Petek, 19. 8. 2016, 6.00
6 let, 7 mesecev
TINA MRAK IN VERONIKA MACAROL
Na morju med solzami in smehom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,90
1
"Naj se smejiva ali jočeva," se ob slovesu od olimpijskih iger sprašujeta jadralki Tina Mrak in Veronika Macarol, ki sta v razredu 470 osvojili končno 6. mesto, a bi bili celo drugi, če ju ne bi tekmovalna žirija v osmi regati po pritožbi japonske posadke kaznovala z diskvalifikacijo.
Ko je srebrni jadralni junak Vasilij Žbogar 29-letni Koprčanki Veroniki Macarol in leto mlajši Tini Mrak iz Lucije po zadnjem olimpijskem nastopu pomagal pospraviti jadrnico, jima je ob objemu čestital za zmago v zadnji regati in skupno šesto mesto. A ob tem ju je skupaj s trenerjem Tomažem Čopijem tolažil ob obžalovanju izgubljene priložnosti za osvojitev kolajne.
Primorki sta bili vseskozi med najboljšimi. Obetali sta si celo, da se bosta v regato za kolajno podali s tretjega mesta. A sledila je pritožba japonske posadke zaradi spornega manevra v osmi regati, diskvalifikacija in pribitek 21 točk, zaradi katerega tudi zmaga v zadnji regati ni pomagala do kolajne.
Skupaj sta jadrali že pred slabim desetletjem, se nato zaradi študija razšli in po olimpijski igrah v Londonu, na katerih je Mrakova nastopila v paru s Tejo Černe, vnovič združili moči. Ali ju bomo skupaj videli tudi čez štiri leta v Tokiu, pa ostaja v zraku.
Konec dober, vse dobro. Ali pač ne: Veronika Macarol in Tina Mrak v družbi fizioterapevtke Nežke Poljanšek.
Je bila grenkoba zaradi diskvalifikacije v osmi regati, ki vaju je oddaljila od območja kolajn, močnejša od sladkosti zmage v zadnjem dejanju?
Veronika Macarol: Ko sva z veliko prednostjo zmagali v zadnji regati, sva bili zelo veseli. A kmalu naju je ujelo spoznanje, da sva ostali brez kolajne. Če ne bi bilo tiste nesrečne kazni, bi se domov vračali s srebrno kolajno. To je misel, ki jo je težko sprejeti.
Tina Mrak: Z zadnjo regato sva dokazali, da spadava v sam svetovni vrh. Takšen je bil tudi načrt pred odhodom v Rio. Se pa strinjam, da se je težko sprijazniti z načinom, na katerega sva ostali brez kolajne.
Kaj se je pravzaprav zgodilo v usodni osmi regati?
Veronika: Zgodila se nama je krivica. Japonski tekmici sta izkoristili priložnost in po srečanju pri boji vložili protest. Na morju se je vse skupaj zgodilo zelo na hitro. Bila je precejšnja gneča. Japonki sta obračali pri boji, midve sva prihajali proti vetru. Ni bilo časa za kakšno umikanje. Še danes trdim, da sva imeli v protestu prav. A zgodilo se je, kar se je pač zgodilo.
Tina: Morali bi jadrati bolj na samem, včasih bolj konservativno in se izogibati stikom s tekmicami. V tem primeru ne bi bilo protestov in poznejših zaslišanj. Ko je prišlo do protesta, je vsaka stran povedala svojo zgodbo. Kot kaže, sta bili Japonki bolje pripravljeni.
Začeli sta z drugim mesto in končali z zmago. A ob dobrem osrednjem delu in dveh diskvalifikacijah je to zadostovalo za šesto mesto.
Kaj vaju je nato gnalo v zadnji regati?
Veronika: Prvi načrt je bila zmaga. Drugi pa sledenje japonski dvojici. Ko se je tekma razvijala, sva videli, da imava lepo prednost.
Tina: Dopovedali sva si, da gre za nov dan, za novo priložnost. Tisti nesrečni protest sva potisnili na stranski tir. Zanimala naju je le zmaga. Taktično sva odlično zastavili regato in na koncu zmagali z veliko prednostjo.
Zadnja regata bi morala biti sicer na sporedu že v sredo, a ste na morju zaman čakali na veter. Kaj se pravzaprav dogaja med triurnim čakanjem?
Veronika: Jaz sem vedno zelo neučakana in živčna. Več ur ne počneš nič pametnega. Sediš, piješ vodo in čakaš.
Tina: Že jutranji ogled vremenske napovedi ni bil najbolj obetaven. Najprej smo čakali na kopnem in nato še na morju. Na obali je seveda lažje. Hitro najdeš prostor zase, se skriješ pred soncem in umakneš od tekmic. Na morju se je težje osredotočili. Zibaš se, se pogovarjaš in čakaš. Po treh urah ti zmanjka idej, kaj početi.
Kaj pa vama je v celoti dal Rio?
Veronika: Neprecenljivo izkušnjo. Priznam pa, da ostaja grenak priokus. Bili sva tako blizu kolajni. Mnogi so dvomili o najini konkurenčnosti. Tudi javnost nama ni pripisovala večjih možnosti za odmeven rezultat. A najin trener Tomaž Čopi je vseskozi verjel, da se lahko prebijeva tudi do kolajne.
Tina: Bilo je stresno in zahtevno. To je bilo devet dni trdih bojev, čakanj … Ko pogledam nazaj, sem ponosna na opravljeno delo. Manjkal je le tisti kanček sreče. Kolajna nama je pač spolzela iz rok.
Nasvidenje v Tokiu 2020?
Kakšna bo prihodnost vajine posadke?
Veronika: Ko sva združili moči, sva se dogovorili za sodelovanje do olimpijskih iger v Riu. Zdaj naju čaka pogovor, kako naprej. Nobene odločitve še nisva sprejeli.
Tina: Te olimpijske igre so nama vrnile nasmešek na obraz, a o prihodnosti res še nisva govorili.
Sta lahko jadralki iz skupne posadke v prostem času tudi dobri prijateljici ali pa je jadralsko sodelovanje tako intenzivno, da potrebujeta oddih druga pred drugo?
Veronika: S Tino sva preživeli ogromno neverjetnih in nepozabnih trenutkov. To so izkušnje, ki so naju okrepile. Skupaj sva odraščali in se učili druga od druge. Jadranje naju je zelo povezalo.
Tina: Res je. Skupaj preživiva toliko časa, da sva prijateljici. Imava pa tudi svoji družbi. Veronika v Kopru, jaz v Luciji.
1