drugi karieri začeli z delom v mlajših selekcijah reprezentance, nato ste zasedli vlogo direktorja reprezentanc, zdaj pa ste v vlogi generalnega sekretarja. Kakšen je bil vaš prehod v drugo kariero?

Tu moram omeniti čas v Nemčiji. Tam sem se namreč poškodoval in nisem mogel nadaljevati kariere, Nemčija pa je ena izmed držav, ki ima v takšnih primerih stvari res dobro urejene. Moja poškodba je bila torej delovne narave, zato mi je zavarovalnica plačala prešolanje. Na račun tega sem dve leti dobival mesečno nadomestilo in tudi plačilo za dokončanja študija. Šolal sem se v Sloveniji, neumen bi bil, če tega ne bi izkoristil, usmeril sem se v izobraževanje v smeri računovodstva in financ. Vmes me je nekdanji direktor reprezentanc Uroš Mohorič povabil k delu z mlajšimi reprezentancami, zatem pa sem bil vse bolj in bolj prisoten. Zdaj sem že v svoji tretji vlogi na rokometni zvezi, sem si pa vedno želel delati v finančni smeri, tako da sem zdaj tam, kjer se počutim najbolj domače.

Ob ponudbi, da prevzamem mesto generalnega sekretarja, sem seveda malce okleval, a to je takšen izziv, da bi bilo neodgovorno od mene, da bi rekel ne. Ugriznil sem v ta izziv, ne bom se spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo. Je naporno, a uživam.

Če se zdaj malce umakneva od vašega dela in financ ter se posvetiva rokometu, bližajo se kvalifikacije za olimpijske igre tako za žensko kot moško reprezentanco. Možnosti za uvrstitev v Pariz zagotovo obetajo, kajne?

Vsekakor je priložnost res lepa. Tako kot je rekel selektor Zorman: Slovenija je favorit in od tega ne smemo bežati, s tem se strinjam. Sploh glede na pot, ki jo je v zadnjem času prehodila reprezentanca od dna do tega, kjer je zdaj. Verjamem v ekipo in v možnosti za uvrstitev v Pariz, kar bi bil res izvrsten uspeh, sploh glede na to, kako je bila ekipa v zadnjem času oslabljena in kako se je dvignila.

Za slovensko izbrano vrsto je na 154 tekmah dosegel 393 golov. Foto: www.alesfevzer.com

Navdušila me je tudi ženska izbrana vrsta. Vidijo se obrisi dela selektorja Dragana Adžića, ki dela res strokovno, še bolj pomembno pa je to, da mu je uspelo spremeniti miselnost ne samo igralk, temveč celotne ženske rokometne srenje v Sloveniji. Dekleta imajo, vsaj na papirju, nekoliko težjo nalogo, a je že uvrstitev na kvalifikacije res izjemen uspeh, verjamem pa, da še niso rekle zadnje.

S pozitivnim predznakom se je za Slovenijo končalo tudi preteklo evropsko prvenstvo, sploh glede na napovedi pred začetkom prvenstva.

Res je. Tudi samo smo bili pred tem prvenstvom precej zadržani, sploh ker se je reprezentanca v Nemčijo podala brez številnih nosilcev in se tudi med prvenstvom ubadala s poškodbami. Sam sem bil v prvi vrsti navdušen nad odnosom fantov, nad igro in tudi nad rezultatom. Mislim, da Uroš v vlogi selektorja dela fenomenalno delo, iz dneva v dan je boljši, kar je tudi opazno. Uroša poznam že vse življenje in res sem navdušen nad njegovim delom in napredkom. Vesel sem tako zaradi reprezentance kot tudi zaradi njega.

Ko sva že ravno pri Urošu … Vi, on, Luka Žvižej, Gorazd Škof … številni nekdanji rokometaši ste zdaj vpeti v delo Rokometne zveze in reprezentance. Koliko vam v tem primeru koristijo izkušnje iz igralskih časov?

Ja, vsi smo si izbrali takšne druge kariere, da smo nekako na kupu, a naše vloge zdaj nimajo nobene zveze s časom karier. Vsi smo obrnili list, prav gotovo pa nam časi iz igralskih karier koristijo. Sam na primer na to gledam na način, da poskušam ne ponoviti nekaterih napak, ki jih je rokometna zveza naredila, ko sem bil še reprezentant. Enako verjetno tudi fantje, ki so vpeti v drugačnih vlogah.

"Vsi smo obrnili list, zagotovo nam pa časi iz igralskih karier koristijo," je prepričan Natek. Foto: www.alesfevzer.com

Tudi ugled, ki ga je nekoč užival rokomet v Sloveniji, je v vmesnem času močno upadel, zdaj pa se znova kažejo neki orisi oživitve, sploh z obema reprezentancama.

Se strinjam, da se stanje zdaj spet izboljšuje. V vmesnem času smo vsi skupaj malce zaspali. Na koncu smo v Sloveniji takšni, da je pomemben le rezultat. En dober izid članske izbrane vrste, pa se pozabijo vse slabe stvari, ali obratno. Mislim, da zdaj spet vlada pozitivna energija tudi znotraj naše rokometne družine, saj vsi delamo za isto stvar, je pa prostora za napredek še ogromno.

Zdaj je fokus naše zveze na financah, a ne smemo zaspati. Res se trudimo. Vemo, da je treba varčevati, tu ni neke znanosti, pomembno pa je, da na račun tega ne bomo preveč popustili na razvojnem sistemu. Poleg tega si želimo v prihodnji sezoni zagnati RZS TV, ne vemo še točno, v kakšni obliki, si pa želimo platformo, kjer bi prenašali vse ligaške tekme, najprej ligo NLB, in jo tudi na ta način približati navijačem. Si pa prizadevamo za optimizacijo na vseh področjih, idej je ogromno, na koncu pa je treba pogledati, kaj je realno in kaj ne.

Če sva govorila o tem, da se reprezentančni rokomet znova dviga, pa to težko rečemo za klubski rokomet v Sloveniji. Vemo, da je stanje daleč od rožnatega in povsem na drugačni ravni kot v časih, ko ste bili sami vpeti še kot igralec. Kako bi ocenili trenutno stanje?

Ja, dejstvo je, da Slovenija od prihodnje sezone znova ne bo imela predstavnika v ligi prvakov. Od tega ne gre bežati, to je trenutno naša realnost. Slovenska liga je bila pred dvajsetimi leti po kakovosti res med najboljšimi v Evropi, zame tisto obdobje ni bilo realno, takrat so v Sloveniji prihajali igralci najvišjega kova, finančni izdatki so bili res ogromni. Sam mislim, da se v slovenskem rokometu trenutno dela dobro, ogromno igralcev zdaj hodi v tujino. Vse pa je na koncu povezano s financami. Številni klubi so po mojem mnenju zdaj začeli še bolj razmišljati o razvoju in produkciji igralcev.

Foto: www.alesfevzer.com

Tudi liga prvakov je v zadnjih letih postalo zelo zaprto tekmovanje, ki ni več na takšni stopnji zanimivosti kot včasih. Evropska liga je v tem smislu veliko bolj zanimiva, z bolj raznolikimi in na koncu koncev tudi z bolj enakovrednimi tekmeci. Treba se je prilagoditi trenutnemu stanju, klubi se borijo, tako kot se borimo mi v tem finančno zahtevnem okolju, ki je včasih tudi boj za preživetje.

Glede na to, da ste bili pred časom močno vpeti v delo mlajših reprezentanc, imate vpogled tudi v to sfero: kako kaže s podmladkom in prihodnostjo?

V klubih se dela dobro. Kar sam vidim kot problem, ker sem zdaj naravnan tako, da vedno vidim težavo – morda je to poklicna deformacija (smeh, op. p.). V določenih razvojnih fazah bi se moralo delati še bolje, množičnost seveda ni takšna, kot bi si želeli, a mislim, da je stanje v vseh športih zelo podobno. Začeli smo tudi projekte za najmlajše, da jim približamo naš šport. Rokomet nima Luke Dončića, superzvezdnikov, zato moramo iskati druge poti.

Zagotovo reprezentanco slej ko prej čaka izdatna menjava generacij, nihče ne igra večno in tudi mladi bodo morali prevzeti svoj kos odgovornosti. A verjamem, da je prihodnost svetla.

Če se zdaj dotakneva še vaše kariere, ki so jo v veliki meri zaznamovale tudi poškodbe. Še kdaj poprimete za rokometno žogo?

Ah, kje (smeh, op. p.). Ko sem odigral zadnjo tekmo, sem odigral zadnjo tekmo. Ko sem bil še bolj vpet v delo mlajših reprezentanc, sem kdaj še vrgel kakšno žogo proti golu, da sem izpel svoje želje, pa me je potem rama bolela še tri dni (smeh, op. p.). Skušam pa seveda ohranjati neko stopnjo telesne pripravljenosti, a nikakor ne pretiravam, aktivno, a normalno.

Med drugim je igral tudi za Magdeburg. Foto: Guliverimage

Zaradi poškodbe rame sem tudi sklenil svojo pot. Takrat sem vedel, da je to to in da ne bom mogel več igrati na ravni, ki bi si je sam želel. Mogoče mi je ta poškodba tudi nekoliko olajšala odločitev, da je vsega konec. Tudi zdaj, ko pogledam nazaj, nimam nobenih obžalovanj. Seveda si kot športnik vedno želiš še več, a na koncu, ko potegnem črto, sem zadovoljen. Bila je naporna pot, a so lepi spomini in zdaj je to vse za mano. Človek se navadi igrati tudi z bolečino, a z leti je vse bolj naporno in zahtevno, čas za regeneracijo se daljša. Na koncu koncev je profesionalni šport žrtvovanje svojega zdravja in telesa in čisto vsak ima na koncu neke posledice.

V Sloveniji ste nosili dres Slovana, Prul 67, trebanjskega Trima, Celja Pivovarne Laško in velenjskega Gorenja. Kakšne spomine imate na zlate čase slovenskega klubskega rokometa?

Čudovite. V mojih časih se je v slovenskem klubskem okolju igral res vrhunski rokomet. Bili smo enakovredni najboljšim nemškim, francoskim, španskim ekipam. Povsem realno gledano je bilo denarja takrat res veliko, a ta denar pogosto ni bil realno pokrit, zato je bilo pričakovati, da bo to minilo. Mislim, da smo lahko veseli, da ni bil padec po vseh teh uspehih še trši. Začele so se bolj množične selitve v tujino in tudi na ta račun se je skozi leta, seveda z vzponi in padci, lahko nadaljevala uspešna reprezentančna pot Slovenije.

Od leta 2017 je v različnih vlogah del RZS. Foto: www.alesfevzer.com

Pot vas je zanesla tudi v tujino, natančneje k francoskemu Chmaberyju in nemškemu Magdeburgu.

Obakrat, ko sem šel v tujino, sem šel v prvi vrsti zaradi izziva in financ. Vedno sem si želel igrati v bundesligi in še zdaj delim prepričanje, da je Nemčija za vrhunskega športnika in tudi navijača sanjska dežela. Na tisto obdobje imam res lepe spomine, vsak teden igraš pred polnimi dvoranami ne glede na to, kdo je nasprotnik. Ljudje imajo iskreno radi šport, sam sem bil v Magdeburgu, ki je izrazito rokometno mesto.

Želite namigniti, da Slovenija torej ni športna dežela?

Slovenci smo navijači uspehov in od tega ne bežimo. Spomnim se sezone, ko smo s Celjem osvojili ligo prvakov, kako so ljudje v tisti sezoni vse noči stali pred blagajno, da so lahko kupili vstopnice za tekme lige prvakov. Takrat so vsakič pripravili res fenomenalno vzdušje, sam boljšega nisem doživel nikoli. Potem pa je čez tri dni sledila tekma državnega prvenstva, na kateri se je zbralo le petsto ljudi. V Nemčiji je bila zgodba drugačna, tam je dvorana razprodana ne glede na to, ali si igral na derbiju ali proti 18. ekipi prvenstva. To mene najbolj fascinira.

Foto: www.alesfevzer.com

Ste pa imeli vselej bučno podporo na tekmah reprezentance, za katero ste odigrali 154 tekem.

Igranje za svojo državo je največja čast, ki jo lahko doživiš. Zato sem bil v vmesnem času tudi toliko bolj užaloščen, pa ne zaradi rezultatov, temveč ker se je izgubila ta rdeča nit, ki jo predstavlja reprezentančni dres. Pomena reprezentance ne smemo izgubiti. Tudi zato sem bil vmes morda malce kritičen, ko se je v izbrano vrsto vabilo preveč igralcev, pa nikakor s tem ne mislim, da so vrata zaprta, a reprezentanca ni avtobusna postaja. Sam sem ponosen na to, da sem bil reprezentant, igral sem na vseh velikih tekmovanjih in tega res ne bom nikoli pozabil. Včasih ob kakšnih tekmah podoživim občutke, ki ti jih da reprezentanca, a se potem spomnim, da fante naslednje jutro čaka trening, tega pa ne pogrešam (smeh, op. p.).

Več iz rubrike druga kariera:

Sportal Nekdanji reprezentant sredi trenerskih izzivov: Po karieri mi še ni uspelo "pobegniti" iz hale #video

Sportal Maribor je bil njegova zadnja priložnost, danes je njegov dom #video

Sportal Z glavo trdno na tleh, a najbolj uživa visoko med oblaki

Sportal Smučala, doštudirala, se zaposlila, zdaj študira še fizioterapijo