Borut Mačkovšek se počuti, kot bi igral prvič

Ko je fizično in psihično "pravi" je s svojimi 203 centimetri Borut Mačkovšek lahko presežek tako v klubu kot reprezentanci. Njegovi projektili, kakršne je večkrat uprizoril na svetovnem prvenstvu pred dvema letoma, so bili pogrešani v Katarju. Lahko je rešitelj reprezentančnih težav s strelcem z razdalje. 22-letnika z velikanskim potencialom nestrpno pričakuje tudi selektor Boris Denič.

Dolgo ga ni bilo na igrišču, praktično od maja, ko si je poškodoval koleno še v celjskem dresu. Vmes se je vrnil oktobra, a je sklep spet otekel, gotovosti in zaupanja v koleno ni bilo in premor se je zavlekel. Vse do prvega meseca leta 2015. Zdaj včasih vihravi Primorec tri tedne trenira na vso moč. V soboto je tudi že odigral prvo tekmo, pokalno proti nižjeligašu z imenom Pau Nousty.

"Počutim se, kot da bi igral prvič,'' mešanice razburjenja, veselja in zadovoljstva ni skrival 22-letnik iz Izole, ki je vesel zaupanja trenerja Patricea Canayerja, ki mu je namenil tudi streljanje sedemmetrovk, k zmagi 29:20 pa je prispeval štiri gole. Še bistveno pomembnejše je, da reakcije kolena v obliki otekline ali bolečine praktično ni.

Zaradi poškodbe Mathieua Grebilla, francoskega reprezentanta, ki igra na istem položaju, je njegova vrnitev v vodilno ekipo francoskega prvenstva, ki si je že zagotovila tudi osmino finala lige prvakov, še pomembnejši.

Reprezentanco le gledal

Reprezentanco je na svetovnem prvenstvu spremljal od daleč. Pomanjkanje igralca njegovega tipa je bilo med najpogosteje omenjenimi temami.

"Imeli smo precej nesreče. Poškodovani smo bili tako jaz kot Nenad Bilbija in Klemen Cehte, ki se je vrnil šele med prvenstvom. Upam, da se pogoji ne bodo spremenili in da bomo lahko zaigrali na kvalifikacijah za olimpijske igre. Nastop na olimpijskem turnirju je moja velika želja,'' v prihodnost zre visoki Primorec.

"Morda bi se razpletlo drugače, če bi premagali Katar in na prvenstvu končali drugi v skupini. Proti Francozom v četrtfinalu pa je bilo res težko," pravi avtor znamenitega reka "daj petko, član".

Francoščine se uči štiri ure tedensko. Razume več, kot si je predstavljal, govori še ne prav veliko. V Montpellieru se sicer počuti izvrstno in niti po naključju ne razmišlja o selitvi, ki jih je bilo v zadnjem letu in pol (pre)več.

Celje, Katar, Hannover, Dinamo Minsk, spet Celje. Potepuški Maček se vsekakor želi znebiti svojega pridevnika.