Ponedeljek,
18. 5. 2020,
12.28

Osveženo pred

4 leta, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,50

7

Natisni članek

Natisni članek

Marko Elsner slovenska nogometna reprezentanca

Ponedeljek, 18. 5. 2020, 12.28

4 leta, 7 mesecev

Marko Elsner (1960–2020)

Umrl je velikan slovenskega nogometa Marko Elsner

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,50

7

Marko Elsner | Marko Elsner je bil eden najboljših nogometašev v zgodovini slovenskega nogometa. | Foto Sportida

Marko Elsner je bil eden najboljših nogometašev v zgodovini slovenskega nogometa.

Foto: Sportida

V 61. letu starosti je po zahrbtni bolezni umrl Marko Elsner, eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov. V bogati karieri je največje uspehe dosegal v dresih ljubljanske Olimpije, beograjske Crvene zvezde in Nice, bil član reprezentanc Jugoslavije in Slovenije, na olimpijskih igrah v Los Angelesu pa je z modrimi osvojil bronasto medaljo.

Intervju z Markom Elsnerjem, v katerem se je leta 2017 v pogovoru z Rokom Viškovičem sprehodil skozi bogato nogometno pot:
Marko Elsner
Sportal Marko Elsner: V Beograd sem prišel kot smučar, odšel sem kot kralj

Odšel je mnogo prezgodaj. Slovenski nogomet je izgubil enega izmed najboljših branilcev, kar se jih je kdajkoli rodilo na sončni strani Alp. Nekdanji zvezdnik jugoslovanskega in slovenskega nogometa je prejšnji mesec praznoval 60 let, nato pa izgubil boj z zahrbtno boleznijo, ki mu v zadnjih letih ni prizanašala.

Največja slovenska nogometna dinastija

Poslovil se je znani član največje slovenske nogometne dinastije. Njegov pokojni oče Branko Elsner (1929–2012) je z izjemnimi uspehi in znanjem tlakoval pot slovenskim nogometnim trenerjem, njegov brat Brane je dolgoletni strokovni delavec Nogometne zveze Slovenije, starejši sin Luka je postal prvi Slovenec v zgodovini na trenerskem položaju francoskega prvoligaškega kluba (Amiens), mlajši sin Rok pa še vedno vztraja na nogometnih igriščih.

Iz Ljubljane v Beograd

Nogometno pot v Sloveniji je začel na Kodeljevem pri Slovanu, jo nadaljeval za Bežigradom pri Olimpiji, s katero je nastopal v prvi jugoslovanski ligi in tako izstopal po znanju, da sta ga v svojih vrstah želela videti dva velikana. V Beograd ga je želel pripeljati Dragan Džajić, v Zagreb pa Ćiro Blažević. Ker v Ljubljani ni mogel uresničiti želje in prek igranja za zeleno-bele priti do stanovanja, se je odločil za selitev.

Izbral je ponudbo Crvene zvezde in z njo kmalu postal jugoslovanski prvak. Postal je standardni reprezentant, na olimpijskih igrah v Los Angelesu, kjer je bil leta 1984 njegov soigralec tudi Srečko Katanec, je osvojil bronasto medaljo, z rdeče-belimi pa nanizal nekaj nepozabnih srečanj, tudi domačo zmago nad madridskim Realom (4:2), ki so jo nogometaši Zvezde dosegli na Marakani pred več kot sto tisoč gledalci!

Čutil, da se začenja nekaj novega

Kot branilec, čeprav je del kariere prebil tudi na položaju zadnjega zveznega igralca, je najbolj oboževal legendarnega nizozemskega nogometnega umetnika, pokojnega Johana Cruyffa, v tujino pa se je prvič odpravil leta 1987. Izbral je Francijo, kjer ga je v Nico povabil trener Nenad Bjeković. Na jugu Francije je užival, se vmes za eno sezono odpravil še v Avstrijo (Admira Wacker), leta 1993, ko je bil star 33 let, pa končal kariero kot član slovenske reprezentance, za katero je zbral dva nastopa. Proti Cipru in Estoniji.

Za jugoslovansko reprezentanco je zbral 14, za slovensko pa dva nastopa. | Foto: Sportida Za jugoslovansko reprezentanco je zbral 14, za slovensko pa dva nastopa. Foto: Sportida

"To so bili res začetki, vse je bilo na amaterski ravni, a smo imeli zanos in bili ponosni, saj smo čutili, da se začenja nekaj novega. Bili smo mlada država, šele na začetku. Spomnim se, da smo opremo za tekmo na Cipru dobili šele tik pred odhodom na letališče. Nekdo je prinesel torbe z opremo, da smo bili videti kot ekipa. Tako je bilo takrat, zdaj je seveda vse skupaj na veliko, veliko višji ravni,'' se je pred leti spominjal dogodkov pred prvim nastopom v dresu slovenske izbrane vrste.

Včasih se je lahko trikrat obrnil okoli svoje osi

Ko je prenehal igrati nogomet, je še nekaj časa ostal v Franciji, kjer sta osvojila prve nogometne korake tudi njegova sinova. Nato se je vrnil v domovino, pozorno spremljal dogajanje v klubskem nogometu, skušal rešiti usodo NK Ljubljana, navijal za sinova in čutil veliko razliko, ki jo je prinesel razvoj nogometne igre.

''Včasih sem, ko sem dobil žogo, lahko čakal in se trikrat obrnil okoli svoje osi. Danes nogometaši nimajo niti sekunde, že je nekdo od nasprotnikov zraven. Na sredini igralci nimajo niti pol metra prostora, da bi sprejeli žogo in mirno odigrali naprej. To je ogromna razlika. Danes nasprotnik pritiska 300 kilometrov na uro,'' je opisal razliko eden najboljših branilcev, kar se jih je kdajkoli rodilo na slovenskih tleh.

Leta 2017 je bil sprejet v Hram športnih junakov Društva športnih novinarjev Slovenije. | Foto: Vid Ponikvar Leta 2017 je bil sprejet v Hram športnih junakov Društva športnih novinarjev Slovenije. Foto: Vid Ponikvar