Napadal bo vrh Evrope, s selektorjem brez spora, najboljša prijatelja pa tudi nista

Vrsto let je bil Dragan Gajić eden najpomembnejših igralcev rokometne reprezentance. Najboljši strelec in prvo desno krilo svetovnega prvenstva 2015, na katerem si je Slovenija izborila olimpijske kvalifikacije. A po januarskem evropskem prvenstvu, na katerem je tvegal tudi poškodbo, je pri 31 letih postavil končno piko na reprezentančno zgodbo.

S selektorjem Veselinom Vujovićem se nista ujela. Gajić priznava, da se je v določenih trenutkih odzval preveč čustveno. Velika sprememba pa se je zgodila tudi pred kratkim. Po šestih letih Celjan zapušča francoski Montpellier in se seli na madžarsko k ambicioznemu Veszpremu z veliko željo pokoriti si Evropo. Poudarja, da razlog za to ni stavniška afera, ki še vedno ni dobila končnega epiloga.

Bi prestopu v Veszprem pripeli oznako "top kariere"?
Mogoče je za odtenek boljši kot leta 2011, ko sem šel iz Celja oziroma Maribora v Montpellier. Tedaj se je tudi tam gradila ekipa, ki naj bi naskakovala končni turnir lige prvakov, a se je vmes zgodilo veliko stvari, zato nima realnih možnosti zanj. Veszprem pa je še za pol stopničke ali stopničko višje. Vrhunska ekipa s tremi igralci na vsakem položaju. Odkrito lahko napovedujemo ne le boj za F4, ampak tudi za naslov v ligi prvakov.

Dragan Gajić pravi, da je v Montpellieru zanj nastala svojevrstna cona udobja. Foto: Vid Ponikvar "Slovenski" klubi so vaša usoda. Tako kot v Celju in reprezentanci sta bila soigralca z Gašperjem Margučem. Zdaj bosta spet.
Da, poklical sem ga že pred podpisom. Mislim, da je lepo sprejel. Vsak od naju ima svoje kvalitete, sva različna tipa igralcev. Položaj desnega krila gotovo ne bo trpel. Najpomembnejši so rezultati in ekipa.

Prišla sta Gabor Ancsin in vi. Odšel ni nihče. To torej dokončno pomeni, da bo Veszprem nastopal tako v ligi Seha kot v madžarskem prvenstvu in seveda Evropi?
Uradnega ni še nič. Po količini igralcev pa logično sklepam, da se bo igralo na več frontah.

Z Montpellierom ste leta 2014 podpisali za tri leta. Kako, da ste se odločili za odhod sezono pred koncem pogodbe?
V Montpellieru je zame nastala nekakšna cona udobja. Pred podpisom sem odigral nepozabno sezono. V klubu so bili navdušeni, bil sem vezan na mesto in navijače. A ko gledaš končne turnirje, športni motiv postane preprosto prevelik, da bi ostal v svoji coni udobja. O selitvi sem začel razmišljati že ob koncu lanske sezone. Pozimi smo se s klubom dogovorili, da lahko zapustim klub, če najdem novega. Rad bi se mu zahvalil, ker mi ni delal težav pri prestopu.

"Vsi vpleteni bomo šli do konca. Nesmiselno je, da lahko ljudje govorijo, da smo tekmo priredili," o stavniški aferi izpred skoraj štirih let pravi Gajić. Foto: Vid Ponikvar Vaš odhod iz Francije ni povezan s stavniško afero?

Glede na to, da sem pred dvema letoma podaljšal za tri sezone … V Montpellieru je tako: če trener Patrice Canayer želi, da ostaneš, se bo tako zgodilo ne glede na vse. Ne vem, ali je vplivala tudi afera. Morda kakšen odstotek ali pol odstotka. Bil sem edini igralec, ki je v klubu ostal od vseh, ki so bili v to vpleteni leta 2012.

Mislim, da je šlo za to, da se je v klubu sprostil del proračuna. Pri meni pa je šlo za športni motiv. Hitro smo našli skupni jezik. S prav vsemi v klubu sem imel v teh petih letih odlične odnose. Lepa izkušnja, veselim pa se nove.

Lani ste se pritožili na finančne kazni, na kateri stopnji je sodni proces?
Ves hrup, ki se je dogajal okrog tega, je navrgel finančne kazni, ki bi jih vsi lahko takoj poplačali. A jih nismo ravno zato, ker bi to za sabo potegnilo druge disciplinske zadeve prek francoske zveze. Vsi vpleteni bomo šli do konca. Nesmiselno je, da lahko ljudje govorijo, da smo tekmo priredili, če sem jo na primer sam igral. To je zelo težko dokazati. Pritožili smo se, mislim, da bi morala biti letos druga stopnja, a je ni morda zaradi olimpijskih iger. Potem bo v Franciji tudi svetovno prvenstvo.

Mislim, da bo druga stopnja šele naslednje leto. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, se bo nekdo pritožil. Ali mi ali tožilci. Po moje se bo to vleklo še vsaj tri leta. Vsaka stran bo vlekla na svoje. Tožilstvo bo glede na to, kakšen hrup je bil s tem pred štirimi leti, za to, da bi plačali vsaj kakšnega tisočaka kazni. Mi pa smo po drugi strani za to, da potrdimo, da je bilo vse skupaj "kar nekaj", splet čudnih okoliščin. Nihče mi ne bo govoril, da sem tekmo priredil. To je zame žalitev. To je nemogoče.

Za kaj je šlo pri stavniški aferi?

Povod za afero je bila prvenstvena tekma Montpelliera in Cesson-Rennesa maja 2012, ko je bil Montpellier že prvak. Več kot sto tisoč evrov je bilo vplačanih na zaostanek Montpelliera ob polčasu, in to se je tudi zgodilo. Kvota je bila 2,8. Obtoženih je bilo 16 oseb - igralcev, njihovih partneric in znancev.

#IzArhiva:

Dragan Gajić: Niti enega dokaza ni, da je bila tekma prirejena

Primož Prošt: Iz stavniške afere sem prišel močnejši

Nekateri so priznali, da so stavili na zaostanek Montpelliera ob polčasu, vsi so zanikali prirejanje izida. Večina vpletenih je dobila denarne kazni, tudi Slovenca Dragan Gajić in Primož Prošt. Vsi so se pritožili.

Tekma je preiskovalcem zaradi bistveno povišanega vložka glede na povprečje postala sumljiva, oktobra 2012 pa so se zgodile aretacije. Kmalu so igralce izpustili iz pripora, a nekaj časa še niso smeli imeti stikov s soigralci in trenirati. Brata Karabatić, Prošt in Issam Tej so nato zapustili klub. Mladen Bojinović je to storil že prej.

Minimalne kazni ne bi sprejel iz principa. Foto: Vid Ponikvar S pritožbo gremo naprej. Plačal nisem nič. Če bi plačal osem tisoč evrov, bi šel lahko takoj ven iz procesa. Z veseljem bi, ker me odvetnik stane trikrat več. A to bi potegnilo za sabo neke druge zadeve. Poleg tega bi klub lahko takoj prekinil pogodbo z mano. Na drugi stopnji se bo še enkrat vse ponovilo, morda v malo krajši obliki.

Ne vem, kako se bo razpletlo. Ali bo kakšna minimalna kazen … Mislim, da je ne bi sprejel iz principa. Ne glede na to, da ne bom več v Franciji. Na tak način bi sprejel del krivde, česar zagotovo ne bom storil.

Kako s skoraj štiriletne časovne razdalje gledate na dogajanje v stavniški aferi?
Zgodilo se je po tekmi s Parizom. Videti je bilo, kot da smo ne vem kakšni kriminalci. Najhujše je, da je bila družina v šoku. Moji starši niso vedeli, na koga naj se obrnejo, koga naj pokličejo. Ves hrup in medijsko linčanje sta bila verjetno v precejšnji meri zaradi tega, ker je bil poleg Nikola Karabatić kot svetovna športna osebnost. Vse to ni sorazmerno s kaznimi, ki smo jih dobili. Tožilstvo bi to lahko izpeljalo na veliko bolj miren, običajen način.

Tožilec je bil zamenjan. V vsem dosjeju ni niti enega dokaza, da smo priredili tekmo. Če bi bilo res kaj hudo narobe, bi bila zadeva že zdavnaj končana, mi pa bi imeli hude kazni.

Evropsko prvenstvo 2016 je bilo njegovo zadnje v reprezentančnem dresu. Foto: Vid Ponikvar Šala, lahkomiselnost ali kaj tretjega, da so nekateri stavili, da se izgubi prvi polčas?
Vpletenih je bilo nekaj ljudi, ki nimajo veze z ekipo in rokometom. Obstaja oseba, ki je v to vložila 30 tisoč evrov, a o tem nihče ne govori. Moja smola je bila, da sem imel prek Mladena Bojinovića, nekdanjega soigralca, telefon, s katerim sem zastonj klical domov, pisan pa je bil na osebo, ki je vložila v stave. Če jaz ne bi kupoval stanovanja in imel denarja, da sem ga lahko posodil, se me sploh ne bi omenjalo. Mislim, da ni šlo za šalo ali požrešnost igralcev. Najbrž so se poškodovani fantje pač kaj pogovarjali …

Nihče v življenju ni brez napak. Vsi jih delamo. Tudi jaz sem se kaj naučil iz tega, zrasel, se naučil življenjske stvari. Glede na razvoj dogajanja bo to čez nekaj let pozabljeno, na začetku pa se je dogajal pravi medijski linč.

Če se ozrete nazaj, bi še enkrat ravnali enako s posojanjem denarja, uporabo telefona in brisanjem datotek?
Če me danes vprašate, ne posojam nikomur več (nasmešek, op. p.). V preteklosti pa sem posojal že večje vsote denarja. Denar, ki sem ga posodil, sem dvignil za nakup stanovanja. Za to imam dokaze in priče. Neki prijatelj me je pred leti vprašal, ali bi mu posodil deset tisoč evrov.

Nisem ga vprašal, kaj bo z njimi. Nikoli ne veš, v kakšnem položaju je kdo. Nekomu zaupaš in mu daš. Tako sem tedaj razmišljal. Zdaj ne več.

Ko sem se po tekmi znašel v paniki, sem zbrisal sporočila, ki sem jih pošiljal prijateljem in družini, da se nekaj pripravlja. To sem tudi povedal na sodišču. Če bi kaj skrival, bi zbrisal natančno to. Zakaj bi brisal ves telefon, če ni potrebe? Z računalnika pa je mogoče podatke hitro priklicati nazaj.

"S srcem in veseljem sem stal za fanti. Mislim, da sem bil prvi, ki sem jim poslal sporočilo." Foto: Vid Ponikvar Na Francije ste se morali posloviti na hitro. Je bil čas za besedo ali dve z navijači?
Za to mi je malo žal. Z navijači sem imel res lep odnos. Vedno so stali za mano, tudi po aferi. Verjeli so, kaj govorim in stali za mano. Res mi je žal, da se nismo mogli posloviti na pravi način. Sem jim pa vsaj napisal obširnejše sporočilo na strani na Facebooku. Bili so razočarani in žalostni, ker odhajam, ampak tudi sam sem odšel iz Montpelliera kot na počitnice, stvari s prestopom pa so se odvile zelo hitro.

V pol leta je bilo to drugo vaše slovo od inštitucije, ki ste ji posvetili veliko časa in energije. Od evropskega prvenstva na Poljskem ste se odločili, da ne boste več reprezentant.
Še enkrat bi naredil enako. To odločitev sem sprejel takoj po tistem, ko sem bil vrnjen v reprezentanco tik pred prvenstvom. Vselej sem govoril, da se bom poslovil po olimpijskih igrah. Za slovo sem se odločil sam, mirno. Generalni sekretar in direktor reprezentance Goran Cvijič in Uroš Mohorič sta me klicala, naj še enkrat premislim. Lepo. A odločitev je bila sprejeta. Lažje mi je bilo, ker so za mano dobri igralci. Ne glede na uvrstitev na olimpijske igre, za katere smo delali že s prejšnjim selektorjem, sem se odločil prav. Na prihodnjem prvenstvu pa tako ali tako nisem igral.

Vam je bilo čudno spremljati tekme iz naslonjača?
Bil sem zelo živčen. Ko so fantje proti Španiji zaostajali že za pet golov, sem ugasnil računalnik. Nato pa se je na srečo obrnilo. S srcem in veseljem sem stal za fanti. Mislim, da sem bil prvi, ki sem jim poslal sporočilo.

Tudi selektorju?
Ne. Vse skupaj v najinem odnosu se je malo preveč zapletlo. Tudi z mojimi izjavami. Bil sem celo malo preveč iskren. Njemu nekaj ni bilo všeč na meni in obratno. Ni bilo kemije. Nisva imela nobenega spora, najboljša prijatelja pa tudi nisva. Iz tega ni treba delati drame. Lahko pa povem, da sem imel z Borisom Deničem in Bojanom Čotarjem bolj topel odnos. To je običajno. Vsak trener gleda po svoje.

Do zamere lani pozimi je prišlo, ker se je stvar spustila na osebno raven. Nikakršne težave ne bi bilo, če bi povedal, da iz določenega razloga ne računa name. Na primer, ker ima raje bolj obrambne igralce. Da sem bil poleg ob rojstvu sina, tega ne bi zamenjal za nič na svetu.

Foto: Vid Ponikvar

Če bi bile v tistem obdobju kvalifikacije za olimpijske igre, bi se jih udeležil, v trenutkih poroda pa bi šel v porodnišnico. Tedaj pa smo igrali tri prijateljske tekme, ki niso odločale o ničemer. Po predhodnem klicu selektorju sem se odločil, da ostanem v Franciji.

Težava je nastala tudi pri meni. Ko se je komunikacija spustila na osebno raven, sem se odzval čustveno, to se je očitno dotaknilo tudi njega. Možnosti za vrnitev ni bilo. Povezanost med trenerjem in igralcem mora biti. Ko gledam ekipo od daleč, vidim, da so dobro povezani. Ne vem, zakaj bi moral biti v ekipi en igralec, s katerim stvari ne delujejo? Mislim, da sem se odločil prav.

Je Slovenija tudi proti najboljšim reprezentancam sveta v kontinuiteti in dolgoročno sposobna igrati brez strelcev od daleč?
Bombač, Bezjak, Skube Zorman so res inteligentni igralci. Jure Dolenec je imel res najboljšo sezono v Montpellieru. Kličem ga mali Stefansson. Vidi vse. Proti Norvežanom se je večkrat videlo, kako so "zazibali" obrambo. Žoga je krožila zelo hitro. Potrebnih je več prodorov med prvega in drugega igralca v obrambi, več žog na krila, večkrat je sam tudi krožni napadalec. Tako smo igrali tudi pri Deniču.

A če igraš obrambo s toliko energije kot pri Vujoviću in v napadu na omenjeni način, težko zdržiš vseh 60 minut. Zato pa potrebuješ strelca od daleč, da zadene, ko nastopi kriza. Ko je Nik Henigman v Celju zabil nekaj golov, se je norveška obramba razprla in Slovenija si je ustvarila razliko. Fantje, ki igrajo na zunanjih položajih, so tako inteligentni, da lahko to uredijo.

Nik Henigman je presenetil, a je pred njim še veliko dela in dokazovanja, pravi Gajić. Foto: Vid Ponikvar

Zadnja leta reprezentanca kar ne more najti standardnega levega zunanjega igralca, ki bi bil dolgoročna rešitev na vsaki akciji.
Pri Borutu Mačkovšku vsi govorimo o talentu. A leta gredo. Ni več mladinec. Po odhodu iz Montpelliera nisem v stiku z njim. Še vedno trdim, da od levih zunanjih on zna največ rokometa. Videli bomo, kako bo deloval v Celju.

To je ena zadnjih možnosti, da spet eksplodira. V Celju bo imel dobrega trenerja in okolico, ki živi za rokomet. Spet bo imel priložnost, da gre še višje od ravni, na kateri je že bil. Prepričan pa sem, da on malo premalo razmišlja o tem, kam lahko pride.

Z vseh priprav se Klemena Cehteta spomnim kot igralca, ki je lahko kadarkoli zabil gol z devetih, desetih metrov, je brezkompromisen delavec, vedno vzor motiviranosti na treningu. Ne vem, kako je z njuno reprezentančno prihodnostjo. Vsekakor pa prihajajo mladi. Prvi v vrsti je Henigman. Priložnosti je treba izkoriščati in rasti.

V Sloveniji je zelo kratka pot od evforije do depresije. Kakšna so realna pričakovanja na olimpijskih igrah?
Če bi bil jaz na primer Jure Dolenec, bi vam dejal, da gremo po zlato. Vse ostalo ne šteje. Vseeno je, ali si četrti ali enajsti, razen tega, da se drugače sliši. Kot športnik vselej želim kolajno. Realno mislim, da bo glavna tekma četrtfinale. Druga skupina je, po mojem mnenju, za odtenek težja. Izboriti si je treba čim višji položaj v skupinskem delu. Super je pa že, da so si fantje olimpijske igre izborili.