"To je usoda," je pred finalom optimističen Andrea Pirlo

Andrea Pirlo, Gianlugi Buffon, oba sta nosilca zdajšnjega Juventusa, in Andrea Barzagli, v tej sezoni je v ligi prvakov zbral pet nastopov.

Vsi trije so bili zraven leta 2006 in na prizorišču sobotnega finala, Olimpijskem štadionu v Berlinu, skupaj spisali zgodovino nogometa. Italiji so prinesli četrti naslov svetovnega prvaka, prvega po 24 letih čakanja.

Prva dva sta bila med ključnimi junaki velikega finala proti Franciji, tretji je sedel na klopi in ni prišel na igrišče.

Najprej je podal, potem je zadel

Pirlo je bil tisti, ki je iz kota podal Marcu Materazziju za izenačujoči gol na 1:1, pri enajstmetrovkah pa odgovornost prevzel kot prvi in zadel.

Buffon se je med tekmo izkazal z nekaj bravuroznimi obrambami. Pri enajstmetrovkah je bil nemočen, a so Francozi vseeno izgubili.

Odločil je strel Davida Trezegueta, ki je končal v prečki, in italijanski nogometaši so se pred 69 tisoč navijači veselili uspeha, s katerim so se za vedno zapisali v zgodovino nogometne igre.

Zanima ga, kako se bo počutil zdaj

"Po devetih letih se vračam v Berlin, na katerega imam sijajne spomine. Zanima me, kako se bom počutil zdaj. Bo isto, kot je bilo takrat? Verjamem, da bo," si je zaželel danes 37-letni Buffon, ki še vedno brani vrata Italije.

Pirlo, tudi on je še vedno italijanski reprezentant, se julijskega večera izpred devetih let še kako spominja. "Berlin ostaja v moji glavi. Verjamem, da se zgodba lahko ponovi. Je to usoda? Upam, da je," pravi 36-letni as.

Oba, z njima seveda tudi Barzagli, seveda verjameta v to, da se bosta v soboto, natanko 3254 dni od finala svetovnega prvenstva 2006, po zadnjem sodnikovem žvižgu spet veselila in Berlin za večne čase zarezala v svoja srca.