Zdaj bo lahko gledal tekme, pil pivo in jedel čips

To je bila čudovita piranska noč. Očarljivo mesto na slovenski Obali, ki se tako rado povezuje s Tartinijem, je v petek še zadnjič zaploskalo dolgoletnemu reprezentantu. Uresničil je nogometne sanje, zaigral na svetovnem prvenstvu, v tujini prehodil zahtevno, a mikavno pot in okušal športni kruh v treh državah, pri 35 letih pa je moral zaradi hujše poškodbe vratnih vretenc prekiniti s poslanstvom, ki ga je tako oboževal.

Z aktivnim nogometom je končal, ker pa je Matej Mavrič Rožič v bogati karieri stkal številna prijateljstva in se zapisal v mnogih srcih, je preprosto čutil, da je dolžan ob poslovilnem dejanju postoriti še nekaj. Skrb za sočloveka ga je v teh težkih časih pripeljala od odločitve, da je organiziral nepozabno druženje starih asov, soigralcev, prijateljev in znancev, osrednja nit poslovilnega turnirja pa se je vlekla okrog človekoljubne pomoči, ki je romala v prid Renejevi operaciji stopala.

Rene se je dobrotnikom zahvalil z začetnim strelom

Stara klapa, ki je pod vodstvom Matjaža Keka pred štirimi leti na jugu Afrike pisala zgodovino, se je z veseljem zbrala na štadionu pod obzidjem. Tam je Matej začel kariero, tu se je tudi poslovil. Prijatelji, ne smemo pozabiti tudi na novogoriške prvake, so ga v družbi prijetnega primorskega sonca, galebov in prekrasnega pogleda na morje pospremili v vlogo novopečenega nogometnega upokojenca.

''Zaradi poškodbe sem moral končati kariero, čeprav sem še vedno upal, da bom našel kakšno rešitev in igral naprej. Na igrišču sem velikokrat pomislil na lepe trenutke iz kariere. Ob govoru so mi stekle tudi solze, kar je normalno. Zadovoljen sem, da se je zbralo toliko ljudi in so fantje podprli ta projekt,'' je povedal 37-kratni reprezentant, ki je v Piran povabil številna znana slovenska nogometna imena.

Med gosti sta bila na dogodek, njegov osnovni namen ter junaka večera izjemno ponosna Matjaž Kek in Pavel Pinni. Njun nekdanji varovanec je prijetno druženje začinil s poslovilno slovenostjo ter človekoljubnim sporočilom. Dveletni Rene iz Renč, ki je s svojo težavo dvignil na noge Slovenijo, bo zdaj lažje opravil drago operacijo v Milanu. Reprezentanti so zbrali 30.333 evrov, dveletni junak pa se jim je zahvalil v njihovem jeziku. Udaril je začetni strel na eni izmed treh ekshibicijskih tekem ter požel ogromen aplavz. ''Matej odhaja, Rene prihaja,'' se je med obiskovalci širila posrečena misel.

Za eno Matej, za drugo Mavrič, za tretjo Rožič

Na turnirju so nastopili slovenska reprezentanca v postavi s SP 2010, šampionska Gorica iz sezone 2003/04 ter Matejevi prijatelji, združeni v piransko ekipo, okrepljeno tudi z zvenečimi nogometaši. Svetlolasi Pirančan je zaigral za vse tri. V šali bi lahko dejali, da je za eno igral Matej, za drugo Mavrič, za tretjo pa Rožič. Lepo se je zabaval, tako kot občinstvo na polnih tribunah prekrasnega nogometnega objekta v Piranu.

Bilo je zanimivo. Samir Handanović je za razliko od naporne sezone pri slavnem Interju nosil dres s številko pet, pozabil na rokavice in v obrambi pomagal bratrancu Jasminu. Vratarja Maribora ni zmedlo niti to, da se je Matej v eni izmed akcij zvito na hitro preoblekel in se iz njegovega soigralca v obrambi prelevil v napadalca nasprotne ekipe. Ukana pa ni povsem uspela, saj je Jasmin dobil dvoboj ena na ena. Matejeva lakota po zadetku na slavnostnem večeru je bila tako poplačana šele v zadnjem nastopu, ko se je reprezentanca z njegovimi prijatelji razšla s 3:3.

Milenko Ačimović je pri prijateljih izstopal z lahkoto gibov, v polni igralni formi je bil tudi Matejev primorski sosed Goran Šukalo, zajetno kondicijo je pokazal smučarski as Jure Košir, izjemno znanje z nogometno žogo pa pater Bogdan Knavs, tudi dvakratni strelec.

Doktor Kruh je na srečo ostal brez dela

Med strelce se je vpisal tudi vinar Marjan Simčič, ki se je na dogodku prijetno zaklepetal s trenerjem Kekom, ki so ga svetlomodri dresi nekdanjih izbrancev nekoliko spomnili na tiste, s katerimi ima opravka na Reki. Mairborčan je večji del tekme spremljal v družbi zdravnika Vasje Kruha ter njegovega vnuka. Na srečo ni do njega prišepal noben udeleženec, vse je minilo brez težav in poškodb, za obilico smeha pa je poskrbel še Denis Avdić, saj je kmalu dobil v roke mikrofon in stresal šale na račun soigralcev.

Prvi gol na turnirju je dosegel Aleš Puš, nekdanji branilec šampionske Gorice, ki ji je dirigiral presrečni trener Pinni. Vesel je bil, da je na istem mestu pozdravil vse nekdanje izbrance. Manjkal je le Saša Ranić, ki se je s Krko pripravljal na tekmo resnice in obstanka proti Triglavu. Podobno kot ''vratar'' Sarma je v igralnem polju blestel tudi Aleksander Šeliga. Dosegel je tudi zadetek, prvega med Južnoafričani pa je po krasni podaji Valterja Birse zabil koprski rutiner Zlatko Dedić. Birsinho je navduševal z atraktivnimi vložki, a tudi priznal, da mu poškodba rebra še ne dovoljuje, da bi lahko v vrhunskem ritmu zdržal vso tekmo. Strelsko je bil razpoložen tudi Anton Žlogar, sodnik Damir Skomina pa ni imel niti najmanjših težav s spornimi potezami, nekajkrat je avtoritativno pokazal tudi na belo točko.

Ostal je preprost in skromen človek

Slavljenec večera je ves čas prejemal priložnostna darila, svojega je v želji za čim večjim zneskom, ki se bo namenil v človekoljubne namene, prinesel tudi zastopnik Tine Maze. Ko pa je napočil čas za slovesni trenutek in je Matejeva prijateljica Barbara prebrala slavnostni govor, so se nekdanjemu reprezentancu orosile oči.

V življenjsko zgodbo so bile zajete njegove otroške sanje o igranju na največjih štadionih. O tem je sanjaril, ko se je kot mladi nadebudnež iz Renč v starem avtobusu vozil na turnir v Tolmin. Mama Neva je izpostavila, da je bil njegov trud neštetokrat poplačan. ''Kljub zavidljivemu uspehu je ostal preprost in skromen človek, z izjemnim čutom do sočloveka,'' je poslušal na njegovem večeru v Piranu in dejal občinstvu: ''Hvala vsem. Kariero lahko končam ponosno. Iz vsakega kluba sem šel tako, da sem lahko vsakemu pogledal v obraz,'' je poudaril.

Le kako bi bilo drugače, saj je Pirančan bil ter ostal sinonim za delavnost, profesionalnost in skrb za sočloveka. Če bo vstopil v trenerski svet, se mu nasmiha še velika kariera. Nogometno poslanstvo bosta nadaljevala njegova sina, mlajši je s ponosom naš pogovor z očkom. Z novopečenim nogometnim upokojencem. ''Zdaj se bom lahko v naslonjaču spremljal tekma svetovnega prvenstva v Braziliji, pil pivo in jedel čips,'' se je nasmejal. In si omenjen privilegij tudi zaslužil. Hvala, Matej.