Ponedeljek, 1. 8. 2016, 19.52
7 let, 1 mesec
Begunska reprezentanca v Riu
Plavala je na begu pred smrtjo, zdaj bo na olimpijskih igrah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,25
Še zvezdniki največjih kalibrov se radostni kot otroci fotografirajo v olimpijski vasi. Še toliko bolj intenzivna čustva pa prevevajo olimpijce, ki so še pred nedavnim zrli smrti v oči ali pa že leta živijo v pregnanstvu, ločeni od družin.
To je reprezentanca, kakršne še ni bilo. Posebno olimpijsko ekipo sestavlja deseterica iz štirih držav, ki so ji tako ali drugače stregli po življenju. Pet tekačev iz Južnega Sudana, maratonec iz Etiopije, judoista iz Demokratične republike Kongo in sirska plavalca sestavljajo olimpijsko reprezentanco beguncev. Ta se bo v Riu potegovala ne le za čim boljše dosežke, za katere so vsi njeni člani izjemno motivirani in navdahnjeni, ampak tudi za cilje, ki segajo daleč onkraj merljivih rezultatov.
Vprašanja o medaljah so nesmiselna. Eno so osvojili že s tem, da so živi. Drugo pa, ko so se uvrstili v Rio vsem silnim preprekam navkljub.
Največja zastava
Yusra je preživela že marsikaj, a ohranja izjemen pogum.
"Predstavljali bomo največjo zastavo, vse države," je z mislijo na vse begunce na predstavitvi dejala Yusra Mardini, komaj 18-letna plavalka iz Damaska, katere najstniška leta ne bi mogla biti bolj oddaljena od brezskrbnosti.
Znani grozljivi dogodki v Siriji so tudi njeno družino prisilili v beg in zgodila se je zgodba, o kakršnih slišimo in beremo zelo pogosto, skoraj vsak dan. Prenatrpanemu čolnu se je na poti iz Turčije v Grčijo po le kakšnih 15 minutah plovbe pokvaril motor. Hrabra Yusra je s sestro Saro skočila v vodo, ni pomislila na jadikovanje ali pritoževanje, in začeli sta potiskati čoln, na katerem so bili tudi ljudje, ki niso znali plavati.
#NeSpreglejte:
- Intervju z Iztokom Čopom: Politika nam ne sme vzeti ponosa
- Kaj bo počela srebrna ribica iz Pekinga?
- Hrvatica, za katero bomo najbolj stiskali pesti
Izgubila (skoraj) vse in na srečo končala v Berlinu
Grozljiva plovba, kakršna je za mnoge zadnja, se je zanjo razpletla srečno. Na otok Lezbos je sicer prišla le v majici in kavbojkah, od katerih je curljala voda. Izgubila je tudi čevlje. A uspelo se ji je prebiti, čeprav tudi s pomočjo tihotapcev, v Nemčijo. Zdaj trenira plavanje v Berlinu, v Riu se bo pognala v vodo na 200 metrov.
"Rada bi predstavljala vse begunce in jim sporočila, da za nevihto in bolečino pridejo mirni dnevi. Rada bi jih navdihnila, da se ne odpovedo svojim sanjam, čeprav se jim morda zdijo nemogoče," sporoča hrabra Sirka v posebni video predstavitvi, ki so jo pripravili pri Visokem komisariatu za begunce.
Judo mu je bil oče in mama
Popole Misenga je judoist. Ko je bil star devet let, je v vihri bojev v Demokratični republiki Kongo pobegnil v džunglo, kjer se je skrival osem dni, preden so ga rešili. V domu za otroke, ločene od družin, je spoznal judo, ki mu je postal oče in mama obenem.
Misengo so na tiskovni konferenci pred igrami prevzela čustva.
"Judo mi je dal mirnost, disciplino, predanost," pravi 24-letnik, ki so mu po licih začele povzeti solze, ko so ga vprašali, kakšno sporočilo pošilja njegov olimpijski nastop: "Imam dva brata, ki ju nisem videl že leta. Ne spomnim se njunih obrazov. Rad bi, da bi nekoč živela tu z mano v Braziliji." V tej državi je Misenga našel zatočišče, saj ga je trener ob slabih rezultatih zapiral v kletko. "Če bom osvojil medaljo, jo bom posvetil vsem beguncem," navaja njegove odločne besede AFP.
Kdo so preostali begunski reprezentanti?
Rami Anis je 25-letnik iz Sirije. Zdaj živi in vadi v Belgiji. "Plavanje je moje življenje, bazen pa dom," pravi.
Yolande Mabika je 28-letna judoistka iz Demokratične republike Kongo. Še majhna je bila ločena od staršev, helikopter jo je odpeljal v Kinšaso, v domu za izgubljene otroke je spoznala judo: "Bila sem ločena od družine, mnogo sem jokala, z judom pa se je zame začelo boljše življenje." Zdaj živi v Braziliji.
Paulo Amotun Lokoro je 24-letni tekač na 1.500 metrov iz Južnega Sudana. "Preden sem prišel v kenijsko begunsko taborišče, nisem imel niti športnih copatov. Srečen sem, predstavljam vse begunce," pravi.
Yiech Pur Biel iz Južnega Sudana teče na 800 metrov: "Mi, mladi ljudje, smo tisti, ki lahko pripomoremo k temu, da se bo svet spremenil na bolje."
Rose Nathike Lokonyen, tekačica na 800 metrov iz Južnega Sudana, je prvikrat tekla šele pred enim letom: "V Riu bom zastopala svoje ljudi. Če mi uspe, se morda lahko vrnem in delam za mir ter slogo."
Yonas Kinde je 36-letni maratonec iz Etiopije. V Luksemburgu vozi taksi. Prej je treniral vsak dan, ko se je pojavila možnost olimpijskih iger, pa dvakrat na dan.
Anjelina Nadai Lohalith, tekačica na 1.500 metrov iz Južnega Sudana, staršev ni videla že 15 let. Le slišala je, da so živi. Vseeno bi jim rada pomagala z morebitnimi zaslužki na atletskih tekmovanjih.
James Nyang Chiengjiek iz Južnega Sudana je tekač na 800 metrov. Pri 13 letih je pobegnil od doma, da ga ne bi ugrabili uporniki, ki so rekrutirali vojsko.
