Zgodba z El Clasica

Madrid človeka, ki ga obišče prvič, očara s širokimi avenijami, sredi katerih se bohoti veliko zelenja, zaradi katerega lahko tudi v središču mesta začutiš sredozemski utrip. Čas sieste je bil kot naročen za odkrivanje okolice stadiona. Številne stojnice oblegajo predvsem turisti. Ogledujejo si široko ponudbo navijaških rekvizitov, od v barve kluba potiskanih dud za dojenčke do dresov in zastav.

Neposredno pred tekmo, ko preprodajalci kart ponujajo še zadnje zaželene koščke papirja, pogled ponuja nepozabne prizore ljudi, ki jih strast do nogometa obleče v različne kombinacije navijaških oblačil. Poznavajoč razmere na številnih drugih nacionalnih derbijih, je človek začuden, ko vidi navijače Barcelone, oblečene v dres Lionela Messija, kako se prosto, brez skrbi, grdih pogledov in kletvic sprehajajo v množici. Za pravo rivalstvo med navijači bo potrebno počakati do prihoda na stadion, si mislim. A ne, tudi na stadionu ni rivalstva, saj najbolj gorečih navijačev Barcelone na stadionu ni bilo. Vsaj v organizirani skupini jih ni bilo opaziti. Številne rdeče-modre drese so nosili predvsem turisti, ki širom sveta navijajo za ta povsod poznan klub.

Ob prihodu na stadion Santiago Bernabeu ti pogled v globino odpre usta in vanje položi bodisi vzdih bodisi kletvico občudovanja. Ko se minute pred tekmo ob igranju himne Hala Madrid stadion napolni s približno 80 tisoč vročekrvnimi navijači, se ta spremeni v teater, v katerem se lahko zgodi tekma med večnima tekmecema. Tekma sama po sebi nogometnim sladokuscem sicer ni ponudila spektakla, saj navsezadnje tekmovalni vložek ni bil velik. Nasprotnika se bosta v naslednjih tednih pomerila še v finalu španskega pokala in v polfinalu lige prvakov. Takrat bo šlo gotovo na nož.

Domači navijači so med tekmo prežali na dobre poteze svojih ljubljencev in na napake Kataloncev. Skupina mladeničev ob meni je ob strastnem in skoraj neprekinjenem vpitju ''puta Barca'' kazala tisto plat, ki jo izvabi iz človeka le šport. Z vsako izgubljeno žogo in uspešno podajo Barcelone je sicer usihal njihov optimizem, drastično pa je upadel po zadetku Lionela Messija. Prav on si je z nepotrebnim in neprimernim izbijanjem žoge med gledalce v prvih vrstah prislužil naziv najbolj osovražene osebe v Madridu.

Končni izid je sodeč po odzivih navijačev zadovoljil obe strani. Očitno niti navijači Reala ne verjamejo v naslov prvaka. Svoji ekipi so zaploskali, a slavja na njihovem »Prešernovem trgu« grška boginja Cibeles na enako imenovanem trgu ni doživela.

Omeniti velja še drugi, komercialni vidik el clasica. Ob ogledu stadiona naslednje dopoldne ljubitelj nogometa s sončne strani Alp doživi do takrat neznano razsežnost množične potrošnje, ki jo s svojimi vragolijami povzročajo Ronaldo in ostali nogometni virtuozi. Bralci lahko podobno gnečo v klubski trgovini primerjajo s prvim dnem razprodaj v kakšni od priljubljenih trgovin z oblačili. Otroci nekoliko zbegano in navdušeno raziskujejo vsako polico kot v trgovini s sladkarijami, odrasli pa z le malo več razuma in zadržanosti krotijo svojo nakupovalno strast. Tudi to osupne, tudi to je nogomet, tudi to je El Clasico.

Doživetje El Clasica v živo v človeku sproži prepričanje (ali pa ga le še okrepi), da je šport res največji družbeni fenomen, saj z vsako tekmo napiše na milijone novih zgodb, obogati na milijone spominov, odkrije na milijone skritih strasti, združi in razdruži ljudi, njihova mnenja in poglede. Mogoče le do naslednjič, do naslednje tekme.