Nedelja, 20. 5. 2018, 11.58
6 let, 7 mesecev
Primož Figaro Ravnik in Vesna Stanić
"Ni težko biti kolesar, težko pa je ob tem poprijeti še za lopato" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,50
2
"V Sloveniji imamo vse možnosti in pogoje, da zgradimo odgovorno in posebno gorsko kolesarsko skupnost v vseh pogledih. To pomeni, da mladim privzgojimo vrednote, ki nekaj pomenijo tudi zunaj tekmovalnega sistema. Da bodo mladi kolesarji uživali tudi v tem, da bodo z lopato v roki urejali kolesarske poti, ne da bo zanje najbolj pomembno to, da doma preštevajo medalje in se s svojimi rezultati hvalijo na družbenih omrežjih," poudarja Primož Figaro Ravnik, gorski kolesar, ki je leta 2015 s svojim podvigom osupnil in navdušil svet in splet. Videoposnetek vožnje s 60-metrskega, skoraj navpičnega jezu, ima na Youtubu že več kot 11 milijonov ogledov.
"Vsak bi se vozil po gorskokolesarskih poteh, marsikdo pa se ne zaveda, kaj to pomeni z vidika urejanja. Ni težko biti kolesar, težko pa je ob tem poprijeti še za lopato," poudarja gorski kolesar Primož Figaro Ravnik.
Primož Figaro Ravnik je vašo pozornost morda pritegnil leta 2015, ko se je ob stoletnici Hidroelektrarne Moste pri Žirovnici s kolesom spustil po 60-metrskem, skoraj povsem navpičnem jezu, in ste bili med tistimi 11 milijoni, ki so si ogledali spektakularen posnetek na YouTubu.
Ali pa ste njegovo ime ujeli med prebiranjem članka o neustrašnem Gorenjcu, ki se je lani dan po finalni tekmi v smučarskih poletih v Planici s kolesom spustil po doskočišču velikanke? In tretjič, morda ste njegovo ime, še raje vzdevek Figaro, zaznali lani ob omenjanju Trans Juliusa, štiridnevne gorskokolesarske dogodivščine po Alpah, ki jo konec junija čaka druga izvedba.
Prav z njo je Ravnik verjetno najtesneje oziroma najbolj srčno povezan, saj je eden od članov najožje ekipe, ki stoji za izvedbo dogodka in za zbiranjem vseh mogočih dovoljenj, ki so potrebna za izvedbo tekmovanja, ki so ga pred njegovo premierno izvedbo številni že na začetku odpisali kot misijo nemogoče.
Z nekdanjim tekmovalcem v olimpijskem krosu in spustu, danes trenerjem mlajše generacije v Kolesarskem klubu Završnica, smo se med drugim pogovarjali o težavah, s katerimi se spopadajo gorski kolesarji, sobivanju s pohodniki, bistvu gorskega kolesarstva in še čem. K pogovoru smo povabili tudi Vesno Stanić, ki v zavodu za spodbujanje gorskega kolesarstva Trans Julius, ki organizira tekmovanje z istim imenom, skrbi za "prevajanje bajkerskih želja v jezik, ki ga razumejo tudi drugi".
Primož Figaro Ravnik: Imamo vse možnosti in pogoje, da zgradimo odgovorno in posebno gorsko kolesarsko skupnost v vseh pogledih. To pomeni, da mladim privzgojimo vrednote, ki nekaj pomenijo tudi zunaj tekmovalnega sistema. Da bodo mladi kolesarji uživali tudi v tem, da bodo z lopato v roki urejali poti, ne pa da bo zanje najbolj pomembno to, da doma preštevajo medalje in se s svojimi rezultati hvalijo na družbenih omrežjih.
Ste se od nekdaj bolje počutili na gorskem kot na cestnem kolesu?
Da, že od nekdaj sem privrženec vožnje v naravi. Zdi se mi precej bolj varna kot katerakoli cesta.
S kolesarstvom ste se začeli ukvarjati pri šestih letih …
Da, starši so me včlanili v KK Završnica.
Kjer ste danes trener …
Res je. V vmesnem obdobju sem se nekaj časa posvečal drugim kolesarskim disciplinam in se udeleževal tekmovanj. Ker v našem klubu "downhilla" niso podpirali, vedno so bili bolj osredotočeni na olimpijski kros, sem nekaj časa dirkal v Avstriji, zamenjal sem nekaj slovenskih klubov, ko pa sem dirkanje prekinil, sem se vrnil v domač krog kolesarjev in otrok.
Leta 2015 se je Primož spustil po 60-metrskem jezu:
Ste imeli resne tekmovalne ambicije?
Težko rečem, takrat je bilo vse drugače, vse je bilo precej bolj sproščeno, starši niso bili tako rezultatsko obsedeni, kot so danes. Danes si vsi želijo imeti prvaka in to je po mojem mnenju tudi glavni razlog, da je v puberteti med športniki tako velik osip.
V mojih časih smo trenirali sami, predvsem pa si nismo ničesar zapletali. Verjetno so bili tudi časi bistveno drugačni in tudi starši so nam dali precej bolj proste roke.
Našo družbo smo sestavljali štirje fantje, dva iz Žirovnice in dva iz Radovljice, tekmovali smo v isti starostni skupini in se izmenjavali na zmagovalnem odru. Bili smo precej enakovredni, veliko je bilo heca … Večino časa smo trenirali za kondicijo, imeli pa smo tudi trenerje, s katerimi smo pilili tehniko, delali šprinte in podobno.
"V mojih tekmovalnih časih je bilo vse precej bolj sproščeno, starši niso bili tako rezultatsko obsedeni, kot so danes. Danes si vsi želijo imeti prvaka in to je po mojem mnenju tudi glavni razlog, da je v puberteti med športniki tako velik osip."
Ste na tekmah ugotovili, da vaša konkurenca dela bolj sistematično, bolj profesionalno?
S tem se nikoli nismo ukvarjali, na tekme smo hodili predvsem zaradi zabave, užitka, to je bil za nas skoraj praznik. Večinoma smo tekmovali v Avstriji, Italiji in v Sloveniji, medtem ko Hrvati na tej sceni takrat še niso bili tako močni, kot so danes, vsaj kar zadeva kros. Po organizacijski plati nas danes marsikje že prehitevajo.
Zakaj so sosedje tako napredovali?
Ne vem, kaj se je zgodilo, verjetno je razlog tudi v tem, da izvedbo tekmovanja močno podpira tamkajšnja turistična skupnost.
Tudi Slovenija se promovira kot destinacija za gorsko kolesarjenje.
Da. ampak trenutno nimamo daljših, redno vzdrževanih poti, ki bi bile primerne za širok spekter gorskih kolesarjev. Pogosto se ne ve, ali so to uradne poti, kdo za te poti skrbi, prav tako manjka uradno obveščanje o odprtosti teh poti.
Z Vesno Stanić sta ključna akterja Trans Juliusa, zavoda za spodbujanje gorskega kolesarstva, ki junija prireja 2. izvedbo štiridnevne kolesarske dogodivščine, speljane po Alpah.
Kdo bi moral prevzeti odgovornost za obveščanje, za povezovanje različnih deležnikov, vpletenih v pripravo in vzdrževanje gorskokolesarskih poti?
Vesna Stanić: Želja našega zavoda je, da bi bile gorskokolesarske poti redno vzdrževane in širši javnosti dostopne, kolesarji pa bi znali bolje ceniti delo graditeljev, vzdrževalcev, lastnikov in vseh, ki sobivamo v tem okolju.
Vesna Stanić: Pri urejanju kolesarske poti mora biti skrbnik nekdo, ki je moral za to pot pridobiti ustrezna dovoljenja in soglasja, prav tako bi moral redno opravljati "delo na polju". V nekaterih primerih so to občine, lokalne turistične organizacije, gorskokolesarska društva, ponekod planinci s turnokolesarskim odsekom.
Sistemske urejenosti ni, vendar se veliko srčnih kolesarjev tega loteva zato, ker si želijo, da se gorsko kolesarstvo razvija.
Preveč računamo na državo, sami lahko naredimo največ, če le ne razmišljamo zgolj o tem, da bi se samo vozili. Pozitivni premiki se dogajajo že vrsto let, skupnost pa se namesto z dobrimi praksami pogosto ukvarja s tem, česa ni. Sama nimam takega pristopa, zato tega tudi ne razumem.
Želja našega zavoda je, da bi bile gorskokolesarske poti redno vzdrževane in širši javnosti dostopne, kolesarji pa bi znali bolje ceniti delo graditeljev, vzdrževalcev, lastnikov in vseh, ki sobivamo v tem okolju.
Dejstvo je, da kolesarska pot v naravi ni enaka planinski poti. Zahteva precej več vzdrževanja in znanja o načinu gradnje takih poti. Če na planinski poti voda odnese del poti, se boš peš lažje znašel kot na kolesu.
Osebno sem proti temu, da bi se kar vse planinske poti označile tudi za kolesarske, ker te zahtevajo drugačen pristop pri vzdrževanju, obveščanju o stanju poti in drugo.
Kdo poganja Zavod Trans Julius?
Zavod za spodbujanje gorskega kolesarstva Trans Julius sestavlja skupina posameznikov, ki vsak po svojih najboljših močeh, s svojimi izkušnjami in znanjem javnost prepričuje, da gorsko kolesarjenje v Sloveniji potrebuje bistveno večji soj žarometov, kot ga je deležno, je zapisano na njihovi spletni strani.
Ekipa zavoda Trans Julius (od leve proti desni): Mitja Sodja, Primož Figaro Ravnik, Gašper Kos in Vesna Stanić, medtem ko je bil Gašper Budković zaradi vodniške ture na dan fotografiranja odsoten.
Poleg Ravnika, ta je predstavljen kot adrenalinski odvisnež, ki sledi svojim sanjam, in Vesne Stanić, ki sta ji "lopatanje in hortikultura pri gradnji trailov najljubši odklop od vsakdanjika", ekipo sestavljajo še Mitja Sodja, ki skrbi za foto- in videodokumentiranje poslanstva Trans Juliusa, Gašper Budkovič, ljubitelj narave, oče, mož, planinec, MTB odvisnež, in Gašper Kos, ki je opisan kot navdušen gorski kolesar, ki se z enakim veseljem na trail odpravi s kolesom ali lopato.
Kakšen je pravilen način gradnje poti za gorske kolesarje?
Primož: Po eni strani je to znanost, po drugi pa praksa in magična beseda: delo. Treba je na primer poskrbeti za to, da ima trasa ustrezen naklon in urejeno odvodnjavanje, ki omogoča odtekanje vode. Pot mora biti širša kot je za planince, želimo si, da bi bila plod skupnega sodelovanja med lokalnim planinskim ali kolesarskim društvom, ki pozna svoj teren, in lokalnimi turističnimi organizacijami, ki te poti tržijo. V slovenskem prostoru je precej znanja in volje za gradnjo kolesarskih poti v naravi, pa tudi v turizmu je kolesarstvo vse večja prioriteta.
Vsak bi se vozil po teh poteh, marsikdo pa se ne zaveda, kaj to pomeni z vidika urejanja. Ni težko biti kolesar, težko pa je ob tem poprijeti še za lopato.
Imamo vse možnosti in pogoje, da zgradimo odgovorno in posebno gorsko kolesarsko skupnost v vseh pogledih. To pomeni, da mladim privzgojimo vrednote, ki nekaj pomenijo tudi zunaj tekmovalnega sistema. To pomeni, da bodo mladi kolesarji uživali tudi v tem, da bodo z lopato v roki urejali poti, ne da bo zanje najbolj pomembno to, da doma preštevajo medalje in se s svojimi rezultati hvalijo na družbenih omrežjih.
Vesna: Samo za primer, v Saalbachu imajo za devet kilometrov urejene kolesarske poti čez poletje zaposlenih osem ljudi. O čem takem v Sloveniji lahko le sanjamo! Vem, da je za uporabo teh poti težko zahtevati vstopnino ali dovolilnico, kar pomeni, da težko najdemo vire financiranja, pa vendar obstajajo drugi produkti, ki jih lahko trži upravljavec.
Moti me, ker se pri urejanju poti za gorske kolesarje namesto sodelovanja med deležniki nenehno dogaja pinkponk. Mislim, da je naša dolžnost, da turizmu predstavimo svojo plat medalje, da gozdarjem in lastnikom zemljišč razložimo, kaj želimo. Na podlagi lastnih izkušenj lahko rečem, da smo na njihovi strani vedno deležni razumevanja.
Danes se vedno več govori o petzvezdničnem turizmu v Sloveniji in dejstvo je, da gorski kolesarji spadajo med tiste, ki zapravijo zelo veliko.
Kako sploh ugotovimo, katere poti so primerne za gorsko kolo?
Vesna: Če govorimo o uradnih poteh, včasih kar težko, razen kadar je pot posebej označena, s tem, da so oznake v Sloveniji zelo različne.
Primož: Ponekod so označene z barvo – črna označuje najtežjo, zelena pa najmanj zahtevno progo.
Kdo bi na nacionalni ravni moral poskrbeti za primerno označevanje? V planinstvu imamo markacije, markacisti pa spadajo pod okrilje Planinske zveze Slovenije.
Vesna: Super bi bilo, če bi se samo dogovorili na nacionalni ravni, vzorov in primerov je dovolj. Tudi Planinska zveza ima svoje turnokolesarske oznake, ki pa jih vsi ne uporabljajo. Nacionalna zveza, pod katero spada gorsko kolesarstvo, je Kolesarska zveza Slovenije. Lovimo se med poimenovanji vrst kolesarstva, institucij, na koncu koncev je vsaka institucija sestavljena iz nas, ljudi. Skratka, rešitev je zagotovo bistveno bolj preprosta, če je zanimanje, da se najde uporabna oznaka in se ne zatikamo pri tem, čigava je in podobno.
Z ekipo Trans Juliusa pri pripravi proge v Zlatorogovi pravljični deželi v Ukancu. Foto. Matic Klanšek Velej/Sportida.
Gorskih kolesarjev se je oprijela etiketa športnih divjakov. Primož, so tudi vam kdaj očitali neprimerno vedenje gorskih kolesarjev ali je to zgolj fama?
Primož: Na žalost se vedno najde kdo, ki dela težave. Tako je povsod in nič drugače ni v gorskem kolesarstvu. Vem, da se nekateri kolesarji vedejo neprimerno, da na primer na gorskih poteh puščajo odprte ograje, ki so tam z razlogom, zaradi živine, in podobno. Take stvari je treba spoštovati.
Ravno zato vedno, kadar govorim o gorskem kolesarstvu, govorim samo v svojem imenu in imenu svoje ekipe, ker vem, kaj delamo. Tako kot ne bi mogel reči, da so vsi vozniki avtomobilov dobri, ker vem, da niso.
Kakšnega bontona učite otroke v KK Završnica, kjer ste trener?
Večkrat sem že povedal, tudi pred starši in predsednikom kluba, da zame ni pomembno, da otroci zmagujejo, ampak je bolj pomembno to, da imajo spoštljiv odnos in da na kolesu uživajo.
Česa jih učite o sobivanju s pohodniki?
Vztrajam pri tem, da pozdravljajo, tudi kadar se vozimo po makadamu ali cesti, kadar pa gre za planinske poti, prednost vedno namenimo pohodnikom, se jim umaknemo, jih vljudno pozdravimo.
Vsako ignoriranje pozdrava, cestni prekršek, ogrožanje pešcev, odmetavanje odpadkov in podobno kaznujem s sklecami. Želim, da je takoj jasno, da v zvezi s tem pri meni ni šale.
Konec junija pripravljate 2. izvedbo štiridnevnega gorskokolesarskega dogodka Trans Julius. Lani ste orali ledino, bo letos po organizacijski plati zgodba manj zahtevna?
Vesna: Težko rečem, smo v drugačni vlogi kot lani, ker danes gorski kolesarji vedo, kaj pri nas dobijo: predvsem užitek na kolesu, dobro lokalno hrano in družbo, ki pride zaradi ljubezni do gorskega kolesarstva.
Videokolaž s prvega treninga za 2. izvedbo Trans Juliusa:
Po drugi strani pa se predpisi vsako leto spreminjajo in dopolnjujejo, tudi institucijam ni lahko. Sicer pa so naše izkušnje zelo dobre, vsi, s katerimi sodelujemo, so pripravljeni pomagati. Seveda pa je fino, da na pogovor prideš pripravljen, s predlogom in voljo.
Izkušnje kažejo, da je pri dogovarjanju dobro prisluhniti sogovorniku, ugotoviti, kakšne težave vidijo oni in predstaviti pogled z naše strani.
Kateri korak je bil pri pripravi dirke najtežji?
Vesna: Najtežje je bilo to, ker gorskokolesarska skupnost ni verjela, da je ideja izvedljiva, da smo kar naprej poslušali pripombe, češ, da se z Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave ni mogoče ničesar dogovoriti, da so lastniki zemljišč problematični in podobno. Na koncu se je izkazalo, da so bili ravno zadnji najbolj zanesljiv del naše poti.
Glavno vodilo pri pripravi Trans Juliusa je bilo pripraviti nekaj za gorske kolesarje in hkrati narediti nekaj Slovenijo kot državo, ki ima toliko atributov, s katerimi se lahko pohvali. Od pristnosti, neokrnjenosti, ljudi, ki delajo na primer v planinskih kočah zato, ker jim je všeč, ne zaradi denarja.
Nam je lepo delati za to skupnost, je pa seveda boleče poslušati in doživljati nezaupanje, češ da v Sloveniji ni mogoče, v tujini pa se cedita med in mleko. Mislim, da smo lani dokazali, da je marsikaj mogoče, letos pa to še nadgrajujemo.
Primož: Kar pa zadeva akterje, ki dajejo soglasja, in lastnike zemljišč, je bilo najbolj ključno to, da smo do njih prišli pravočasno oziroma predčasno. Novembra za dogodek, ki je bil na sporedu junija.
In da, ti ljudje so res legende! Nič nimajo proti temu, da gorski kolesarji ali pohodniki pridejo v njihov konec, imajo pa radi, da jih ljudje spoštujejo in da spoštujejo njihovo lastnino.
Kakšno ciljno skupino ste pri pripravi Trans Juliusa imeli v mislih?
Primož: Prototip kolesarja, za katerega delamo, je nekdo, ki zelo redko objavlja fotografije na družbenih omrežjih, ki ga na terenu srečuješ samega ali z nekaj prijatelji, ki je zadovoljen ne glede na to, ali je moral del poti kolo nositi, ali ga je namočil dež, najpomembnejši zanj je bil odklop v naravi.
Vesna: Skupna točka vseh nas bi morala biti, da spravimo ljudi v naravo in da se tam vedejo odgovorno, ne pa, da obsedijo v betonski džungli in v nakupovalnih centrih. Vemo, da so otroci vse manj motorično sposobni.
Morda bo kdo pripomnil, da bo posledica tega prevelika gneča v naravi, a na to lahko odgovorim z naslednjim: lahko imamo super ohranjeno naravo, hkrati pa bomo imeli človeka, ki bo zmogel priti edino do fitnesa. Mislim, da si tega ne želimo.
Želite izvedeti več o gorskem kolesarstvu?
Spoznajte ekipo Trans Julius, ki se zavzema za spodbujanje raziskovanja narave na dveh kolesih.
Zavod za spodbujanje gorskega kolesarstva in druge aktivnosti v naravi organizira tudi enduro MTB-dogodivščino Trans Julius 2018, ki ponuja štiri dneve gorskega kolesarjenja na štirih različnih lokacijah v Julijskih Alpah: v Kranjski Gori, Bohinju, Mostu na Soči in v Cerknem.
Njen cilj je samo en: da kolesarsko druženje nariše največji nasmeh pod vašo čelado.
2