Zgodovinski trenutek je blizu. Ne, je že tu!

Olimpijski krst sicer ne bo idealen, saj bodo v plezanju podelili zgolj en komplet odličij. Pri Mednarodni zvezi za športno plezanje so zato sklenili kompromis in vse tri plezalne discipline, torej hitrostno, balvansko in težavnostno plezanje zapakirali v eno, združeno disciplino, olimpijsko kombinacijo. Po mnenju večine to ni dobro, a je vseeno boljše kot nič.

Olimpijski format je preplet vseh treh plezalnih disciplin (hitrostnega, balvanskega in težavnostnega plezanja):

Korak naprej bo storjen že na naslednjih olimpijskih igrah v Parizu leta 2024, kjer bo hitrostno plezanje, ki ima najmanj stičnih točk s klasičnim športnim plezanjem, na sporedu ločeno, medtem ko bosta težavnostno in balvansko plezanje še vedno na sporedu v kombinaciji. Tudi to še vedno ni najboljše, a je bolje kot nič.

Danes bodo v Tokiu na sporedu kvalifikacije moških, jutri so na vrsti dekleta. Slovenske barve zastopata Janja Garnbret in Mia Krampl, v moški konkurenci je Jernej Kruder prva rezerva.

Na olimpijsko preizkušnjo v športnem plezanju sta se lahko uvrstila največ dva predstavnika posamezne države. Poleg Garnbretove bo Slovenijo zastopala še Mia Krampl. Foto: Grega Valančič/Sportida

Finale moških je na sporedu v četrtek, 5. avgusta, dan pozneje se bodo za odličja pomerila dekleta. Prva disciplina bo hitrostno plezanje, sledijo balvani in nazadnje še težavnostno plezanje. Na olimpijske igre se je skozi različna sita prebilo 20 najboljših v ženski in ravno toliko v moških konkurenci. Čast nastopa v finalu si bo izborilo zgolj osem finalistk oz. finalistov. Seveda si želimo, da bosta med njimi tudi Slovenki.

Sportal Zlata Janja: Večjega bremena mi ne more naložiti nihče

O uvrstitvi plezanja na olimpijski program, primernosti t. i. olimpijske kombinacije in prihodnosti športnega plezanja smo se pogovarjali z nekdanjima vrhunskima športnima plezalkama Martino Čufar in Natalijo Gros, selektorjem slovenske reprezentance v športnem plezanju Gorazdom Hrenom, nekdanjim plezalcem Markom Lukičem in Tomom Česnom, strokovnim sodelavcem Planinske zveze Slovenije.

Vprašali smo jih:

• Kako sprejemajo dejstvo, da je plezanje končno postalo del olimpijske družine? So si kaj takega v svojih plezalnih začetkih lahko predstavljali ali sploh želeli? 
• Kakšen vpliv bo dejstvo, da je plezanje končno priznano kot olimpijski šport, lahko imelo na nadaljnji razvoj športnega plezanja? 
• Kakšno je njihovo mnenje o formatu olimpijske kombinacije?

"Lažje bomo odkrivali nove talente in bolje bo poskrbljeno za infrastrukturo"

Gorazd Hren, selektor slovenske reprezentance v športnem plezanju Foto: Vid Ponikvar Gorazd Hren, selektor slovenske reprezentance v športnem plezanju: Seveda se mi zdi odlično in zasluženo, da smo končno del olimpijskih iger. To je velik korak za plezanje in vsi smo navdušeni, še posebej zdaj, ko so se igre dejansko začele.

V začetku moje plezalne kariere o olimpijskih igrah sploh nisem razmišljal niti se ne spomnim, da bi se o tem kdaj pogovarjali. Plezali smo zase, medtem ko smo olimpijske igre kot navdušeni športniki spremljali po televiziji.

Uvrstitev plezanja na olimpijske igre je zagotovo velik korak za popularizacijo športa kot takega. Ta korak se je zgodil že v zadnjih letih, ko pa bodo igre za nami, mislim, da bo "bum" še večji. Plezanje se po svetu razvija z veliko hitrostjo, vsak dan nastajajo nove plezalne dvorane in vedno več otrok ter odraslih se vpisuje v plezalne šole. Vse to je dobro za nas in za šport saj bomo lažje odkrivali nove talente in bolje bo poskrbljeno za infrastrukturo.

Kar zadeva olimpijski format smo ga seveda sprejeli, saj nam drugega niti ni preostalo, če smo hoteli na olimpijske igre. Sprejeli smo ga in se prilagodili. Je pa dejstvo, da to večini ni bilo treba storiti, saj po končnem izboru oz. kvalifikacijah za olimpijske igre ta format niti ni toliko aktualen, še vedno večina stremi k svoji posamezni disciplini.

Kar se tiče mojega mnenja o formatu je kristalno jasno, tekma bo zanimiva, format prinaša veliko preobratov in napetosti. Želim, da olimpijsko pot nadaljujemo, vendar si želim tudi, da razširimo paket medalj, tako da se lahko specialisti pomerijo v svojih disciplinah. Da so torej ločene vse tri plezalne discipline (hitrost, balvani, težavnost). Upam, da se to leta 2028 že spremeni.

"Plezanje si zasluži več kompletov medalj"

Natalija Gros Foto: Ana Kovač Natalija Gros, evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji iz leta 2008: Ob dejstvu, da se je plezanje končno uvrstilo na olimpijske igre, lahko rečem samo končno, hkrati pa čutim cmok v grlu, saj sem si tudi sama zelo želela takšne priložnosti. V času moje športne kariere smo vedeli, da potekajo pogajanja o uvrstitvi plezanja med olimpijske športe, a žal takrat niso bila uspešna.

Danes na to gledam drugače. Po svoje smo ravno zato imeli več športne romantike, saj na nas ni bilo usmerjeno toliko medijske pozornosti. Ko šport postane olimpijski, postane še bolj prepoznaven in zanimiv za množice, hkrati pa to prinese dodatne pritiske, medijsko zanimanje in pričakovanja.

Po drugi strani pa z uvrstitvijo določenega športa na olimpijske igre tudi športniki, ki se ukvarjajo z njim, postanejo dragocenejši in na nek način več vredni. To plezanju in plezalcem privoščim, saj sem sama večkrat občutila, da je plezanje in mi, ki se ukvarjamo z njim manj vredni, samo zato, ker se ukvarjamo s športom, ki ni olimpijski.

Uvrstitev plezanja na olimpijski program je šele začetek in upam, da bodo tja uvrstili še več plezalnih disciplin. Tako kot je alpsko smučanje razdeljeno na slalom, veleslalom, super G, smuk in kombinacijo, bi tudi plezanje zaslužilo več kompletov medalj.

Pomanjkljivosti v olimpijskem formatu vsekakor so, vendar mislim, da se je zdaj potrebno osredotočiti na to, kako format obrniti sebi v prid. Dejstvo je, da so tega sposobni le najboljši tekmovalci in trenerji na svetu. Pravila so pač takšna, kakršna so, zato je naloga tekmovalca, da se jim čim bolje prilagodi, saj se pravila njim ne bodo.

Format olimpijske kombinacije od plezalca zahteva, da je vrhunski atlet in vrhunski plezalec. To je v zadnjih letih prineslo res veliko novosti na področju treninga. Samo tisti, ki je lahko v vseh treh disciplinah v samem vrhu, se bo lahko kosal z najboljšimi oz. bo posegal po vrhunskih rezultatih.

"Končno, da je eno od osnovnih človekovih gibanj postalo olimpijski šport"

Martina Čufar Potard Foto: Sportida Martina Čufar Potard, svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju iz leta 2001: Glede na to, da so praljudje morali za preživetja plezati marsikje, bi lahko rekli: KONČNO!, da je eno od osnovnih človekovih gibanj postalo olimpijski šport.

Zakaj je tako dolgo trajalo? Plezalci smo posebni ljudje, to sklepam vsaj po sebi, in nam je boj z birokracijo in vsemi papirji ter pravilniki hitro odveč, zato ta čas raje preživimo na stenah. Verjetno zato.

Osebno sem tako rada plezala in še vedno je tako, da mi je bilo vseeno, ali je plezanje olimpijski šport ali ne. Tekma je bila tekma. Verjetno sem ravno zato poslala svetovna prvakinja, ker sem tisto tekmo jemala kot vsako drugo in ne kot nekaj več. 

Kljub olimpijskim igram se mi zdi, da bodo tekme svetovnega pokala in svetovna prvenstva še vedno pravo merilo za to, kdo je najboljši v določenem trenutku in določeni disciplini, medtem ko se mi sistem olimpijske kombinacije zdi oddaljen od bistva plezanja. 

Ne zdi se mi najbolj realna slika plezanja in vesela sem, da ne tekmujem več. Ne more biti lahko mešati vseh treh disciplin. Še posebej hitrostno plezanje, ki je bolj vertikalni sprint po rokah kot plezanje. A če je bila to edina možnost za olimpijski format, je bolje kot nič. Bomo videli, kako se bo vse skupaj izšlo, mogoče bomo imeli kmalu na sporedu že tri ločene discipline.  

Mislim, da je sprejem plezanja med olimpijske športe zelo dober za njegov razvoj in prepoznavnost. V Sloveniji je sicer plezanje že dolga leta med pomembnimi športi, ki se redno pojavlja v medijih, medtem ko v drugih državah ni tako. Mislim, da bo plezanje na ta račun postalo še bolj popularno kot rekreativni šport in da bo zraslo še več plezalnih centrov. 

Plezanje že skoraj na zimskih (!) olimpijskih igrah

Marko Lukič Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Marko Lukič, vsestranski plezalec in alpinist, danes direktor podjetja Lumar IG: Izjemno me veseli, da je športno plezanje postalo olimpijski šport. Naj kot zanimivost povem, da sem bil izbran, da se udeležim zimskih olimpijskih iger leta 1992 v Albertvillu. Takrat se je govorilo, da bo plezanje kot demonstracijski šport del iger.

Francija je bila namreč v tistem obdobju plezalna velesila in obstajalo je olimpijsko upanje, ki pa se na koncu žal ni uresničilo. Preteklo je kar 30 let, da je plezanje končno postalo olimpijski šport, po drugi strani pa obstaja veliko drugih športov, ki so že dolgo del olimpijskih iger, nam Evropejcem pa so povsem nepoznani.

Plezanje smo v naših časih vedno dojemali kot težavnostno plezanje ali plezanje balvanov, medtem ko tekmovanja v hitrosti niso nikoli imela takšne teže, saj je šlo vedno bolj za spremljevalni program. Če se malo pošalim, smo hitrost vedno dojemali kot "rusko" disciplino. V tistih časih so namreč Rusi oz. vzhodni blok prirejali veliko tovrstnih hitrostnih tekmovanj.

"Olimpijska kombinacija je kompromis, v katerega je bila IFSC prisiljena"

Tomo Česen, strokovni sodelavec PZS: V mojih začetkih nismo razmišljali o olimpijskih igrah, pozneje z razvojem športnega plezanja in tekmovanj pa seveda smo. Bili smo mnenja, da si ta šport zasluži biti del tovrstnega tekmovanja.

Vseeno je preteklo kar nekaj časa, da s(m)o prepričali vse, ki o tem odločajo, da tudi športni plezalci trenirajo prav tako kot vsi ostali vrhunski športniki in da to že zelo dolgo časa ni zgolj hobi. Najboljši športni plezalci na svetu so trenutno tako zelo natrenirani športniki, da tudi rekreativnim plezalcem, ki vseeno poznajo ta šport, niti približno ni jasno, kako zelo vrhunski so. 

Tomo Česen Foto: Anže Petkovšek/Sportida Kar zadeva olimpijski vpliv na športno plezanje bo poleg vseh pozitivnih učinkov, kot so prepoznavnost, finančna podpora in podobno, zraven seveda tudi nekaj takšnih, ki si jih plezalci ne želimo. Ampak to je pač cena za to, da se bo športno plezanje še bolj približalo širšim množicam. Sam si želim, da bi se ta šport še kar nekaj časa obdržal takšen, kot je.  

Kar zadeva olimpijske kombinacije je ta kompromis, v katerega je bila mednarodna plezalna zveza IFSC na nek način prisiljena. Kompromisi nikoli niso dobra rešitev. Dobra novica je, da bo hitrostno plezanje že v Parizu leta 2024 ločena disciplina, povsem enako pa bi moralo biti tudi s težavnostjo in balvani.