Borut Mačkovšek omahoval glede reprezentance, zdaj ima bronasto kolajno

"Imam kakovost, vse bom naredil, da nekoč zaigram v vrhunskem klubu. Moja velika želja je nekoč naslov evropskega klubskega prvaka," po odlično odigranem svetovnem prvenstvu pravi Borut Mačkovšek, bronasti rokometni reprezentant.

Foto: Sportida Ima 24 let, a je zamenjal že kopico klubov, za sabo pa ima štiri velika tekmovanja. Boruta Mačkovška oziroma njegovo pravo formo je celjski klub dolgo čakal, reprezentanca še dlje.

Očitno "ga" zdaj dobivata oba. Dobra dva metra visoki levi zunanji igralec je spet sproščen in samozavesten, kar se vidi na igrišču - v napadu in v obrambi - kot zunaj njega.

Čeprav še zdaleč ni novinec, je bil eno najpomembnejših odkritij svetovnega prvenstva v Franciji. Z njim je Slovenija spet "dobila" strelca od daleč in zanesljivega obrambnega igralca. Pravi, da je dozorel in da so mladostne napake preteklost.

Ste bili presenečeni nad bučnim sprejemom, ki so vam ga pripravili v domači Izoli?
Bil sem izjemno presenečen, sploh zato, ker je od konca prvenstva minil že en teden in se je evforija malo polegla. Še vseeno je prišlo ogromno ljudi. Ob sprejemih za Vasilija Žbogarja sem pomislil, kako sanjsko bi bilo, če bi tudi meni priredili kaj takšnega. In zdaj se mi je uresničilo.

Ob proslavi Vasilijeve olimpijske kolajne je bilo več ljudi, kar je prav in se spodobi. Lepo je bilo videti vse te ljudi. Moja mama je imela govor. Razmišljal pa sem, da se v vseh teh intervjujih še nisem zahvalil dekletu Lani. V zadnjih treh letih sva preživela marsikaj, moje vzpone in padce, psihične težave ...

Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo nje. Veliko mi je pomagala. Jaz se res lahko osredotočim le na rokomet. Doma je vedno vse pripravljeno in pospravljeno. Super dekle in super mama je. Hvaležen sem ji, brez nje bi bilo vse precej težje.

Ni bilo samoumevno, da bo zaigral za reprezentanco. Foto: Reuters
Zdaj imate bronasto kolajno s svetovnega prvenstva. Na odločilni tekmi ste prispevali nekaj izjemno pomembnih golov in bili skoraj vse prvenstvo konstantno zanesljivi v obrambi. A potem ko ste – nekoliko tudi zaradi poškodbe komolca – izpustili kvalifikacije za svetovno prvenstvo in olimpijske igre, ste omahovali, ali sploh sprejeti reprezentančno vabilo.
Res je. S selektorjem sva bila v nekakšnem sporu. Od mene je pričakoval nekaj, česar mu nisem mogel dati. Zmotile so me njegove izjave, vendar niti ne tista, da sem njegov pacient številka ena. A to je za nama, ni več pomembno. Razmišljal sem, ali sprejeti povabilo. Če bi ga odklonil, bi najprej naredil škodo sebi, ne njemu in drugim. Vabilo sem sprejel zaradi sebe in ekipe. Prikazali smo dobro igro in si več kot zaslužili medaljo.

Lahko opišete zadnjih 10, 15 minut tekme za bron s Hrvati? Zdelo se je, da igrate kot v transu.
Ko je Vujović vzel minuto odmora, smo se že začeli približevati. V zadnjih desetih minutah smo zaostajali za štiri ali pet golov, vsi smo začeli verjeti, da jih lahko ujamemo. Za Hrvate sem imel občutek, da sploh ne vidijo gola. Mi smo se odlično gibali v obrambi. Kjer je bila žoga, smo bili vsi. Kar je Hrvatom uspelo streljati, je zbrano ukrotil Urban Lesjak.

Slovenija je na tekmi za tretje mesto na svetovnem prvenstvu uprizorila izjemen preobrat, saj je zmagala po zaostanku za osem golov. Foto: Reuters
Za gol nismo potrebovali več kot 10, 15 sekund. Marko Bezjak je odigral s fenomenalnim pregledom nad igro. Igrali smo, kot da bi bili obsedeni. Ni bilo več nobenih akcij, ampak le Markova fantazija. Z Juretom Dolencem imava uigran cepelin. To ni bilo dogovorjeno. Preprosto sem stekel za hrbtom Luke Šebetića, Jure pa mi je super podal.

Pogled v slovensko reprezentančno prihodnost?
Ta medalja je lep uspeh, ampak ne smemo se zadovoljiti. Vsemu svetu smo dokazali, da smo res kakovostna ekipa. Pred EP na Hrvaškem bo javnost pričakovala veliko. A tudi nam ne bi smelo zadostovati le to, da pridemo v drugi del tekmovanja. Postaviti si moramo visoke cilje. Sposobni smo jih uresničiti.

V soboto tekma leta

Počitnic za rokometaše po SP ni. Celjani so že opravili s tekmo regionalne lige in premagali beloruskega prvaka iz Bresta. V soboto pa jih čaka ključna tekma dozdajšnjega dela sezone v ligi prvakov. V Zlatorog (19.00) prihaja švedski prvak Kristianstad, neposredni celjski konkurent za osmino finala, ki ima na lestvici sicer točko manj od slovenskih prvakov. Ti so na gostovanju na Švedskem remizirali.

Zmaga je nujna

Celjeni si proti Švedom, ki niso zvezdniška, a izvrstna ekipa, želijo polnih tribun. Foto: Žiga Zupan/ Sportida "Ravno sva se pogovarjala z Vidom Potekom, da pred svetovnim prvenstvom sploh nismo vedeli, koliko reprezentantov ima Kristianstad. Jerry Tollbring je bil na primer izbran za najboljše levo krilo SP. Imajo tri islandske reprezentante.

Desni zunanji Albin Lagergren je v Franciji odigral vrhunsko. Švedi imajo dobrega vratarja Nebojšo Simića in desno krilo. Težko bo, ampak verjamem v nas. Smo bolj kakovostni. Gre za osmino finala. Moramo zmagati. Edino, kar si želim, je polna dvorana," se navijaške podpore nadeja Mačkovšek.

Prost vstop za otroke

Spočiti reprezentanti prav gotovo niso, ampak ... "Tudi Švedi bodo verjetno utrujeni. Če bomo delovali kot proti Brestu, na čelu z vratarjem Urbanom Lesjakom, ki je bil vrhunski, mislim, da ne bi smelo biti težav," pred evropsko tekmo, na katero bodo otroci imeli prost vstop pravi Mačkovšek.

Zdi se, da sta se s selektorjem umaknila korak nazaj. Vi ste dvignili formo, on pa ne ustvarja toliko pritiska na vas. Ko niste sproščeni, ponavadi ne delujete dobro.
Pred prvenstvom mi je Vujović dejal nekaj v smislu, da če ne bom odigral dobro, me ne bo več klical v reprezentanco. Ne vem, ali se je šalil. Odvrnil sem mu, v šali, da dela pritisk name, še preden se je tekmovanje začelo. Med turnirjem je bil precej miren, morda za svoj temperament celo premiren. Zaradi naših iger tudi ni imel razloga, da bi bil živčen. Razen proti Špancem. A če pogledamo nazaj, je morda dobro, da smo izgubili. Če bi bili prvi v skupini, morda ne bi prišli tako daleč, kot smo. Tudi če je bil tedaj nervozen, je zdaj lahko vesel.

Mačkovšek je Branku Tamšetu hvaležen za potrpežljivost. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

V Celje, kjer ste v preteklosti pokazali najboljše igre v karieri, ste se vrnili, da spet najdete svojo športno identiteto. Napredek od poletja oziroma zgodnje jeseni je več kot očiten. Po zaslugi svojega truda, dela trenerja Branka Tamšeta ali še česa?
Res je, v Celje sem se vrnil, ker sem se nekoliko izgubil. Imel sem določene težave, tudi mononukleozo. Branko je neutrudno zaupal vame. Tudi ko mi ni šlo, mi je še vedno dajal priložnost. Zaradi tega in svojega trdega dela sem se vrnil v pravo formo.

O mononukleozi smo poročali, s katerimi tegobami ste se še ubadali na svoji nemško-belorusko-francoski klubski odisejadi?
Težko mi je bilo, ko je leta 2014 umrla moja teta Milica. Potem ko je zbolela, sem nosil v sebi strah, kako bo, če bom tudi jaz zbolel. Obhajale so me črne misli, ki se jih nisem mogel znebiti. Poiskal sem pomoč športnega psihologa, z dekletom sva izvajala meditacije, pogovore. Stala mi je ob strani, tudi ko mi ni šlo. Bila je ena od redkih, ki so verjeli vame.

Tri leta, sedem menjav kluba

Borut Mačkovšek ali Maček, kot se glasi njegov vzdevek, je bil v zadnjih letih rokometni nomad. Leta 2013 se je iz Celja, kamor je iz Izola prišel že s 14 leti, odpravil na nekajtedensko avanturo v Katar, nato v Hannover, Dinamo iz Minska, spet v Celje, Montpellier in Eisenach. Lansko poletje se je še tretjič v karieri zavezal Celjanom, in sicer z dveletno pogodbo. Tri leta, sedem prestopov. Kakšne so bile okoliščine?

Če ne bo izrednih ponudb, bo naslednjo sezono še ostal v Celju. Foto: Žiga Zupan/ Sportida
"Tudi ko soigralcu na mojem položaju v Hannovru ni šlo, jaz nisem igral, čeprav sem bil v odlični formi. Dobil sem, na primer, kakšnih deset minut na tekmo. S tem nisem bil zadovoljen. Boris Denič me je povabil v Minsk, ki je imel dobro ekipo in ambicije. Na žalost je klub propadel in vrnil sem se v Celje. Nato sem prestopil v Montpellier.

Moja poškodba se je zavlekla, morda trener ni bil več pripravljen čakati na mojo formo. Zgodila se je še mononukleoza. V Franciji mi je bilo lepo. V klubu so bili prijatelji Slovenci, s katerimi smo se dobro razumeli. Tudi hčerka se mi je rodila tam. Očitno je tako moralo biti. Vesel sem, da sem se po epizodi v Eisenachu vrnil v Celje."

Je s temi težavami povezana tudi vaša podoba na igrišču? Z igrami niste bili zadovoljni ne sami ne okolica.
Mislim, da je. Pred tekmami sem dvomil o sebi. Občasno je prišla kakšna, na kateri sem igral dobro.  Ko je tako, je ob tebi veliko ljudi. Ko pa ne, pa le najbližji. Odkar sem se vrnil v Celje, mi je težave uspelo premagati. V Celju sem se vedno odlično počutil, stkal tako rokometna kot nerokometna prijateljstva. Žena je tu dobila službo, hčerka hodi v vrtec. Vsi smo zadovoljni.

Če se ozrete nazaj, katere stvari v življenju in karieri gotovo ne bi storili. Ste v zadnjih letih dozoreli?
Če me kdo vpraša, zakaj sem odšel iz Celja … Da, žal mi je, ampak če ne bi šel, morda ne bi spoznal dekleta, dobil otroka. Doživel sem veliko lepih trenutkov, a rojstvo otroka je pred vsemi. Ta medalja je bila lepa, a rojstvo pretehta vse. Ob vsem, za kar sem se odločil, sem imel razne težave. Težko se je bilo pobirati. Tudi hčerka je pripomogla k temu, da je bilo vse lažje.

V preteklosti še zdaleč ni vselej živel športno, a zdaj pravi, da je era ponočevanja končana. Foto: Vid Ponikvar So bili različni "incidenti" plod mladostne vihravosti?
Igral sem dobro in mogoče sem bil bolj pod drobnogledom. Užival sem najstniška leta. S prijatelji smo hodili ven. Ni mi žal. Takrat sem počel to, zdaj, ko imam otroka, ne hodim več ven.

Razen izjemoma, kot je bila ta priložnost ob medalji. Ustreza mi bolj umirjeno življenje. Ne predstavljam si, da bi bil vso sobotno noč pokonci. Zdaj spijem do neke mere, nato neham. Naslednji dan je treba vstati, preživeti čas z družino. Če bi živel kot nekoč, to ne bi bilo mogoče.

Sami niste imeli najlažjega otroštva ...
Oče je umrl, ko sva bila z bratom majhna. Mama in teta sta delali, zato sva bila precej sama. Ni bilo lahko. Treniral sem več športov – nogomet, rokomet in gimnastiko v plesno-akrobatski skupini Flip.

Mama si ni mogla več privoščiti plačevanja vadnin za vse tri športe. Ko sem bil star 12, 13 let, sem si moral izbrati en šport. Ko mi je pri 14 letih mama dejala, da bi Igor Razgor (trener mlajših kategorij v Celju, op. a.) rad, da pridem igrat v Celje, sem mislil, da se šali. To so bile moje sanje. A s prestopom sem storil le prvi korak.

Tako visok fant v akrobatski skupini?
Mama je delala v Simonovem zalivu. Tam so tudi tobogani in trampolini. Pri njih je delal neki Matjaž. Otroci smo mu pomagali, mu kdaj prinesli kakšno pivo, v zameno pa smo lahko skakali po trampolinih. Naučiš se salto, dve, tri … Znanje smo dopolnjevali. Prijatelj mojega polbrata Borut je bil trener pri Flipu.

Nekoč me je videl in me povabil, naj pridem poskusit. Tedaj sem sicer tekmoval v akrobatiki tudi za osnovno šolo in bil drugi na državnem prvenstvu. Tam je bila članarina deset tisoč tedanjih tolarjev, pri rokometu pa 2.500. Vadil sem dobro leto, nato pa sem se odločil le za rokomet.

Lepa izkušnja je bila. Z motoriko pa nikoli nisem imel težav. Smučati sem znal v enem dnevu, hitro sem se naučil rolanja. Vse dneve smo bili na ulici. Ni bilo telefonov, računalnikov, igralnih konzol. Imeli so jih le premožnejši. Mi smo si delali žogice iz papirja, kar je zdaj nepredstavljivo. Nekoč si moral na igrišču čakati eno uro, da si prišel na vrsto. Danes ni nikogar nikjer. Raje so v družbi elektronskih naprav, kot da bi bili zunaj.

Boris Denič ga je na evropsko prvenstvo v Srbijo odpeljal še kot najstnika. Foto: Vid Ponikvar
Na prvenstvu ste si naredili odlično reklamo. Boste vseeno "odslužili" do konca pogodbo s Celjani, ki jo imate še za prihodnjo sezono?
Bil sem v dobrih in finančno močnih klubih. Ko in če bom šel iz Celja, želim v top klub. Imam kakovost, vse bom naredil, da nekoč zaigram v vrhunskem klubu. Moja velika želja je naslov evropskega klubskega prvaka. Uživam pri delu s Tamšetom, imam njegovo zaupanje, veliko igram, kar je zame najpomembnejše.