"Politika nam ne sme vzeti ponosa"

"Bodimo ponosni na slovenske športnike in vse uspešne Slovence. Politika nam ne sme vzeti tega ponosa," pravi 44-letni Iztok Čop, ki bo v nedeljo po šestih zaporednih nastopih na olimpijskih igrah, na katerih je osvojil po eno zlato in srebro ter dve bronasti kolajni, v Rio de Janeiro odpotoval kot vodja slovenske delegacije, v kateri bo 59 športnikov in športnic. S tem nekdanji olimpijski in svetovni prvak dokazuje, da tudi po upokojitvi leta 2012 ostaja vpet v športno dogajanje. Med drugim je tudi eden podpredsednikov Olimpijskega komiteja Slovenije, njegov osnovni poligon delovanja pa ostaja veslanje. Poslovno namreč sodeluje s proizvajalcem čolnov Filippi, kjer opravlja vlogo zastopnika za področje nekdanje Jugoslavije in komunikacijsko vez med veslači in podjetjem.

6 olimpijskih nastopov, 4 kolajne Ko ste leta 2012 končali kariero, si žena verjetno ni predstavljala, da boste avgusta leta 2016 znova kar en mesec zdoma … 
Preden sem se odločil, da se poleg nove službe lotim tudi dela pri Olimpijskem komiteju Slovenije, sem se o tem posvetoval z ženo. Tudi med letom se moj življenjski ritem zaradi službenih obveznosti ni prav veliko spremenil. Potujem skorajda več kot v tekmovalnih letih. Kdo ve, morda bi bilo družini kar malce nenavadno, če bi obtičal doma. Olimpijske igre? Biti vodja slovenske reprezentance je velik izziv in priložnost, ki se ti morda ponudi enkrat v življenju.

Vloga vodje olimpijske odprave ni natančno definirana. Kakšna bo vaša interpretacija?
Že ob prvi pobudi sem dejal, da reprezentanci ne želim dati le imena, temveč želim biti prvi med operativci. Želim zaznamovati to odpravo in storiti korak naprej. Nimam težav z odločanjem in prevzemanjem odgovornosti. Obenem pa vem, da so na prvem mestu športniki. Naloga mene in sodelavcev je, da jim omogočimo osredotočanje na treninge in tekmovanja. Pri tem je moja prednost vsekakor ta, da poznam športnikovo življenje in potrebe. Kot aktivni tekmovalec sem kakšnemu funkcionarju lahko očital nevednost. Meni jo tekmovalci zelo težko.

Kakšno reprezentanco v Rio pošilja Slovenija?
Pomlajeno in manj izkušeno, a v nekaj športih tudi s kopico mednarodno uveljavljenimi tekmovalci. Mnogi so v zadnjih letih na tekmah svetovnega pokala ali pa na evropskih ali svetovnih prvenstvih posegali v boj za sam vrh. Zdaj jih čaka ključni del: olimpijski preskok. Razlika med vsemi drugimi tekmovanji in olimpijskimi igrami je izjemna. Res je, na štartu vidijo iste tekmece kot pred nekaj tedni na tekmi svetovnega pokala. Toda stanje duha je povsem drugačno. To so olimpijske igre. Pristop je drugačen.

Imate občutek, da se športniki zavedajo tega preskoka?
Olimpijske igre marsikoga ponesejo. Poleg tekmovanj prinašajo kopico dejavnikov, ki načenjajo zbranost. Na igre športnik ne potuje, da bi v olimpijski vasi zbiral avtograme ali selfije z globalnimi športniki zvezdniki. Pomembno je, da športnik zadrži svojo rutino. Na vseh ravneh. Tudi pri prehrani, čeprav olimpijska menza ponuja raznolike jedi.

Mnogi športniki sicer sproščeno vedenje pojasnjujejo z zavestnim otresanjem pritiska. Toda brez pritiska ni olimpijskih iger. To morajo vedeti vsi. Če kot aktivni veslač nisem čutil pritiska, sem slutil, da se nastop ne bo dobro končal. Pri vsem tem eno od ključnih nalog igrajo trenerji. Oni so tisti, ki najbolje poznajo športnike. Poskrbeti morajo za njihovo osredotočenost ter občutek obvladljivosti položaja in mu ob tem vlivati samozavest.

Slovenija na OI 2016.

Vas skrbi, da je marsikateri športnik cilj izpolnil še s prebojem v olimpijsko reprezentanco?
Od vseh, ne glede na mogoč domet, pričakujem korektno vedenje in tekmovalni boj. Kot športnika me je včasih motilo, da so se določeni člani olimpijske reprezentance zabavali tudi dan pred tekmo. Zakaj? Ker pač niso imeli večjih ambicij. Vedeli so namreč, da tudi ob najboljšem mogočem nastopu lahko svojo končno uvrstitev popravijo za tri ali štiri mesta, a vse v razponu med 20. in 30. mestom. Takšno vedenje ni pošteno do preostalih športnikov in države.

V ekipi pa je tudi nekaj adutov za odličja, mar ne?
Prav gotovo. A napovedoval ne bom prav veliko. Veseli pa me, da smo lahko najboljšim, v okviru danih možnosti, namenili boljšo podporo.

Konkretno?
Prilagodili smo se specifikam rokometne ekipe in pri prošnjah za drugačno namestitev ali druge ugodnosti ugodili predvsem kajakašem, judoistom in jadralcem. V teh panogah lahko pričakujemo največ.   

Iztok Čop je nastopil na šestih olimpijskih igrah (1992-2012) in se veselil štirih kolajn. V Barceloni je v dvojcu z Denisom Žvegljem Sloveniji priboril prvo (bronasto) olimpijsko kolajno po osamosvojitvi. Bronast je bil tudi leta 2012 ob slovesu od aktivnega veslanja v Londonu. Takrat mu je v čolnu družbo delal Luka Špik. Z njim je bil leta 2000 v Sydneyju olimpijski prvak, leta  2004 pa v Atenah podprvak.

Kdaj v športniku pride do klika, ki mu sporoča, da se je znašel na olimpijskih igrah?
To zavedanje je ključno. Navsezadnje gre za dogodek, za katerega delaš celotno kariero. Sam sem se v svoji karieri tega še posebej zavedal v dveh primerih. Leta 2000 v Sydneyju in leta 2012 v Londonu.  Pred Avstralijo sva namreč z Luko Špikom vedela, da je to edinstvena priložnost. Bila sva prva favorita za zlato olimpijsko kolajno. Takšna priložnost se ne ponudi vsakomur. Jaz sem jo sprejemal kot edinstveno in zgodovinsko. Ko veš, da ti drugo mesto prinaša vlogo popolnega poraženca, je pritisk še toliko večji. Bila sva osredotočena, po zmagi pa čutila veliko olajšanje. V Londonu pa sem v poslovilni tekmi sam sebi dokazoval, da še vedno zmorem.

Kot športnik ste bili do funkcionarjev pogosto kritični. Zdaj ste na drugi strani. Menite, da ste bili kdaj v zmoti? Česa takrat niste videli ali vedeli?
V prvi vrsti realne razlike med željami in zmožnostmi. Zato sem bil, to priznam, včasih tudi preveč kritičen. Zdaj vidim tudi, kako pomembna je kombinatorika spremstva in upoštevanje zahtev organizatorjev.

Prepričan pa sem o tem, da se je v zadnjem desetletju marsikaj spremenilo. Morda tudi po moji zaslugi. Lep primer je spremljevalno osebje olimpijske reprezentance. V Rio de Janeiro bodo tokrat potovali strokovnjaki, ki s športniki delajo tudi v vmesnem štiriletnem obdobju.

Olimpijske igre v Riu de Janeiru bodo prve za samostojno Slovenijo brez tekmovalnega prispevka Iztoka Čopa in Rajmonda Debevca.

Vas stisne pri srcu ob spoznanju, da v slovenski reprezentanci tokrat ni niti enega veslača?
Ne vidim velike razlike med tem, ali nimamo nobene posadke ali pa nekoga, ki je za las ujel olimpijske igre, a je brez možnosti za viden rezultat. Toda veslaško krivuljo bo treba dvigniti navzgor. Položaj je bil sicer slab že pred štirimi leti. Takrat sem upal, da bo Luka Špik po moji upokojitvi potegnil voz.

Ima morda zaradi tega vaših 15 kolajn (4 na olimpijskih igrah in 11 na svetovnih prvenstvih) še večjo težo?
Ko si mlajši in čutiš, da te ne cenijo dovolj, si podzavestno želiš slabših rezultatov naslednikov. Jaz sem kariero sklenil kot zrel športnik, zato s težkim srcem gledam na zdajšnje stanje. To je zapuščina, ki je nismo znali prenesti na nove rodove. Vsi skupaj, predvsem pa stroka, smo padli na izpitu. Zavedam pa se tudi, da sem eden od tistih, ki morajo pomagati pri novem začetku. Zdaj se je naše veslanje dotaknilo dna. Čas je za pot navzgor. Upam, da bomo že čez štiri leta vsi trepetali, ko bomo gledali kakšen finalni nastop slovenskega čolna.

Vašo kariero so zaznamovale predvsem tri posadke – enojec ter dva dvojca. Ob prvih uspehih je bil z vami v čolnu Denis Žvegelj, pri največjih pa Luka Špik. V kakšnem odnosu ste z njima po končani karieri? Bi ju označili za znanca, nekdanja sodelavca ali prijatelja?
Težko bi ju označil za prijatelja. Pravzaprav nimam tesnejših in stalnih stikov z nobenim. Luka, vsaj po mojem vedenju, vse od selitve v London nima prav veliko stika z domovino. Nazadnje sva se srečala ob njegovem slovesu od veslanja.

Denis pa je bil moj vrstnik. Skupaj sva se lotila veslanja, se posledično oddaljila od predhodnih družb in tako postala prijatelja. Poti sta se malce ločili ob njegovem odhodu v ZDA, še bolj pa v času, ko je bil predsednik Veslaške zveze Slovenije. Takrat sva imela različna pogleda na slovensko veslanje, do izraza pa je prišla tudi značajska različnost. V življenju imava različne cilje in ambicije.

Sydney 2000: zgodovinska prva zlata kolajna za samostojno Slovenijo

Ste bili v čolnu s Špikom vedno izraziti šef?
Na začetku dvomov ni bilo. Bil sem bolj izkušen in rezultatsko uspešnejši. V nadaljevanju skupne poti pa sem vedel, da bom avtoriteto zadržal le, če bom boljši od njega pri merjenjih medsebojnih moči med enojci. Tako je pravzaprav ostalo vse do konca, pri čemer pa me veseli, da sva imela vedno zelo dobro razčiščene pojme in jasen odnos. Vedno sva dobro sodelovala. Nikoli se nisva sporekla.

Ste imeli glavno besedo le v čolnu ali tudi v drugih situacijah?
Imel sem občutek, da je bil Luka ob moji prisotnosti vedno nekoliko zadržan. Ko sem ga opazoval, sem ocenil, da gre za osebo, ki hitro pade pod vpliv družbe. Zato sva včasih tudi na mojo pobudo skupaj preživela več časa.

Da bi ga imeli pod nadzorom?
Tako nekako. A tudi on se je spreminjal. Na začetku najine skupne poti je bil mladostnik, na koncu zrel veslač. Tudi uspehe je dojemal drugače. Kot soveslaču bi mu prav zaradi tega privoščil, da bi zlato olimpijsko kolajno doživel v poznejšem obdobju. Leta 2000 je bil pač premlad.

Leta 2012 je odložil veslo, zdaj je prijel za krmilo.

Veslanje je sicer tudi po vaši zaslugi okrepilo medijsko pojavnost in splošno priljubljenost. A tudi na vrhuncu kariere vaša slava ni bila primerljiva z zimskimi športniki ali predstavniki kolektivnih športov. Ste se znali sprijazniti s to hierarhično lestvico?
Predvsem v zadnjem delu kariere sem rezultate dojemal zelo intimno. Z mnenjem okolice se nisem želel obremenjevati. Morda tudi zaradi tega, ker sem videl, kako se v Sloveniji vrednoti rezultate. Ko postaneš svetovni prvak, te hvalijo. Ko to ponoviš, pa se že govori o ukvarjanju s športom s skromno konkurenco. Zase sicer dobro vem, kako zahtevno je veslanje in koliko sem vanj vložil.

V nos pa mi je šlo pogosto tudi mnenje strokovne javnosti, ki je, žal, preveč navijaška. Vedno bom trdil, da je prvo mesto boljše od drugega, tretje pa od petega. Zato sedmega mesta hokejske reprezentance, kljub zelo pozitivni zgodbi in odličnem vtisu, ne gre enačiti s Tino Maze in dvema zlatima kolajnama. A to je bil Soči. Zdaj je čas za Rio … 

Preberite še:

• Kje je danes srebrna olimpijka Sara Isaković?

• Intervju: zastavonoša Vasilij Žbogar

• Bi morali Rusom zapreti olimpijska vrata?