Slovenski zastavonoša: "nono", ki bo lovil tretjo olimpijsko kolajno

Vasilij Žbogar: edini član slovenske reprezentance za Rio 2016 z olimpijsko kolajno in po novem tudi zastavonoša.

Vasilij, kako potekajo priprave na olimpijske igre v Riu de Janeiru?
Po svetovnem prvenstvu lani, ko sem bil tretji, sem si vzel nekaj aktivnega odmora oziroma smo šli takoj v Rio de Janeiro trenirat. Od takrat so šle priprave po načrtu. Treba se je zavedati, da imam trenerja, s katerimi določimo načrt, testiranja in približno vemo, kako priti v pravo formo. Mislim, da smo zelo dobro delali. Ni bilo nikakršnih poškodb. Dobro, pri jadranju te vse boli, ampak nisem izpustil nobenega treninga.

To so vaše pete olimpijske igre, izkušenj imate že dovolj. Gledate na te olimpijske igre enako kot na prve v Sydneyju?
Olimpijske igre so posebne in to občuti vsak športnik. Sploh, ko prideš na prizorišče to občutiš. Seveda pa ni tako kot prvič. Takrat imaš veliko več treme, danes je to pri meni malo drugače. Vsi se zavedamo, da so olimpijske igre nekaj posebnega.

Za Vasilija Žbogarja bodo olimpijske igre v Riu de Janeiru že pete zapored. Foto: Vid Ponikvar

Ali tudi v svetovni konkurenci veljate za izkušenega tekmovalca?
Glede tega sem daleč najbolj izkušen. Tekmovalci so stari med 25 in 30 let. Naslednji najstarejši tekmovalec ima 31 let, medtem ko pa jih imam jaz skoraj 41. Pri teh letih sem na skrajnem robu in tekmovalci me že kličejo "nono" (dedek, op. p.).

Ljudje mislijo, da gre pri jadranju predvsem za sedenje.
Težko je to nekomu razložiti. To je treba poskusiti. Sam sem poskusil ogromno športov. Morda bodo nekateri rekli, da govorim neumnosti, vendar sem skoraj prepričan, da gre za fizično najbolj naporen šport na olimpijskih igrah. Tekmovanje traja sedem dni in na sporedu je dvanajst regat, ki trajajo uro ali uro in pol. Povprečni srčni utrip in povprečna poraba kalorij  sta na primer višja kot na kolesarski dirki po Franciji.

Pri jadranju gre po besedah našega sogovornika za izredne napore. Foto: Vid Ponikvar

Menite, da bi se jadranje dalo bolj približati ljudem?
Ljudje zagotovo premalo vedo o jadranju, zato je treba to poskusiti. Težko je nekomu razložiti, za kakšne napore gre pri tem športu. Pri nas jadranje medijsko ni tako izpostavljeno. V zadnjih letih morda nekoliko več, ko so prišli rezultati. Mislim, da se z moderno tehnologijo da naš šport veliko bolj približali ljudem. Regate so sicer organizirane bližje obali, vendar v našem športu ne moremo računati na občinstvo na obali. Moramo biti virtualni in na ekranih. Gledanost se je v zadnjem času zelo dvignila, seveda pa se še vseeno ne moremo primerjati  z večjimi športi.

Med treningom ste mi dejali, da vaša jadrnica stane okoli 30 tisoč evrov. Verjetno so stroški kar veliki?
Prva stvar je, da se bodo morali stroški absolutno znižati in o tem je v zadnjem času veliko govora. Razred finn je še vedno drag. Osnovna oprema stane 30 tisoč evrov, če želiš biti konkurenčen, pa so ti zneski dvakrat ali trikrat večji. Težko je slediti tehnologiji. Pri razredu laser je na primer malo bolje, saj jadrnica brez težav zdrži deset let in stane okoli štiri ali pet tisoč evrov. Tudi sam cepetam za drugimi. Na primer Angleži razvijejo nekaj novega in potem jim jaz to idejo "ukradem". Sreča je, da sem v jadranju uveljavljen in zaradi tega mi bo proizvajalec verjetno dal pravo opremo. Nekdo manj znan zagotovo ne bi prišel zraven. Sicer pa je v vseh športih tako, da dokler nimaš uspehov, je težko.

Žbogar priznava, da je zelo zahteven do svojih trenerjev, med katerimi je tudi njegov deset let mlajši brat Jure. Foto: Vid Ponikvar

Pred leti ste zamenjali razred laser za razred finn. Kaj je bil vzrok za to?
Predvsem je šlo za nek nov izziv.

Vam je danes žal, ker ste se odločili za to?
Da, danes bi naredil drugače. Najprej bi se odločil za razred finn in potem za razred laser. Jadrnica laser je manjša in je fizično vsaj 20 ali 30 odstotkov manj naporna. Pri finnu pa pri mojih letih ni nikogar več, ki zdrži te napore. Pravzaprav sem že veteran. Vsi se mi čudijo, kako zmorem, in me zaradi tega tudi spoštujejo. 

Vzamete kdaj koga s seboj na jadrnico?
Vsak, ki želi poskusiti, lahko pride sem, vzame jadrnico in gre na morje. In tisti, ki poskusijo, so šokirani, kako zahteven šport je to. Lahko povem primer igralca ragbija, ki je poskusil jadrati. Pozneje je povedal, da ga še nikoli ni tako bolelo telo. Prišli so tudi drugi športniki in niso mogli verjeti, kakšni napori so to in kako te vse boli. Na koncu gre pri nas samo za to, kako ti uspe prebroditi to bolečino.

Upa, da mu bodo na olimpijski tekmi pomagale njegove bogate izkušnje. Foto: Vid Ponikvar

Tokrat ste edini v slovenski odpravi, ki že ima olimpijsko medaljo. Je zaradi tega pritisk kaj večji?
Tega nisem vedel (kratek razmislek, op. p.). Imam že dve olimpijski medalji, zdaj sem si zadal nov izziv. V Londonu sem bil zelo blizu medalji (šesto mesto). Takrat nihče ni pričakoval, da bom tako blizu. Tudi letos sem v igri, a se zavedam, da bo težko. Treba je vedeti, da je vsaj deset ali petnajst jadralcev, ki bodo v igri za medalje. Samo en slab dan ali ena slaba regata bo odločala o vsem. Upam, da mi bodo moje izkušnje najbolj pomagale. Sicer pa si želim, da bi se celotna slovenska odprava pokazala v pravi luči.

Kaj bo odločalo na olimpijski tekmi?
Pri meni bo veliko odvisno pogojev. Če bo šest dni veliko vetra, kar pomeni, da bo pihalo nad 18 vozlov, potem vem, da nimam nobenih možnosti. Če pa bodo spremenljive vetrovne razmere, bi bilo zame idealno, ker sem zelo vsestranski jadralec.

Kako ste seznanjeni z razmerami na olimpijski regatnih poljih, vam pogoji tam ustrezajo?
Pogoji mi niso ravno pisani na kožo, vendar sem tam treniral tako kot vsi drugi. Kot sem že omenil, če bo bolj šibek veter, mi bo to ustrezalo. Če bo veter močnejši, pride do izraza fizična moč in potem se z "gorilami" ne bom mogel primerjati. Rio je prostor, kjer so razmere lahko precej mešane. Upam, da bomo zadeli pravi teden.

Očitno je fizična moč zelo pomembna. Kolikokrat ne teden ste v telovadnici?
Vsak dan sem v telovadnici. Imam najmanj dva treninga na dan. Na primer v Valencii na pripravah smo se zgodaj zjutraj odpravili kolesarit in prevozili med 60 in 80 kilometrov, potem smo imeli od 15 do 20 minut odmora, da smo pojedli testenine in šli takoj v telovadnico, kjer smo dvigovali uteži. Sledili so koordinacija, gibljivost in hitrost, nato je bila na vrsti ena ura plavanja, popoldne pa je bilo na sporedu še jadranje.

V zadnjem času je z vami tudi vaš brat. Koliko časa sodelujeta?
Sodelujeva zadnji dve leti in lahko rečem, da sva se zelo dobro ujela. Dosti bolje, kot sem si mislil. Če je zraven družina, je lahko vse skupaj dvorezen meč. Lahko gre za zelo dobro sodelovanje, lahko pa tudi poči. Jure mora biti zelo potrpežljiv z mano. Sem namreč zelo zahteven, tako da mislim, da mora pogoltniti kar dosti stvari (smeh, op. p.). Sam dajem od sebe svoj maksimum, zato tudi od svojih trenerjev zahtevam, da dajo od sebe vse.

Stroški pri jadranju so izredno veliki. Samo osnovna oprema pri razredu Finn stane 30 tisoč evrov. Foto: Vid Ponikvar

Kako sta začela sodelovati?
Sam imam večinoma tuje trenerje in sem poleg sebe potreboval še nekoga, ki lahko vse skupaj usklajuje. Tuji trenerji so zelo dragi. Trener na sezono stane med 50 in 70 tisoč evrov plus njegovi stroški. Zato se nas je zbralo šest ali sedem jadralcev, da si delimo stroške. Še vseeno potrebujem nekoga, ki lahko gleda na kakšne podrobnosti. Moj brat je že dolgo let trener, spozna se na jadranje in me dobro pozna. On usklajuje vse zadeve, pomaga glavnemu trenerju, kuha, pere, skrbi za jadrnico … V zadnjem obdobju sem to res potreboval, tako da sem se res osredotočil le na treninge.

Cilje za olimpijske igre imate imate verjetno jasno zastavljene. Nam jih zaupate?
Nimam ciljev. Pravzaprav nikoli nimam ciljev. Jaz si želim samo dobro jadrati, rezultat pa bi moral priti sam po sebi. Lahko se zgodi, da bom 15., lahko pa se zgodi, da bom drugi. Možnosti so povsem odprte in ne bo vse odvisno samo od mene, ampak bo odvisno tudi, kako bodo drugi jadralci tekmovali pod pritiskom. Rezultati v zadnjih letih potrjujejo, da spadam visoko, vendar je treba biti pripravljen na vse.

Ali pri jadranju obstaja umazana igra?
O, seveda. Morate vedeti, da je 25 jadralcev v štartni liniji, in vsak od njih te lahko ovira, če te želi. Ne smeš se pustiti. Sprejemati moraš takšne odločitve, da si ne dopustiš, da te kdorkoli ovira. Treba je vedeti, da če te nekdo ovira, se hitrost jadrnice prepolovi. Gre za neke vrste šahovsko partijo, ob tem pa moraš pravilno brati veter. Vsi delamo napake, tako da jih je treba na tekmi narediti čim manj. Prvi in drugi dan ni večjih napak … Ko pa se enkrat pojavi utrujenost, takrat se začnejo pojavljati napake. Kdaj se ti od utrujenosti zamegli pred očmi, ti pa se moraš odločati. Takrat zadeva postane malo bolj zahtevna.

V konkurenci je že pravi veteran, a ga sotekmovalci izredno spoštujejo.

Preden ste šli na vodo, ste prijateljem zavpili "še en mesec". Bo po olimpijskih igrah dovolj?
Zagotovo bo za nekaj časa dovolj (smeh, op. p.). Zadnji mesec pred olimpijskimi igrami ni kaj spreminjati. Biti moraš umirjen in sproščen in si misliti, da moraš zdržati le še na tekmi. Vsekakor ni preprosto.

Že kaj razmišljate, kaj bo po olimpijskih igrah?
Ne, popolnoma nič ne razmišljam za naprej. Že po zadnjih dveh olimpijskih igrah sem rekel, da so zadnje, vendar po enem mesecu se je treba še enkrat vprašati.

Torej vam motivacije ne manjka?
Motivacija je zagotovo, ker mi manjka zlata medalja, in motivacija je, ker vidim, da lahko še vedno napredujem.