"Za tiste, ki so vrhunsko pripravljeni, ni izgovorov!"

Matjaž Mikloša - Mike. Ime, ki mi je prvič padlo v oči ob prebiranju rezultatov teka na Bloudkovo velikanko. Lani je bil drugi, letos sicer mesto slabši, a še vedno na zmagovalnih stopničkah. Nato je zgolj teden dni pozneje, z 2. mestom in rezultatom 5:04.93 blestel še v teku na letalnico v Kulmu in nato svojo prepoznavnost zakoličil še s 4. mestom v teku na sejemski stolp Messeturm v Frankfurtu.

Srečala sva se na njegovem terenu. V smučarsko skakalnem centru Gorenja Sava, ki poleg izredno fotogenične kulise zagotavlja še dobršno mero stopnic. No, in če sem naivno pričakovala, da se bova ob 8. uri zaspano pomenkovala ob kavi in diktafonu, sem se pošteno uštela. Matjaž je ob mojem prihodu s širokim nasmehom na obrazu že energično tekal stopnicah – mimogrede, 580 jih je. Običajno jih zgolj za ogrevanje preteče po trikrat, nato pa približno sedemkrat vajo ponovi še na vso moč. Takole čez palec, na enem treningu skupaj preteče 5800 stopnic. Nazadnje se namesto poležavanja po dolgem in počez, zagrize že v klanec, ki vodi do 646 metrov visoke Šmarjetne gore nad Kranjem. In ja, 37-letni Gorenjec je v izvrstni formi. Njegov pulz v mirovanju je v povprečju 33 udarcev na minuto, zna pa se spustiti tudi pod magično številko 30.

Osredotočen le na tek po stopnicah

Čeprav Mikloša, ki si denar služi kot operater elektronike na polagalniku SMD v podjetju Iskra Emeco, na športnem področju počne marsikaj (ni da ni, bi rekli v žargonu), se je v letošnji sezoni osredotočil zgolj na tek po stopnicah. "Če se bo vmes našlo še kakšno tekmovanje, ki bi me privlačilo, bodisi zaradi ekstremne višinske razlike ali strmine, bi se ga seveda udeležil, sicer pa se želim letos osredotočiti zgolj na stopnice. Da dobim občutek, kako dober sem, kadar se posvetim le eni panogi," uvodoma pove nasmejani Kokričan, ki se poleg teka po stopnicah ukvarja še s športnim plezanjem, gorskim tekom, kolesarstvom in turnim smučanjem.

"Tek po stopnicah me privlači zato, ker mi predstavlja nek nov izziv. Prvič sem se v takšnem teku preizkusil lani v Sarajevu, nato pa nadaljeval še z udeležbo na ekstremnem tekmovanju v Avstriji, kjer smo v enem zamahu pretekli 9.000 stopnic, ki povezujejo 3 gorske železnice in tako premagali 1500 metrov višinske razlike," se spominja ene najbolj zanimivih tovrstnih preizkušenj, ki ji bo ob bok zagotovo postavil letošnji tek na Messeturm v Frankfurtu, tretjo najvišjo zgradbo Evropske unije, s 1202 stopnicama v 61 nadstropjih. S 4. mestom je presenetil vso konkurenco, a pravi, da še ni rekel zadnje besede. Morda se bo to zgodilo februarja prihodnje leto v teku na znameniti newyorški nebotičnik Empire State Building, ki velja za najprestižnejšo tekmovanje v teku po stopnicah, morda že to nedeljo v Bratislavi na Slovaškem, kjer se bo v stolpiču UFO na vrhu Novega mostu spopadel s 430 stopnicami. "Mislim, da bo to povsem svojevrstna tekaška zgodba, v kateri nas čaka izreden šprint, sam pa bom tako najlažje preveril svojo moč na krajši progi." Tako kot je vajen že iz preteklih izkušenj, tudi tokrat časa za počitek in regeneracijo ne bo kaj dosti. Že teden dni po slovaški epizodi ga namreč čaka tek na Avaz Twist Tower v Sarajevu, morda tudi stolpnica v Pragi (če dobi povabilo), pa seveda tek na Grintovec, ki ga organizira Miklošev matični klub KGT Papež, in še bi lahko naštevali. Rezultatsko se sicer najbolje izkaže na tekmah, kjer pozna teren in si tako lažje razporedi moči, a poudarja, da za najboljše tekače ne sme biti ovir. "Za tiste, ki so vrhunsko pripravljeni, ni izgovorov!"

Od Blejskega gradu do Kristalne palače

Mikloša trenira najmanj šestkrat tedensko. Termine mu diktirajo službene obveznosti. Kadar dela v popoldanski izmeni, trening izvede v zgodnjih jutranjih urah, v nasprotnem primeru tekaške obveznosti preloži na popoldanske in večerne ure. Kondicijo vzdržuje na različnih lokacijah, od tekanja po stopnicah, ki vodijo na Blejski grad, do preskakovanja stopnic – približno 520 jih je – v Kristalni palači v ljubljanskem BTC-ju …, največkrat pa ga boste srečali prav na že omenjeni kranjski skakalnici, ki je le streljaj od njegovega doma na Kokrici. Pozimi trenira pod strokovnim vodstvom Iztoka Cukjatija, trenerja državne turne reprezentance, poleti si treninge sestavi sam. "Iztok mi je vedno na voljo, z nasveti v zvezi s prehrano in obliko treningov pa mi pomaga tudi Franc Plestenjak, trener Kolesarskega kluba Sava Kranj," pojasnjuje Matjaž, ki je tudi v zasebnem življenju tesno povezan z gorskim tekom. Življenjska sopotnica Jasmina Klančnik, s katero sta se pred leti spoznala na teku na Vodiško planino, se namreč podobno kot Matjaž ukvarja z gorskim tekom in tekom po stopnicah.

O nevarnostih ne razmišlja

Čeprav so Matjažev nasprotnik stopnice različnih naklonov, pa o morebitnih nevarnostih nikoli ne razmišlja. "Če bi preveč razmišljal o tem, bi se mi res še kaj pripetilo. Občasno se malenkostno potolčem, resnejših težav pa k sreči še nisem imel." Potemtakem se tudi z osebnim zdravnikom ne videvata prav pogosto. "Sam sebe dokaj dobro poznam in do zdaj še nisem imel zdravstvenih težav, se mi pa zdi, da je gorski tek glede poškodb precej manj naporen kot klasični tek po ravnini, kjer ti mišice zabija v podlago. Pri gorskem teku in teku po stopnicah takih sil ni," pojasnjuje tekač, ki ne uživa mesa, se izogiba sladkorju, hkrati pa se zaveda, da ima največ rezerve prav na področju prehrane.

Finance in nekaj svojega

Tek po stopnicah v Sloveniji ne spada ravno v ožji krog množično zastopanih športnih dejavnostih. Pravzaprav imamo le eno tovrstno tekmovanje, Nočni tek na Kalvarijo. Letos je bil na sporedu četrtič, najhitreje pa ga je pretekel prav Mikloša. In logično, takih tekmovanj bi si želel še več. "Želim si organizirati nekaj svojega, a kaj, ko je vse to povezano s financami in ni tako preprosto. Že z Iztokom Boltezom sva organizirala nekaj tekem, kot sta denimo tek na Jošt in tek dvojic na Storžič, s Klemnom Trillerjem pa tek na Veliko Polano, a na koncu pa se vedno izkaže nek minus, ki ostane na plečih organizatorjev." Tudi sicer se gorski tek niti v najbolj norih sanjah ne more primerjati z nagradnimi skladi, kakršne poznamo iz atletskih tekmovanj. "Finančne nagrade so zelo skromne, pa še te običajno pripadajo le prvim trem." Kaj pa četrti? Stisk roke in ustna čestitka? "Haha, četrtega še omenijo ne. Tako pač je, to je sestavni del, a če to počneš iz osebnega zadovoljstva, potem je tudi to dovolj."