V osnovni šoli ji je tek predstavljal največje muke, danes teče (ultra) maratone

Neža Mravlje ima tekaške gene, o tem ni dvoma. 36-letnica, hči znanega, že upokojenega ultramaratonca Dušana Mravljeta, se je s tekom začela ukvarjati šele pri 28 letih. Uspešno je pretekla svoj prvi polmaraton, že mesec pozneje še maraton. Odličen čas (3;18:00) ji je vlil motivacije za vztrajanje v tekaških copatih. Kaj počne v prostem času in kaj si obeta od 20. Ljubljanskega maratona?

Ko sem Sandiju Novaku omenila, da se odpravljam k vam, je rekel, naj vam sporočim, da je olimpijska norma za Rio 2016 za ženske zelo dosegljiva, da ima Slovenija tri prosta mesta in da naj vas spodbudim, da poskusite. Kaj pravite?

Mislim, da je olimpijska norma za ženske 2;42:00. Tako kot njegova. Željo po nastopu na olimpijskih igrah gotovo imam, vendar ne vem, ali bo ta norma tudi veljala. Bomo videli.

Trudim se, žal me že dve leti pestijo težave z nogo, ki jih ne morem odpraviti, pa sem poskusila že marsikaj. Sicer je bolje, kot je bilo, ni pa še povsem dobro.

Kaj pravi uradna diagnoza?

Da gre za preobremenitev vezivno-mišičnega sistema. Verjetno bi bilo dobro, da bi se preusmerila v druge aktivnosti ali si vzela več časa za počitek.

Za zdaj imam dve zdravniški mnenji. Vsi so mi svetovali terapije, masaže, raztezanje, nihče pa ne ve, kaj je razlog mojih težav. Vem samo to, da ni vzrok v hrbtenici, ampak v mišicah.

Lahko kot fizioterapevtka tudi sami kaj ukrenete v tej smeri ali je tako kot v večini primerov kovačeva kobila najbolj bosa?

Ne vem, vse sem že poskusila, hodim na masaže, več se raztezam, ukvarjam se z jogo. Več se ukvarjam s seboj in telesom. Na koncu sem prišla do sklepa, da obstaja še kaj drugega kot tek, da je treba ob tem početi tudi kaj drugega. Verjetno je to davek, ki ga plačujem za tekaška leta.

Kako pomemben je za vas tek?

Glede na to, da še nimam svoje družine, lahko ves prosti čas razporedim tako, da je posvečen meni, najraje teku. Tek me je zasvojil in postal del mojega življenja. Prva stvar, ki se je zjutraj lotim, je tek, temu poskušam podrediti ves svoj urnik. Kar zadeva pomembnost, mislim, da sta tek in služba kar v ravnovesju.

Po izobrazbi ste fizioterapevtka. S kom delate?

Delam v kozmetično-masažnem salonu Medical na Bledu, bolj intenzivno pa sem začela sodelovati tudi s športnimi ekipami. Lani pozimi sem bila fizioterapevtka ameriške skakalne reprezentance, poleti na pripravah z alpskimi smučarkami ruske reprezentance.

Kako ste zašli v njihovo sredino?

Povsod so na ključnih položajih Slovenci. Od trenerjev do serviserjev.

Ravno pred dnevi smo objavili članek, da slovenske smučarke na spletu zbirajo denar za fizioterapevta.

Res? Da, verjamem. V Sloveniji za to ni denarja. Žalostno.

Kakšen mora biti fizioterapevt? Je to nekdo, ki zna prisluhniti, ki nima prevelikega ega?

Da, to je bistvo. Pa da jih znaš spodbuditi, umiriti, če jim ne gre, in podobno. Zelo pomembno je tudi to, da si sproščen in da se znaš pogovarjati. Da znaš vzpostaviti prijateljski stik.

Je pomembno, da imaš športno ozadje? Da imaš izkušnje z zmagami in porazi?

Mislim, da je koristno. Tako lahko črpaš iz lastnih izkušenj in jim daješ nasvete. Tudi v ordinaciji je to pomembno. Ter da se človek, ki ga dobiš v obravnavo, sprosti.

Ali tudi med fizioterapevtom in stranko velja načelo o zaupnosti? Kar se izve na mizi, se ne govori naprej?

Pravila sicer ni, se pa tega držim.

S tekom ste se začeli ukvarjati dokaj pozno. Pri 28 letih. Se vam je prej zameril, ker je tekel oče, ali pa preprosto prej niste začutili te želje?

V osnovni šoli je bil zame tek največja muka.

Na vseh razdaljah?

Da. Tek se mi je zdel neumen, pravzaprav je bil najbolj tečna stvar, mislim, da to velja za večino otrok. V srednji šoli pa se mi je priljubil. Nisem se ravno naprezala, vendar sem vse, kar smo morali, povsem korektno odtekla. Tudi Cooperjev test. Kmalu je tudi profesor za športno vzgojo opazil, da mi gre kar dobro, zato me je nekajkrat poslal na prvenstvo srednjih šol na tisoč metrov in na kros. Počasi so me začeli vabiti na treninge v atletske šole, ampak se sploh nisem odločila za kaj takega.

Ne vem, zakaj, ampak tako je. Tekla sem samo v šoli, nikoli doma. Je pa res, da sem se od nekdaj ukvarjala s športom. Hodila sem po bližnjih hribih, kolesarila sem z gorskim kolesom, vodila sem organizirane vadbe – pilates, vaje za nosečnice in zdravo hrbtenico. Migala sem, tekla pa nisem nikoli.

Ni oče nikoli pritiskal na vas?

Ne, nikoli me niso ne silili ne spodbujali v tej smeri, čeprav se danes večkrat vprašam, zakaj me niso (smeh, op. a.). No, mogoče je še bolje, da me niso, da sem do sklepa prišla sama.

Mislim, da vsaka stvar pride v določenem trenutku z določenim namenom.

In verjetno je tudi z mojim tekom tako. Povsem spontano se je zgodil. Leta 2007 se je skupina tekačev, tudi moj oče, odpravila v Beograd na maraton. Oče me je povabil zraven, odločila sem se, da pretečem polmaraton in tako se je začelo. Seveda sem se načrtno pripravljala, nisem si želela biti zadnja ali preveč trpeti na progi. No, polmaraton sem pretekla brez težav, in to s solidnim časom (1;40:00). Že naslednji mesec pa sva šla še v Radence na maraton. In tudi tega odtekla z zelo lepim časom.

3;18:00.

Da, poleg tega sem bila tretja med dekleti in prva Slovenka. No, na tej točki me je tek resnično zasvojil, čeprav sem bila po nekaj mesecih že poškodovana in sem si morala vzeti tri mesece premora, nato pa nadaljevala. To je bila do zdaj najtežja poškodba. Po treh mesecih sem trenirala naprej.

Ali ni tako, da je potrebnih za maraton kar nekaj priprav? Očitno ste podedovali tekaške gene.

Da, sploh nisem razmišljala o tem, kaj me čaka. Če bi, bi si mogoče tudi premislila.

Ste pa že prej okusili nekaj ultraških razdalj. Očeta ste spremljali na Transaustralii (teku čez Avstralijo), tudi na Špartatlonu in še kje. Verjetno v vlogi fizioterapevtke.

No, kot deklica za vse, ampak res vse. (smeh, op. p.) Kuharica, šoferka, maserka …

Kako se je zgodil preskok z 42 na 50, 100 kilometrov?

Postopoma, je pa res, da nikoli nisem imela težav z vzdržljivostjo in daljšimi razdaljami. Lani sem odtekla prvo "stotko", tekla sem od Firenc do Faenza (Passatore) in na svetovnem prvenstvu na 100 kilometrov v Dohi (Slovenija ja bila takrat tik pred včlanitvijo v IUA – mednarodno ultramaratonsko organizacijo, a se ta korak še vedno ni zgodil, op. a.).

Svojo najdaljšo razdaljo sem odtekla letos, in sicer v Trbojah, kjer je T.R.T.E. prvič organiziral 12-urni tek z vrhunsko mednarodno udeležbo in odlično organizacijo. Pretekla sem 129 kilometrov, kar je največ do zdaj. Med dekleti sem zmagala, v absolutni konkurenci pa sem bila druga.

Kakšne načrte imate na ljubljanskem maratonu?

Tekla bom na 42 kilometrov. Organizatorji so me povabili.

Na ljubljanskem maratonu ste bili najmanj enkrat najhitrejša Slovenka. Ste tu postavili tudi svoj osebni rekord?

Ne, tega sem odtekla v Utrechtu. 2;40:00, kjer sem dosegla tudi normo za olimpijske igre v Londonu, kamor pa potem nisem odpotovala, saj smo tri Slovenke odtekle normo, na OI pa je odpotovala samo najboljša (Žana Jereb, op. a.). Mislim, da sem bila v Ljubljani najmanj dvakrat najhitrejša.

Kakšne spomine imate sicer na Ljubljanski maraton? Letos praznuje že 20 let.

Vedno imam lepe spomine, od nekdaj mi je bil všeč. Običajno sem ga dobro odtekla, samo enkrat sem odstopila zaradi težav s krči. Vremenski pogoji so običajno dobri, tudi sneg je bil dobrodošla popestritev. Ustreza mi nova proga v enem krogu.

Kako demotivacijsko je, ko prideš na štart, tam pa stoji cela vrsta kenijskih tekačev, za katere veš, da bodo povsem v ospredju?

To, da se na maraton pripelje vrsta tujih tekačev, ki jih pri nas nihče ne pozna in jih pozabimo takoj naslednji dan, mi ni všeč. Zdi se mi, da se premalo pozornosti namenja domačim tekačem ali pa vsaj evropskim. Že to bi bilo veliko lepše.

Verjetno gre za lov na rekord.

Kot razumem, naj bi ljubljanski maraton z rekordom pridobil veljavo. Ne vem, na to se ne spoznam. Se mi pa zdi lepo in pošteno, da bi več pozornosti namenili domačim tekačem.

Vse pohvale Konjiškemu maratonu oziroma polmaratonu Slovenskih Konjic, ki nagrade podeljuje samo slovenskim tekačem. Tujih tekačev ne vabijo. Lahko pridejo, vendar ne dobijo nagrad, tudi če so povsem v ospredju. Njihov cilj je privabiti najboljše slovenske tekače.

Kakšni so še vaši načrti v tem letu?

Verjetno bom pred Ljubljanskim maratonom odtekla še eno polovičko, po maratonu pa še nimam načrtov. Letos zaradi težav nisem imela prevelikih ambicij.

Bi si pa želela enkrat nastopiti na svetovnem prvenstvu na 50 ali 100 kilometrov, vendar naša Atletska zveza nima posluha za to, da bi se včlanili v mednarodno ultramaratonsko organizacijo, kar pomeni, da ne moremo nastopati na evropskih in svetovnih prvenstvih.

Mislim, da imamo zelo dobre ultraše, ki bi lahko na teh tekmovanjih dosegali zelo dobre rezultate.

Za konec: upanje na Rio še živi?

Upanje je vedno. Časa je še nekaj. Tudi spomladi prihodnje leto. Pustimo času čas.