Ivano Balić

Rokometni genij, ki je nase prvič opozoril na svetovnem prvenstvu leta 2003 na Portugalskem. Brez njega hrvaška reprezentanca ne deluje tako vrhunsko, ob njegovem vrtenju dirigentske palice pa se zdi vse tako zelo preprosto. "Čarobne" podaje na krožnega napadalca, križanja, dobra predvidevanja ter zanke, ki jih pripravi za nasprotnike, so prava rokometna poezija. Devetindvajsetletni Hrvat si je šestkrat zapored na evropskih in svetovnih prvenstvih prislužil naziv najkoristnejšega igralca turnirja. Na lanskem evropskem prvenstvu na Norveškem mu je ta naziv odvzel francoski reprezentant Nikola Karabatič. Dvakrat je bil izbran tudi za IHF igralca leta (2003 in 2006).

Svojo rokometno pot je začel leta 1990, od takrat pa kaže svojo neverjetno intuicijo na igrišču. Podobno kot minulo leto, ko je bil njegov nastop za reprezentanco vseskozi pod vprašajem, ga tudi sedaj poškodbe niso obšle. Hrvaški selektor vselej varčuje z njegovimi močmi. Pred prvenstvom je večinoma treniral po posebnem programu, kar pa ni odvrnilo navijačev. Kamorkoli je Ivano Balić prišel, se je trlo navijačev. Na treningih v njegovem rojstnem kraju Splitu je avtograme delil in delil. Verjetno bi ob seštevku časa prišli na več ur.

Zagotovo gre za najbolj popularnega športnika pri naših južnih sosedih, ki z rokometno žogo ravna na prav poseben način. Njegov zaščitni znak so košarkarske teniske, s katerimi se podi po rokometnem igrišču. Fama okoli Balića se je še povečala z njegovo vrnitvijo na hrvaška tla. Balić je namreč avgusta lani zapustil Portland Sana Antonio in prestopil v Zagreb CO.