Maraton po Ljubljani
Torek, 13. 10. 2020, 19.00
3 leta, 6 mesecev
Štefka Vegan, tekačica na invalidskem vozičku
Bojevnica Štefka: Moj cilj? Moj edini cilj je priti do cilja!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,33
3
Štefka Vegan je kljub temu, da je zaradi klopne bolezni najprej ohromela, potem pa pristala na invalidksme vozičku, redna udeležeka tekaških tekmovanj. "Vozičkala" bo tudi na Maratonu po Ljubljani.
Če ste redni obiskovalci množičnih tekaških prireditev, ste jo prav gotovo že srečali. 59-letna Mariborčanka Štefka Vegan, ki je zaradi klopne bolezni pred 13 leti ohromela, nato pa – kot pravi – napredovala do invalidskega vozička, bo tudi letos sodelovala na ljubljanskem maratonu oz. njegovi koronski alternativi Maratonu po Ljubljani, pa še na njegovi virtualni obliki. "To je za mojo dušo, to mi daje neverjetno energijo. Spet sem med ljudmi, pa tudi če tečejo mimo mene. Vidim ljudi in ne štiri stene," opisuje pozitivne plati tekaških druženj. Letos je tekla že na kopici realnih in virtualnih tekov, lani je sodelovala na kar 30 tekaških prireditvah. Njen edini cilj je, pravi, priti do cilja.
Ko smo se s Štefko Vegan pretekli petek pogovarjali po telefonu, se je ravno pripravljala na virtualno vozičkanje na Istrskem maratonu (21 km), čakal jo je tudi Garmin tek, 25. oktobra pa se bo znova preizkusila na polmaratonski razdalji v sklopu letošnjega premiernega Maratona po Ljubljani, ki bo – organizatorji upajo, da samo letos – nadomestil Volkswagen ljubljanski maraton. Dan prej bo sodelovala tudi na njegovi virtualni različici.
"Vidimo se 25. oktobra, štartam ob 9.45 in se že zelo veselim," napoveduje Štefka, nekdanja vodja prodaje rezervnih delov za tovornjake v Tovarni avtomobilov Maribor, ki v Ljubljani tekmuje od leta 2017, ko je prevozila 10 kilometrov. Že leto pozneje je štartala na polmaratonski razdalji in 21 kilometrov prevozila v času 1 ure, 28 minut in 19 sekund, kar je bilo slabi dve minuti pred iztekom limitnega časa.
Okužen klop
Za njeno bolezen je bila kriva bakterijska klopna okužba, kar je privedlo do hude okvare perifernega živčevja.
"Klopa, ki sem ga staknila na Pohorju, sem sicer opazila, madeža pa nisem imela. Kasneje se je izkazalo, da mi je klopna bakterija, ki se mi je naselila v telo, povsem porušila avtoimunski sistem in mi ohromila celo telo, vse do vratu. Dobesedno čez noč.
Mojemu sinu, takrat je imel 23 let, so zdravniki povedali, da je le malo možnosti, da bom preživela. To so bili res zelo težki trenutki. Pet let sem preživela v postelji. Vsega sem se morala naučiti na novo, od sedenja, hranjenja, oblačenja. To je še danes moja najslajša zmaga," je ponosna vztrajna Štajerka.
Tudi danes za določena opravila potrebuje pomoč. Na vsako tekmovanje jo pripelje voznik, med tekom pa jo spremlja osebni asistent, ki ji pomaga čez morebitne arhitektonske ovire ali težje vzpone.
Rok ne čuti, a poganja kolo invalidskega vozička
"Moja diagnoza je polinevropatija tetrapareza, kar pomeni, da imam okvaro živčevja. Nimam ne senzorike ne motorike, čutim pa, da se mi z gibanjem počasi vračajo moči.
Vsak maraton mi prinese nekaj novih moči. To vem zato, ker hodim na testiranje, kjer se kaže napredek na področju gibljivosti in moči. Rok ne čutim, niti dotika, imam pa neverjetno moč in lahko poganjam obroč na kolesu. Vso moč sem pridobila s treningi," izpostavi.
Njeno življenje je bilo že pred invalidnostjo pri 46 letih prepleteno s športom. "Od nekdaj sem bila športnica, prav to me je ohranilo pri življenju," pravi.
"Ko ti povedo, da boš do konca življenja priklenjen na invalidski voziček, se je s tem seveda težko sprijazniti, ampak če si borec in vztrajaš, če se boriš za čim večjo gibljivost telesa, se da kakovostno živeti tudi na ta način. Tudi na invalidskem vozičku so zmage dosegljive," pravi Štefka, ki še danes pozna točen datum dne, ko se je njeno življenje spremenilo.
Vsak prihod v cilj je enak zmagi
"Bilo je 21. 7. 2007, ta dan praznujem s 'furo' okrog Maribora. Sicer pa vedno pravim, vsak dan ti mora biti izziv in meni prav gotovo je. Ne zapiram se med štiri stene, priznam, bilo je težko, ko pristaneš na vozičku, to je začetek nekega novega poglavja, ampak sem s pomočjo pozitivne okolice in ljudi okrog sebe premagala tudi to. Nekateri na tekaških tekmovanjih tekmujejo na čas, jaz pa tekmujem zato, da pridem na cilj. Zame je vsak prihod v cilj enak zmagi."
Pravi, da so jo na začetku boleli pogledi ljudi, a z leti je dejstvo, da je na vozičku, sprejela. "Tako kot se nekateri peljejo s kolesom, se jaz vozim z vozičkom. Ko to sprejmeš, imaš lahko precej lepše življenje kot nekdo, ki živi precej običajno življenje. Vse je v glavi in v načinu razmišljanja."
Cilj v letu 2021? Maraton!
"In ko smo že pri ciljih? Drugo leto je moj cilj 42 kilometrov, in to na ljubljanskem maratonu," napoveduje klena Mariborčanka, ki v lepem vremenu vsak dan prevozi od 10 do 15 kilometrov – to je njena hrana, pravi – v slabem vremenu pa se razgibava doma. Kalupi so za druge, za Štefko pač ne.
Preberite še:
3