Kdo je novi slovenski selektor Veselin Vujović?

V slovenski rokomet prihaja zanimiv in znamenit lik. Veselin Vujović je odličen retorik, bil je izvrsten rokometaš, svoj čas uradno najboljši na svetu, igral je za Barcelono, pozneje je vodil Ciudad Real in sodeloval pri selekcioniranju poznejše šampionske ekipe.

A kot pravi sam, ga je njegov vzkipljiv značaj prikrajšal za prevzem katerega od velikanov. Za balkanski prostor Zagreb veliko ime vsekakor je, potrjeni jugonostalgik pa je, po tem, ko je zanetil zagrebško rokometno evforijo z uvrstitvijo v četrtfinale lige prvakov in jo nekoliko tudi pogasil z rekordnim porazom proti Barceloni, našel izziv tudi v slovenski reprezentanci.

Košarkar in rokometaš. Hkrati.

Vujović domuje v Srbiji, v Šabcu, kjer je poročen. Nikoli pa ne pozabi poudariti, da je Črnogorec. Rojen je bil na Cetinju, kjer je igral rokomet za Lovćen, obenem pa tudi košarko za istoimenski klub. Dvojne kariere ni prekinil niti, ko je še kot najstnik začel igrati za Metaloplastiko iz Šabca. Ta je zdaj klub, ki v evropskem pogledu ne pomeni nič posebnega, čeprav se je v lanski sezoni uvrstila v finale pokala challenge, sredi osemdesetih let pa je bila strah in trepet Evrope. Z Vujovićem, Veselinom Vukovićem, Miletom Isakovićem in druščino je osvojila dva pokala državnih prvakov.

Torej, že ko je bil šabski klub v vzponu, je Vujović še vedno treniral tudi košarko, šport, za katerega je bil s 196 centimetri kot ustvarjen. Zanimivo, nekaj časa je treniral tudi karate, v katerem ima modri pas. Ob koncih tedna je ponavadi tako odigral dve tekmi. Problemi so nastajali, ko je bilo treba na gostovanje z enim ali drugim klubom. Da bi potešil svojo strast tako do enega kot do drugega športa, je lahko prepotoval tudi po več kot 500 kilometrov in spal le po dve ali tri ure na noč. Njegova skrivna kariera pod koši se je končala, ko mu je predsednik Metaloplastike postavil ultimat. Odtlej je obstajal le še rokomet.

Prvi najboljši igralec planeta

V osemdesetih letih je bil Vujović, ki je igral levega zunanjega, dejansko eden najboljših igralcev na svetu. Pravzaprav je bil de facto prvi, ki ga je Mednarodna rokometna zveza izbrala za najboljšega rokometaša sveta. To je bilo leta 1988, dve leti prej je bil že najboljši športnik Jugoslavije. Z Metaloplastiko je stopil na Mont Blanc v letih 1985 in 1986, z Barcelono 1991. Za katalonski ponos je igral šest let. Še zdaj navija zanj na primer v nogometu in pravi, da je bil to najlepši čas njegove kariere, ki jo je sklenil v Granollersu.

Za reprezentanco Jugoslavije je zbral 183 nastopov in dosegel 738 golov. Osvojil je zlato olimpijsko kolajno v Los Angelesu leta 1984 in dve leti pozneje odličje enakega sijaja na svetovnem prvenstvu v Švici. Igral je v generaciji, ki si je želela največ in najvišje. Materialne stvari ji niso pomenile toliko oziroma jih je bila deležna manj, kot bi jih bila v zdajšnjih časih. ''Z nagrado za olimpijsko kolajno sem si kupil barvni televizor,'' je dejal v intervjuju za oddajo Izbliza.

Pet let je vodil reprezentanco Srbije in Črne gore in bil med drugim peti na svetovnem prvenstvu v Tuniziji.

Temna stran

Temna plat Vujovićeve kariere so škandali. Pravi, da bi gotovo vodil večji klub, če bi obvlad(ov)al svoj vroči temperament. Pravzaprav ga je že. Vodil velik klub, namreč. S Ciudad Realom, pri katerem mu je bil pomočnik zdajšnji trener Picka Juan Pastor, je osvojil pokal pokalnih zmagovalcev, a se na tekmi s Flensburgom zapletel v incident z množičnim prerivanjem. Poleg pošteno strgane srajce je bil njegov epilog daljši suspenz. Ko je vodil Vardar, je po igrišču lovil sodnika, zaradi česar je bil spet kaznovan. Pravi, da je bil obravnavan strožje kot nekateri drugi.

Skopju je bog

Meni, da se je v zadnjih letih umiril in dozorel. V Skopju ga še vedno slavijo kot boga, saj je leta 2013 prekinil vladavino Metalurga. Ko je v makedonski prestolnici gostoval z Zagrebom, se ovacije kar niso končale. Vujović ne skriva, da se mu toži po nekdanji Jugoslaviji, in sanja, kako močne reprezentance bi lahko sestavile vse njene države skupaj.

"Dobri ljudje so povsod. Nikogar ne vprašam za osebno izkaznico, ne za ime ne za vero. Mislim, da je to pravi način. Vsi, ki mislijo drugače … Naj jim bog pomaga," je med drugim povedal za že omenjeno oddajo. Očitno v ta kontekst spada tudi Slovenija.

Črnogorec, zdajšnji trener hrvaškega kluba, ki je v preteklosti vodil srbsko reprezentanco in makedonski klub, prevzema slovensko izbrano vrsto. Morda pa ta potrebuje ravno impulz njegovega močnega značaja. Navsezadnje ve, kako se kujejo uspehi. Srečno, Vuja!