Čudovit razgledni greben do Črne prsti

Grebensko romanje čez vrhove Spodnjih Bohinjskih gora oziroma Tolminskih gora, kot jim rečejo nekateri, je pravi balzam za dušo. Najvišje vzpetine segajo malce pod 2000 m, sicer pa pot ni pretirano naporna za hojo in planinca tudi ne utrudi s prevelikimi višinskimi razlikami, a je časovno kar zahtevna. V gorah bomo pustili ves dan, zato se je najbolje podati proti vršacem čim bolj zgodaj. Izhodišče je pri vznožju zahodnega dela Bohinjskega jezera, od koder se s kabinsko žičnico povzpnemo do Ski hotela na Voglu, od tod pa s sedežnico na Orlov rob (1800 m). Resda je poleti pogled na smučarske proge v sicer neokrnjeni naravi neprivlačen, vendar na to kmalu pozabimo. Od končne postaje sedežnice vodi pot do razcepa, kjer se desno zavije na Šijo, levi smerokaz pa je obrnjen na vzhod proti Rodici. Greben nas čaka v vsej svoji mogočni lepoti, še prej pa se lahko ozremo proti nanizanim vrhovom Julijcev, nad katerimi se pne mogočni očak Triglav. Daleč v dolini se lesketa gladina Bohinjskega jezera, ki kot prodorno oko vrača pogled očaranemu pohodniku. Pot vodi po večinoma travnatem terenu, če si pozoren, pa lahko poleg ostalega planinskega cvetja tu in tam uzreš tudi planike. Prvi malce zahtevnejši preizkus fizične pripravljenosti je po uri do dveh hoje Rodica (1966 m), ki se piramidasto dviga proti nebu. Na vrhu je običajno čas za počitek in malico ter čisti užitek, saj ob jasnih dnevih razgledi sežejo tudi na jug do Jadranskega morja.

Ko je duša privezana in telo spet čilo, jo mahnemo naprej proti Črni prsti. Ob lepem vremenu je pot precej obljudena, a se vseeno najdejo trenutki, ko si lahko povsem sam z nedoumljivo lepoto, ki je v tišini in ob pišu vetra še bolj mogočna. Včasih se le zgodi, da se nenadoma tik ob grebenu od nekod pritihotapi jadralni padalec, ki krade drugačne užitke. Po lahkotnem pohajkovanju se steza proti Črni prsti znova dvigne, zato znajo biti zadnji metri kar naporni, če moči niso bile enakomerno razporejene. Po skupno štirih do petih urah le prispemo pred Planinski dom Zorka Jelinčiča, kjer si lahko privoščimo toplo okrepčilo in nato ob bližnji orientacijski tabli sledimo puščicam proti Blegošu, Poreznu, Ratitovcu, Soriški planini, verigi Julijskih Alp …

Po večurnem visokogorskem potepu sledi še sestop v Bohinjsko Bistrico, ki pa za utrujene noge nikakor ni mačji kašelj. V dolino se spuščamo med zanimivim in bogatim rastlinskim svetom, a se moramo pripraviti še na dobre tri ure hoje, ki se znajo precej vleči, pri tem pa tudi paziti, da kje ne zaidemo. Celotna tura zahteva dobrih osem ur, zato je kljub oznakam, da gre za lahko markirano pot, priporočljiva ustrezna pripravljenost. Iz Bohinjske Bistrice se odpeljemo z avtobusom nazaj k izhodišču, po tako preživetem dnevu pa marsikomu za konec prija še skok v osvežujoče Bohinjsko jezero.