Britanski iznajdljivci in slovenski veterani

Primerjanje olimpijskih iger med seboj je vselej nehvaležno in pravzaprav tudi v dobršni meri nesmiselno početje. Navsezadnje v štirih letih že zgolj tehnologija ponudi toliko novosti, da je orodje v rokah organizatorjev povsem drugačno od tistega, s katerim so razpolagali predhodniki. Prav gotovo pa ob koncu londonskih iger velja ugotoviti, da je že pregovorno odmevna prireditev, za katero že lep čas ugotavljamo, da se nahaja na skrajnem robu obvladljivega, vključevala prav vse elemente za končno visoko oceno. Ne le v športnem smislu, kar še zdaleč ni nepomembno, saj je kot na dlani, da so olimpijske igre že davno prestopile tekmovalne okvire in se prerinile skozi pore številnih drugih življenjskih področij.

Britanci so se izkazali za vrhunske organizatorje, uokvirili in prilagodili so prometni sistem ter poskrbeli za učinkovito in tudi nadvse ekonomično kombinacijo novih, začasnih in že obstoječih prizorišč. S slednjimi niso zgolj privarčevali, temveč so igram dali prav posebno noto. Navsezadnje ima denimo teniški turnir povsem drugačen prizvok, če se igra na sveti travi slovitega Wimbledona. Tudi na drugih področjih so Britanci z zanje značilno samozavestjo stavili na svojo kulturo in bogato dediščino, pri čemer so znali unovčiti še prisotnost kraljeve družine. Gostiteljem pa so šli na roko tudi segmenti, na katere nimajo neposrednega vpliva, a na koncu pogosto odločilno vplivajo na dikcijo v zgodovinskih poročilih o igrah. Le-te so namreč ponudile nekaj vrhunskih rezultatov, junaških zgodb, zvezdnike na čelu z Usainom Boltom in Michaelom Phelpsom, navsezadnje pa tudi vreme ni pokazalo vse svoje angleške muhavosti.

Pa Slovenci? Deloma velja podobno kot za gostitelje. Čast je reševalo predvsem naslanjanje na preizkušene adute, veterane, ki so odličja osvajali že na predhodnih igrah. S štirimi kolajnami so sicer zaostali za pretirano optimističnimi napovedmi vodje delegacije, po drugi strani pa vendarle presegli pričakovanja, ki so temeljila na predhodnih rezultatih. Prav neverjetno pa je, da je nova olimpijska prvakinja Urška Žolnir pri svojih tridesetih letih na svojih tretjih in hkrati zadnjih olimpijskih igrah prepričljivo najmlajša slovenska dobitnica kolajne v Londonu. Tudi za veliko večino drugih slovenskih rezultatov med najboljšo deseterico so poskrbeli športniki, ki že krepko presegajo trideset let, zato je poigravanje z vprašanjem o konkurenčnosti v prihodnjih letih povsem na mestu.

Vseeno pa preračunavanje letnic slovenskih dobitnikov kolajn ne more niti malo zasenčiti leska kolajn. Vsaka v sebi nosi posebno zgodbo. Žolnirjeva je s svojim zlatom potrdila pravilnost usmeritve slovenskega juda in poskrbela za pravo krono svoje kariere. Srebrni Primož Kozmus je po številnih nihanjih, ki so zaznamovala njegovo pot po vrnitvi na atletske štadione, najboljše prihranil prav za osrednjo tekmo, čeprav je ob dosegljivosti zlata vendarle čutil nekoliko grenak priokus. Podobno velja za veslaško navezo Luka Špik-Iztok Čop, le da ima v njunem primeru bron še dodatno, že skorajda epsko razsežnost. Starejši član odličnega tandema je namreč pri svojih štiridesetih letih na takšen način sklenil svojo bogato kariero. O slovesu pa, kot vse kaže, še ne razmišlja Rajmond Debevec, ki je svojo nišo našel v ležečem položaju.

Svojo nišo in predvsem sistemsko usmeritev, usklajeno z državno strategijo, pa bo moral v prihodnje iskati tudi slovenski šport. Po dobrih dveh desetletjih samostojnosti se je namreč znašel na prav posebni prelomnici, zato utegnejo biti poteze tistih, ki v rokah držijo niti, odločilne ali pa kar usodne.