Pisali zgodovino, a ostali brez olimpijske slave

Čez slab mesec se bo v Sočiju začel lov na olimpijske kolajne, v katerem bo sodelovalo tudi približno 60 slovenskih športnikov in športnic. V odpravi bosta ob številnih debitantih med drugim tudi Tina Maze in Robert Kranjec, sicer že nosilca olimpijske kolajne, ki lahko rojakom iz prve roke pojasnita, kako zahtevna in specifična je pot do olimpijske slave.

Pogosto gre zgolj za trenutek odločitve v štiriletnem obdobju ali pa v nekaterih primerih kar edino približnost v karieri športnika. Tedaj predhodni rezultati ne pomenijo prav nič. V točno določenem trenutku mora športnik izkoristiti ponujeno priložnost, dokazati psihološko trdnost, izkoristiti znanje in telesne sposobnosti ter predvsem pokazati več od tekmecev, pri čemer tudi kanček sreče ni zanemarljiv.

Prav zato ne čudi, da številni športni prvaki, ki so zmagovali v svetovnem pokalu in pobirali odličja na svetovnih prvenstvih, v domači vitrini nimajo olimpijskega odličja. Tudi v našem okolju. Pred Sočijem smo izbrali deset športnikov, ki so zaznamovali slovensko športno zgodovino, a olimpijske kolajne v svoji zbirki nimajo.

Za številne najboljši slovenski alpski smučar vseh časov, za vse pa prvi, ki je začel zmagovati. Kljub uspešni karieri na olimpijskih igrah nikoli ni imel prave športne sreče. Poskusil je trikrat, a vselej ostal praznih rok. Kolajni je bil še najbližje leta 1980 v Lake Placidu. Pritiska ni zdržal niti štiri leta pozneje na domačih igrah v Sarajevu. Tik pred igrami leta 1988 pa se je huje poškodoval, ostal brez nastopa in napovedal konec izjemne kariere, med katero je dobil osem slalomov svetovnega pokala, osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu in prejel mali kristalni globus.

Era vrhunskosti na najvišji tekmovalni ravni je bila za ljubljanskega Dalmatinca, ki je nato leta 1993 izgubil življenje med potapljanjem, razmeroma kratka, razpeta med dve olimpijski preizkušnji. Blestel je namreč med letoma 1985 in 1987, ko je z novo tehniko postal slalomski vladar in se veselil petih zmag ter malega globusa. Edine olimpijske izkušnje je bil deležen leta 1988 v Calgaryju, ko se je njegova rezultatska krivulja že spustila. Tedaj je v veleslalomu osvojil deveto mesto, v slalomu je bil še dve mesti slabši.

Bil je prvi Slovenec, ki je osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju (Schladming 1982), ni pa mu bilo dano, da bi kot prvi prišel tudi do olimpijskega odličja. Pod ta podvig se je podpisal njegov dolgoletni reprezentančni sotekmovalec Jure Franko. Edini slovenski zmagovalec veleslalomske tekme svetovnega pokala je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah – v Lake Placidu leta 1980 in v Sarajevu 1984. Bil je 5. in 8., kar sta seveda odlična rezultata, a slabša od najboljših dosežkov v svetovnem pokalu.

Ob Mateji Svet in Tini Maze edina Slovenka z malim kristalnim globusom, a v primerjavi s preostalima dvema svoje kakovosti ni dokazala tudi na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Nastopila je kar na štirih igrah, a se nikoli ni prebila niti med deseterico, medtem ko pa je bila v svetovnem pokalu med najboljšo trojico v kar treh disciplinah. Največ je pokazala v slalomu, v katerem je med drugim leta 2000 slavila zmago v disciplinskem seštevku. S šestimi zmagami v svetovnem pokalu zaseda tudi četrto mesto na večni lestvici slovenskih smučarskih zmagovalcev.

Med športnim šovom v Sočiju bo dopolnila 40 let. Manj razlogov na nazdravljanje med olimpijskimi igrami pa je imela med svojo kariero. Njen najboljši olimpijski rezultat je osmo mesto v slalomu v Lillehammerju, kjer se je kolajne veselila Katja Koren. Ljubljančanka je bila sicer kot zmagovalka petih tekem svetovnega pokala resna kandidatka za vrhunski rezultat v slalomu in deloma tudi v veleslalomu. Vseeno ima v domači vitrini kolajno z velikih tekmovanj. Leta 1996 je bila namreč tretja na svetovnem prvenstvu v Sierri Nevadi.

Kar nekaj velikih imen slovenskih skokov, začenši z Janezom Poldo in Jožetom Šlibarjem, nima olimpijske kolajne. Tudi najboljši trije v zgodovini – Primož Ulaga, Primož Peterka in Robert Kranjec – so jo osvojili "le" na ekipni tekmi. S tem pa se ne more pohvaliti Franci Petek, sicer nosilec slovenske zastave ob prvem samostojnem nastopu na ZOI leta 1992. Takrat je bil na veliki skakalnici osmi, priložnost pa je nato dobil še leta 1994. Njegov največji uspeh je tako ostal naslov svetovnega prvaka iz leta 1991, olimpijski izkupiček pa bi bil verjetno boljši, če ga ne bi pokopala zadržanost pri sprejemanju novega V-sloga.

Jakov Fak bo kljub nedavnim zdravstvenim težavam poskušal v Sočiju upravičiti status specialista za velika tekmovanja in Sloveniji priboriti prvo olimpijsko kolajno v biatlonu. Pred njim je bila najmočnejše železo Andreja Grašič Koblar. Nastopila je na treh igrah (1994, 1998 in 2002), najvišje pa je merila v Naganu, saj je bila prav tedaj v najboljši formi. Žal uspehov s svetovnega pokala, kjer je med drugim slavila tri zmage, ni prenesla tudi na tekmovanje pod petimi krogi. Je pa zato Andreja skupaj z alpskim smučarjem Jernejem Koblarjem poskrbela za svojevrstno slovensko olimpijsko poroko.

Ko se lahko nekdo pohvali z naslovom svetovnega prvaka in podprvaka ter s kar 24 uvrstitvami na oder za zmagovalce v svetovnem pokalu v deskanju na snegu, je povsem razumljivo, da sanja tudi o olimpijski kolajni. Tudi Dejan Košir, znanilec slovenske preobrazbe v paralelnih disciplinah, je po preboju tega športa v olimpijski program sanjal in se nato bojeval. Zmagovalec 11 tekem svetovnega pokala je nastopil na ZOI 2002 in 2006, njegova rezultata pa sta peto in šesto mesto.

Nabor deskarskih uspehov Roka Flandra je sicer nekoliko skromnejši od športnega opusa Dejana Koširja, a njegov boj za olimpijsko slavo ni nič manj bojevit. Nekdanji svetovni prvak v paralelnem veleslalomu in zmagovalec štirih tekem svetovnega pokala je poskušal v letih 2006 in 2010. A puške še ni vrgel v koruzo. Poskusil bo tudi na letošnjih igrah v Sočiju, kjer bo del močne slovenske ekipe z Rokom Margučem in Žanom Koširjem. Cilj vseh bo prva slovenska kolajna na ZOI.

Edini Slovenec, ki se lahko pohvali z zmago v severnoameriški poklicni ligi NHL, v pregledu slovenskih športnih junakov brez olimpijskega odličja pooseblja vse hokejiste. Od olimpijskih pionirjev na čelu Antonom Galeta in Albinom Felcem na ZOI 1964 prek bratov Hiti ter generacije Sarajevo 1984 in vse do novih rodov. V Sočiju se slovenski hokejisti po 30 letih vračajo na olimpijsko sceno, kar je treba označiti za velik uspeh že pred potjo v Rusijo. Prvi zvezdnik bo kajpak prav član LA Kings Anže Kopitar, pri čemer je jasno, da bo uspeh že vsaka točka, morebitno kolajno pa bi zlahka označili za največjo senzacijo v zgodovini slovenskega športa.