Legenda slovenskega nogometa, o kateri ne moreš reči kaj slabega

Leto 2020 bi marsikdo najraje izbrisal iz spomina. Zaradi znanih zapletov gre pošteno na živce tudi našemu sogovorniku. To leto je postreglo s številnimi spremembami. Ena najbolj odmevnih v slovenskem nogometu se je zgodila na položaju selektorja mlade reprezentance. Prevzel jo je legenda slovenskega nogometa. Strelec nepozabnega čudežnega zadetka proti Ukrajini, eden najboljših slovenskih nogometašev tega stoletja. Umirjeni in nič kaj zaletavi Milenko Ačimović je šele na začetku trenerske poti, a se je hrabro lotil zahtevnega izziva. Na selektorski stolček je sedel le nekaj mesecev pred vrhuncem leta, največjim večdnevnim nogometnim spektaklom, ki bo kdajkoli potekal v Sloveniji. Pripravlja se na evropsko prvenstvo za nogometaše do 21 let, na katerem bo konec marca vodil največje upe slovenskega nogometa. Zaigrali bodo v skupini B proti Španiji, Češki in Italiji. Obetajo se tri poslastice, Ačimović pa se bo trudil, da bi gostitelji ostali v igri za napredovanje. Če bi mu uspelo, bi bila to svojevrstna senzacija.

Leto 2020 bi marsikdo najraje izbrisal iz spomina. S kakšnimi željami ste vstopili v leto 2021?

Lahko se pogovarjamo o nogometu, seveda, a v življenju so prisotne še pomembnejše stvari. Zato si najbolj želim, da bi lahko čim prej zaživeli normalno. Tako kot smo bili vajeni pred to nesrečno epidemijo. Da bi ljudje spet normalno delali, da bi se na njihove obraze vrnilo veselje, lepši ritem življenja. Zdaj, ko vidimo, brez česa smo ostali, se mi zdi, da sploh nismo dovolj cenili tega, kar smo imeli prej na voljo.

Verjamem, da bomo postali zaradi tega po tej krizi še močnejši. Bolj bomo cenili družinske izlete, obiske ali kosila, tudi vsako druženje s starši. Vse, kar je bilo prej nekaj samoumevnega. Bolj bomo cenili stvari, povezane z družino. Na primer nastope otrok, ki se ukvarjajo s športom, kulturo, pa njihove šolske dejavnosti … Tega preprosto nismo znali dovolj ceniti. Upam, da bo te krize kmalu konec in da bomo lahko spet normalno zaživeli. In svobodno zadihali. Tega imam počasi že dovolj.

Bomo znali po tej krizi bolj ceniti tudi športne dogodke, obiske tekem?

Zagotovo. Pa ne le obiske nogometnih tekem, ampak celoten šport. Zdi se mi, da se bodo otroci po tej krizi še bolj ukvarjali s športom. Vsi, ki so s tem prenehali, pa bi se lahko vrnili. Preprosto ne smemo mimo otrok. Ne smemo si zatiskati oči, ampak si priznati, kako številni otroci to nesrečno leto doživljajo hudo krizo. Šport je predstavljal pomemben del njihovega življenja. Neko pozitivno smernico, del zabave in druženja. Zaradi športa so izkusili veliko zanimivih zgodb, nato pa kar naenkrat ostali brez njih. Kot starš in nekdanji nogometaš si lahko samo predstavljam, kako se počutijo, ko so zaprti doma. Čutim, kako imajo zadosti in komaj čakajo, da začnejo živeti kot prej.

Po koncu igralske kariere se je veliko posvečal delu z mladimi. Zelo rad prenaša znanje in bogate izkušnje na mlajše rodove. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Nove generacije se družijo nekoliko drugače, mladi so bolj povezani prek telekomunikacijskih naprav, svetovnega spleta. Družijo se v paralelnih svetovih, ki jih še bolj potencira življenje v karanteni.

Opažam, da prihaja do takšnih sprememb. To mi je razumljivo že, ko opazujem svojo 18-letno hčer. Ob tem pa se pogosto spomnim tudi svojih prigod. Vsega, kar sem počel, ko sem imel 18 let. Če bi moral takrat živeti v karanteni, tako kot zdaj ona, biti nekaj mesecev zapored zgolj v stanovanju, sploh ne vem, kako bi to zdržal. Tega si v bistvu sploh ne znam predstavljati. To se mi zdi nemogoče, saj nismo znali tako živeti.

Bili smo živahni, venomer je bila prisotna akcija. Vedno smo se družili kje na prostem, kratkočasili z žogo, igrali tekmo za tekmo. Bili smo pač takšna generacija, ki se je vedno podila za žogo, vedno je hotela biti zdoma. Starši so nas klicali, da bi prišli domov, na vse načine, in da bi se vrnili do določene ure, mi pa smo uživali zunaj. In igrali tekme. Če bi morali takrat živeti drugače, biti v "lockdownu", bi bil to za nas šok.

Pa bo kmalu bolje?

Veliko se gibljem v naravi. Toliko pač, kolikor je dovoljeno. Lahko pa povem, sem v zadnjih tednih pri ljudeh zaznal dvig optimizma. Čutim, da se ta neprijetna zadeva počasi končuje. Kot da bo začetek cepljenja kmalu vrnil stvari v normalo. Opažam vedno več pozitivne energije, kar me zelo veseli.

V času epidemije novega koronavirusa nerad spremlja dnevne novice in komaj čaka, da se povrne ritem življenja, kakršnega smo v Sloveniji poznali pred pomladjo 2020. Foto: Vid Ponikvar

Ko spremljaš dnevne novice, nimaš veliko razlogov za dobro voljo. Prevladujejo manj prijetne teme, kot so na primer spoprijemanje s koronakrizo, ukrepi, politične razprtije; ljudem ne prizanašajo niti naravne katastrofe.

Grozno je. Saj sploh ne veš, ali bi še hotel gledati televizijo. Leto 2020 se je končalo s hudim potresom na Hrvaškem. Nesrečam enostavno ni videti konca. Ko greš spat, ne veš, kako bo z boleznijo covid-19, potem pa te zjutraj strese potres, in res se zamisliš nad tem, kaj se dogaja. Srčno si želim, da se takšne stvari ne bi ponavljale. Okoli nas se dogajajo res čudne stvari. Ta katastrofa, ki smo ji bili priča v Petrinji, je bila strašna.

V slovenskem političnem prostoru ni složnosti, ampak obstajajo velike delitve. Se pa složnost najde drugje, zlasti ob uspehih slovenskih športnikov, ko začnejo utripati srca navijačev.

V politiki smo razdeljeni, v športu pa ne. Šport neskončno obožujem. Ves šport. Decembra sem rad spremljal tudi smučanje, skoke, evropsko prvenstvo v rokometu za ženske … Z veseljem gledam vse športe. Najraje v neposrednem prenosu. Da vsaj za nekaj časa odmislim negativne stvari, ki se dogajajo po svetu. Že dolgo se nisem tako veselil začetka novoletne turneje v smučarskih skokih in tekem v alpskem smučanju. Roko na srce, tega, da je bilo v nekem obdobju nogometa že preveč na televiziji, mi kot nekdanjemu nogometašu ni nerodno priznati. Na igrišču so bili skoraj vsi, čeprav je bil že december. Slovenska liga in najmočnejše lige, vse je potekalo skoraj do božiča. Tega nismo bili vajeni. 

Po igralski karieri se je spopadel tudi z vlogo športnega direktorja Olimpije, kjer je užival zlasti na velikih derbijih z Mariborom, ko se je meril proti številnim nekdanjim reprezentančnim soigralcem. Danes tesno sodeluje zlasti z Miranom Pavlinom, direktorjem reprezentanc NZS. Foto: Vid Ponikvar

Nogomet vztraja, tekme se igrajo. To je vzorčni primer, kako se spopadati s stvarmi v času epidemije koronavirusa, in tudi dokaz, kako življenje še ni zamrlo, ampak zmore iti naprej.

Celoten šport je padel v krizo, a res hvala, da imamo Evropsko nogometno zvezo (Uefa) in Mednarodno nogometno zvezo (Fifa). Hvala za predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, da mu je uspelo sredi tako velike krize speljati ligo prvakov do konca. Spremljalo jo je na milijone ljudi. Verjamem, da jim ni bilo lahko, da so težko izpeljali zadevo. Zato sem še toliko bolj ponosen, da imamo takšnega predsednika, ki prihaja iz naših krajev. Da predstavlja eno od gonilnih sil evropskega nogometa in da nam je lahko pričaral "stare" užitke. Dobro vemo, kaj vse ljubiteljem nogometa pomeni liga prvakov. Biti ob torkih ali sredah zvečer pred ekrani je nekaj svetega. To so trenutki za dušo, užitek.

Res je, na stadionu ni gledalcev. Če bi bili, bi bila to ''pika na i'', a se tega navadiš. Tudi najboljši nogometaši so se. Ronaldo, Neymar, Mbappe, Messi … Vsi so nastopili, za nič nismo bili prikrajšani. Ali pa Lewandowski in evropski prvak Bayern. Vajeni so nastopati pred 70 tisoč gledalci, a so se morali čez noč navaditi na novo realnost. In so se. Najbolj je pomembno, da je bil projekt izpeljan do konca.

V letu 2021 bo največji projekt, vsaj glede slovenskega nogometa, organizacija Eura do 21 let, ki bo potekal v Sloveniji in na Madžarskem. Čaka vas zelo pomembna naloga, saj ste pred kratkim postali selektor mlade izbrane vrste.

Komaj čakam. To je bila tudi moja velika želja, tega ne skrivam. Zadnja štiri leta, ki sem jih preživel ob intenzivnem šolanju, sem si vedno želel, da bi delal kaj takega. Čakal sem na svojo priložnost. Veliko sem snemal, gledal, potoval, se izobraževal. Odločil sem se za pravo "stvar". To je bila moja prioriteta, saj sem bil že od poletja del reprezentance do 19 let, s katero smo imeli nekaj skupnih akcij, potem pa se je zgodilo, kar se je, v mladi reprezentanci. Postal sem selektor U-21, začel z dvema močnima tekmama proti Nemčiji in Rusiji, zdaj pa nas do Eura ločijo le še trije meseci. Zelo hitro gre vse skupaj.

Na selektorskem stolčku je debitiral 12. novembra 2020, ko je v Braunschweigu prekrižal načrte nemškemu selektorju Stefanu Kuntzu in popeljal Slovenijo do odmevnega remija z 1:1. Dvoboj bi se lahko končal celo z zmago mladih slovenskih upov, a Žan Celar v 88. minuti ni izkoristil najstrožje kazni. Foto: Guliverimage/AP

Doživeli ste izjemen debi kot selektor. Z varovanci, ki jih je pred tem dolgo vodil Primož Gliha, a se nato zaradi številnih razhajanj z reprezentanti poslovil od odgovornega položaja, ste bili le nekaj dni, nato pa se v gosteh pomerili z nemškimi nogometnimi upi. In ostali neporaženi (1:1)!

Nemci so v evropskem vrhu tudi v mlajših kategorijah. Vajeni so "močnih" tekem. Ko sem videl na papirju, da bom kot selektor debitiral ravno v gosteh proti Nemčiji, sem se kar malce ustrašil. Hvala bogu, vse se je izteklo popolno. Odigrali smo vrhunsko tekmo, vseh 90 minut parirali Nemcem, tako da sem bil po tekmi presrečen. Zelo zadovoljen. Ne le zaradi rezultata, ampak predvsem zaradi igre.

Omenili ste, da radi spremljate tudi smučarske skoke. Kako pa ste doživeli ''afero Zajc'' v Planici in njen epilog?

Spremljam skoke, a bi mnenje raje zadržal zase. Sem le starejši. Na koncu so  zadevo rešili, kot so pač jo. Najbolj je pomembno, da so to rešili. Škoda, da se je zgodilo na tako velikem tekmovanju, a to je šport. Prisotni so adrenalin, cilji, nervoza, tekmovanje. Vsi so obremenjeni ''sto na uro'', ko se prižge ena iskra, gre lahko hitro kaj narobe. Upam, da so zdaj zadevo uredili in da bodo na novoletni turneji še naprej dosegali lepe rezultate.

V vrhunskem športu so se nekatere navade očitno obrnile na glavo. Javne kritike in pritožbe varovancev imajo vedno večjo težo, nekatere celo privedejo do neposredne menjave trenerjev. Lep primer sta odhoda trenerja skakalne reprezentance Gorazda Bertonclja in tudi vašega predhodnika Primoža Glihe. Takšnih pojavov pred leti skoraj ni bilo.

Res težko karkoli komentiram, ker ne poznam ozadja. Ne vem, kaj se je dogajalo znotraj ekipe s Primožem Gliho, s katerim sem imel vedno korekten odnos. Se pa to dogaja v športu. Vedno bolj. Očitno so napočili drugačni časi, kot smo jih poznali mi, nekoliko starejši, ko smo še tekmovali. Treba jih je sprejeti in iti naprej.

S predhodnikom Primožem Gliho je imel vedno korekten odnos. "Poznam ga dolga leta. Ko sem začel igrati članski nogomet, me je v Ljubljani sprejel med člane. Vedno sva imela spoštljiv, korekten odnos. Ko se kdaj vidiva, se pogovoriva. Na temo mlajše reprezentance se še nisva. Upam, da se bova, ko bo konec te epidemije," je o dolgoletnem selektorju mlade izbrane vrste, ki je lani zapustil odgovorni položaj, povedal Ačimović. Foto: Urban Urbanc/Sportida

To se ne dogaja samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih državah. Lep primer sta Barcelona in Lionel Messi. Kar ne moreš verjeti, da se to dogaja. Na vsake tri dni te šokirajo kakšni intervjuji in zamere, ko sploh ne veš, da je to mogoče. Messi je z Barcelono tesno povezan že 25 let, a počasi prihaja do tega, da se poti razhajata. Danes te v nogometu ne more nič več presenetiti.

Zaradi tega opravljate še več pogovorov z varovanci? V času božično-novoletnih praznikov je bilo ogromno mladih reprezentantov doma, tako da se vam je ponudila lepa priložnost za izmenjavo mnenj. Ste jo izkoristili?

Sem. Z določenimi fanti sem se slišal. Imam srečo, da jih od 15 do 16 prihaja iz slovenske lige, tako da jih lahko ves čas podrobneje spremljam in analiziram. Januarja bo treba nadaljevati z analizo, še bolj preiti k stvari, nato pa bo hitro prišel marec, ko bo šlo zares.

Boste lahko do začetka evropskega prvenstva, ta bo 24. marca v Mariboru, lahko odigrali še kakšno prijateljsko tekmo?

O tem sva se z direktorjem reprezentanc Miranom Pavlinom že pogovarjala. Tega se vsekakor ne bi branil. Obstaja možnost za eno ali dve pripravljalni tekmi. Tako bi lahko ta mesec preizkusil še določene fante. Je pa seveda vprašanje, ali bo, glede na dane okoliščine s koronavirusom, sploh mogoče izpeljati kaj takega. Več bo verjetno znanega še ta teden.

Mladi izbrani vrsti bi prišle prav še kakšne pripravljalne tekme pred začetkom evropskega prvenstva. Selektor Milenko Ačimović in direktor Miran Pavlin iščeta rešitve, sodelujeta tudi z Milivojem Novakovićem, tehničnim vodjem A-reprezentance. Foto: Grega Valančič/Sportida

Zdaj izkušate delo selektorja. Bi vas v prihodnosti zanimalo tudi vodenje kakšnega kluba?

Zelo bi me mikalo. Priznam, kako vedno bolj razmišljam tudi v tej smeri. V klubskem nogometu si vpleten v dogodke na dnevni bazi. 24 ur na dan. Nisem se učil in šolal le zaradi tega, da bi bil selektor. Zdaj sem na začetku nove zgodbe, zdaj je seveda moja prioriteta mlada reprezentanca, potem pa nikoli ne veš, kaj vse se lahko zgodi. Nikoli ne veš, kam te bo pot ponesla.

V klubskem nogometu sem bil prisoten že ob koncu igralske kariere. Največ kot direktor Olimpije. Na treningih sem bil zelo prisoten, kot selektor pa v reprezentanci odločam neposredno o vsem. Tako o vpoklicih kot tudi o poteku tekem. Pri Olimpiji sem odločal le o tem, kateri od igralcev bo prišel. Naredil sem bazo 25 fantov, potem pa so se trenerji odločali o nadaljnjih stvareh. Oni so odgovarjali za rezultat. Kot selektor pa odgovarjaš za vse in še za rezultat. Ko si klubski trener, si s fanti iz dneva v dan, lahko lažje širiš svojo filozofijo. Lažje jih pripraviš do tistega, kar si res želiš od njih. V reprezentanci pa vladajo specifične stvari. Moraš imeti res pravi občutek za igralce, pravi ''timing''. Moraš vedeti, ali so tisti dan v pravi formi. Odloča pač dnevna forma, saj imaš na voljo za priprave le nekaj dni. A to doživljam kot pravi izziv.

Vas igralci doživljajo kot idola, vzornika? Vendarle predstavljate enega najboljših slovenskih nogometašev tega stoletja, vaša kariera je bogata tako v državnih kot tudi klubskih dresih. Poznajo varovanci vaše zadetke, najbolj odmevne predstave?

Tega pri fantih nisem občutil. Pri njih me zanimajo druge stvari. Da vedo, da so z razlogom na zboru. Da vedo, zakaj gre. So v pravih letih, zdaj prihajajo zahtevne tekme z vrhunskimi tekmeci. In tega se zelo zavedajo. Zelo me je zanimalo, ali se lahko kosajo s takšnimi tekmeci. Ko sem jih spremljal na tekmah z Nemčijo in Rusijo, sem bil presrečen. Dobil sem potrditev, da se lahko.

Mlada slovenska reprezentanca do 21 let je na selektorskem derbiju Milenka Ačimovića presenetila favorizirano Nemčijo in ostala neporažena (1:1). Edini zadetek za goste je z bele točke dosegel mladi napadalec Slovana iz Bratislave Žan Medved. Foto: Guliverimage/AP Niste verjeli, da bi se lahko proti Nemcem izteklo tako dobro?

Fantje so me pozitivno presenetili. Na dan tekme sem občutil njihovo spoštovanje do reprezentance Nemčije. To ne nazadnje tudi mora biti, to so si Nemci tudi zaslužili. Od trenutka, ko pa je sodnik oznanil začetek dvoboja, sem po sedmih, osmih minutah že lahko ugotavljal, da gre fantom zelo dobro. Tekma je minevala v želenem toku, nanje sem bil prav ponosen.

Psihološkega krča, morebitne posledice prejšnjih dogodkov, ki je dobila epilog v zamenjavi selektorja, ni bilo čutiti?

Ne. Trudil sem se, da o tem sploh ne bi razmišljali. Dogovorili smo se, da o tem ne bomo govorili. Tisto, kar je bilo, je pač bilo. Od tistega dne, ko smo se prvič srečali, sem jim naročil, naj to pozabijo. Da gredo njihove kariere naprej in naj se raje osredotočijo na dogodke, ki sledijo. Tega so se držali. Vse je sedaj osredotočeno samo na eno stvar, na Euro 2021.

Na največji nogometni dogodek, kar ga je bilo kdaj v Sloveniji.

To bo res nekaj izvrstnega. Največji dogodek, kar sem ga sam igral v Sloveniji, bo resda težko preseči. To sta bili uvrstitvi na Euro 2000 in SP 2002, a vseeno. Se pa vedno rad spominjam, kako sta takratna uspeha članske reprezentance odmevala v Sloveniji. Še zdaj čutim mravljince na koži, ko se spominjam tistih časov.

Euro za mlade do 21 let je morda res največji dogodek, kar jih je bilo v Sloveniji, vseeno pa so bile tiste tekme v dodatnih kvalifikacijah, ki smo jih odigrali člani, takrat z Rusi v Mariboru ali pa z Ukrajino, Romunijo, ne nazadnje Hrvaško doma, ko smo prejeli tisti nesrečni gol Dada Prše, nekaj posebnega … Takrat si dobil občutek, da ni Slovenca, ki ga to ne bi zanimalo. Takrat je za nami bila vsa država. Vsa. Vse je bilo osredotočeno na tisti večer in tekmo.

Po poteh nepozabnega "evrogola" Milenka Ačimovića, doseženega skoraj s polovice, leta 1999 proti Ukrajini:

Žal je zdaj tako, da zaradi koronavirusa vlada specifična situacija. Upam, da bi lahko fantje prvo tekmo s Španijo že odigrali pred polnimi tribunami. Da bi res občutili, kako je to, ko se zaigra slovenska himna. Ko bi zapeli, z njimi pa bi bilo še ogromno navijačev. Ko bi začutili, da so z njimi, bi zagotovo lažje igrali tekmo.

Ko je govora o navijačih in reprezentanci, ne smemo pozabiti starega Bežigrada. Na njem smo odigrali veliko težkih tekem, navijači pa so nam v prelomnih trenutkih vedno pomagali. Na tekmah, kjer nas je tekmec "prisilil", da smo res trpeli, ko nas je "mučil", je Bežigrad, tistih deset ali 12 tisoč gledalcev, poskrbel, da si se spet dvignil. Da si zaigral bolje še za 20 odstotkov, za katere sploh nisi vedel, da jih imaš. Ko si prodiral proti golu, se je stadion za tabo "dvigoval"! Točno vem, kakšne navijače imamo v Sloveniji. Kako dobro znajo pomagati. Z njihovo pomočjo smo izločili res vrhunske ekipe.

Ko se spomnim denimo na Maribor in gol Zlatka Dedića. Tisto vzdušje je bilo res noro. Na igrišču je pokalo, fantje so "leteli". Nemogoče je bilo, da bi takrat izpadli proti Rusiji.

Takrat so bili na tribunah prisotni še združeni slovenski navijači, organizirane navijaške skupine, ki jih že lep čas ni več na reprezentančnih tekmah.

Če bo Slovenija spet igrala tako pomembne tekme, kot denimo play-off za veliko tekmovanje, se bo to vrnilo. To je povezano, navijači so vezani na rezultat, na pomembnost tekem. Potem ljudje hitro pozabijo tega, kar je bilo prej. Navijajo skupaj. Če bi spet igrali takšne odločilne tekme za EP ali SP, bi bili stadioni polni. Ne glede na to, kje bi igrala Slovenija. To imamo v sebi.

Bežigrajski stadion je v času zlate Katančeve generacije, ki se je uvrstila na EP 2000 in SP 2002, predstavljal trdnjavo slovenske reprezentance. Nogometaši so ob bučni podpori domačih navijačev pogosto "dobili krila" in premagovali zelo visoke ovire. Foto: Reuters Prepričan sem, da bo res kmalu zaživelo. Od Južne Afrike je minilo že deset let. Že dolgo čakamo na novi uspeh. Fantje bodo naredili vse, da pridejo do dobrega rezultata. Kaj pa se bo dogajalo na tribunah, pa ni njihova težava. Verjamem, da bo tudi glede organiziranih skupin navijačev nekoč spet, tako kot je že bilo.

Bi lahko bil Ljudski vrt, če bo to seveda dovoljeno, 24. marca poln na otvoritveni tekmi Eura proti Španiji? Sta mladi reprezentanci dovolj velik magnet?

Verjamem, da sta. Dobro vemo, s kakšno reprezentanco se bomo kosali. S Španci, branilci naslova, evropskimi prvaki. Ne vidim razloga, da ljudje, ki imajo radi nogomet, tistega dne ne bi prišli v Ljudski vrt. Dobro vemo, kako velika imena igrajo za Španijo.

Usoda se je poigrala, 24. marca bo v Sloveniji glede nogometnih tekem vladala nepričakovana gneča. V Ljubljani bo spektakel med Slovenijo in Hrvaško, začetek kvalifikacij za SP 2022, v Mariboru pa še otvoritev Eura do 21 let v Mariboru, ko se bodo vaši varovanci zoperstavili Španiji!

Škoda, da je tako izpadlo, a to vendarle ne bi smelo vplivati na našo igro. Govorim kot selektor. To ne more biti izgovor. Tako se je pač zgodilo, tako da bomo imeli v enem dnevu v Sloveniji dve vrhunski tekmi. Tisti dan bo rezerviran za nogomet, govorilo se bo le o njem, vse pa bomo naredili, da bi bili nato ob 23. uri ponosni na obe reprezentanci. Da bi bila prisotna prava energija, ki bi jo začutili obe reprezentanci. To bo pravi dan za Slovenijo. Pravi test.

Potem igramo tri dni pozneje s Čehi, A-reprezentanca z Rusijo, potem mi z Italijo, člani pa s Ciprom. Tisti teden bo veliko nogometa, igrale se bodo ključne tekme za zagon slovenskega nogometa.

Bi se dalo morebiti člansko tekmo prestaviti, da bosta odigrani v različnih terminih?

Verjetno, a nisem pravi naslov za takšna vprašanja. Tudi mene bi seveda zanimalo, kako bo šlo tisti dan članom proti Hrvaški. Rad bil bi prisoten tudi na tisti tekmi, a bom takrat seveda z mislimi povsem v tekmi s Španijo.

V mladi španski reprezentanci, ki bo letos v Sloveniji in na Madžarskem branila evropski naslov, kar mrgoli priznanih nogometašev. Eden najbolj znanih je zagotovo dragulj Barcelone, komaj 18-letni Pedri. Foto: Reuters

Najprej se boste udarili s Španijo, aktualnim evropskim prvakom. Kot da bi vam žreb podaril najtežjo uvodno stopnico, kar jo je bilo moč pričakovati.

Očitno res. Španci so fascinantni. V letu 2020 so zmagali na vseh tekmah. In to brez prejetega gola! Ko vidimo, kdo vse igra zanje, imamo lahko le odprta usta. Pedri in mali Ansu Fati sta pri Barceloni, tu je potem še ostala ekipa. So zelo mladi, a igrajo že resen nogomet, na najvišji ravni. Nekateri posamezniki so vredni okrog 80 ali 100 milijonov evrov. To je ena najboljših ekip na svetu, o tem ne moreš filozofirati. So najboljši v Evropi, prvi favoriti za naslov, a se bomo z njimi udarili po moško in iskali svojo priložnost. Igrali bomo na svojem igrišču, to bo prva tekma, motivacije pa našim fantom že ne bo manjkalo. Morajo se spustiti v pravi boj in dati svoj maksimum.

S Španci sem se na velikih tekmovanjih pomeril že dvakrat. Noro, kot da bi me spremljali v karieri. Iz izkušenj lahko povem, da smo jih kar obakrat zelo namučili. Tako na EP 2000 kot tudi na SP 2002. Zmagali so z 2:1 in 3:1, to je res, a se niso niti malo sprehodili do zmage. Otežili smo jim delo. Dobro smo se "stepli na igrišču", bili smo pravi. Odziv naših navijačev je bil po obeh tekmah zelo pohvalen. To pa nogometašem vedno največ pomeni.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Kako se spominjate tekem s Španijo na največjih tekmovanjih?

Tisto, na Euru 2000, kot prvo po izjemnem številu slovenskih navijačev v Amsterdamu, tisto v Južni Koreji pa po tem, kako sva s Cimetom (Sebastijanom Cimirotićem, op. p.) uprizorila dve krasni dvojni podaji. Tam, kjer so Španci najmočnejši, v duel igri, sva šla s Cimetom nekajkrat mimo njih. In potem je Cime dosegel zadetek. Res lepi spomini.

Glede Amsterdama pa ne bom, dokler bom živ, pozabil tistega ogrevanja, izhoda na igrišče. Ne samo jaz, ampak tudi Španci, ki kar niso mogli verjeti, koliko Slovencev je na tribunah. Občutek sem imel, da bi bili takrat navijači z nami, tudi če bi igrali na koncu sveta. Tako smo bili povezani. Takšno je bilo ne nazadnje tudi vzdušje v državi.

Slovenska nogometna reprezentanca je 18. junija 2000 v Amsterdamu izgubila dvoboj evropskega prvenstva, na katerem je bilo prisotno več kot deset tisoč slovenskih navijačev! Španija je zmagala z 2:1. Foto: Reuters

Spomnim se, kako nisem mogel takrat v Sloveniji narediti niti koraka. Vsak drugi ali tretji sogovornik mi je rekel, da bo prišel na Euro. Tako se je tudi zgodilo, častili so nas kot idole in komaj čakali, da napoči čas za tekmo, da so lahko napolnili tribune. Ko smo spremljali medije, smo vedeli, da vlada veliko zanimanje. Vedel sem, da pridejo moji prijatelji in sorodniki, da so se iz Slovenije odpravili številni kombiji, avtobusi. Ko pa smo prišli na ogrevanje, sploh nismo mogli verjeti. To je bil prizor iz sanj. Spraševali smo se, ali je to sploh mogoče. Je sploh še kdo ostal v Sloveniji, saj so bile okoli stadiona le slovenske zastave.

Nekateri se uvodne tekme na SP 2002 spomnijo tudi po tem, ko je Zlatko Zahović ob menjavi nezadovoljno zapustil zelenico, kar je bil tudi povod za afero, ki je pokvarila slovensko nogometno pravljico.

Sam se tiste tekme raje spominjam po lepših stvareh. Recimo tistega začudenja Špancev. Ko so bili zelo presenečeni, kako smo šli v tekmo. Kako smo šli v duele. Na igrišču smo jih "pretepli". Res. Dali smo gol, imeli še nekaj polpriložnosti, njihovo podcenjevanje se jim je maščevalo. Raul in Morientes sta bila res odlična napadalca. Iz minimalne priložnosti sta že zadela v polno. Kot največja mojstra. To zdaj čaka tudi moje fante na Euru v Mariboru. Tekmecu, kot je španska mlada reprezentanca, ne smeš popustiti. Oni živijo za ta trenutek, to jim pomeni veliko v karieri, zato bo še zelo zahtevno.

Milenko Ačimović je na uvodnem dvoboju slovenske reprezentance na SP 2002 proti Španiji vstopil v igro v 63. minuti namesto Zlatka Zahovića in nato prispeval podajo za "častni" zadetek Katančeve čete, po zelo všečni akciji ga je dosegel Sebastjan Cimirotić. Foto: Reuters

Na tisti tekmi je bilo govora tudi o spornih sodniških odločitvah, zlasti takrat, ko bi lahko po vašem padcu v kazenskem prostoru pri 1:2 pokazali na belo točko. Se bojite, da bi lahko bilo na Euru 2021, ko bo Španija ponovno favorit, enako?

Ne, o tem ne razmišljam. Niti ne vem, ali bo na tem Euru prisoten sistem VAR, glede tistega nedosojenega kazenskega udarca v Gvangjuju, pa … S tiste tekme sem odnesel le pozitivne trenutke in potem zadel na prvenstvu še proti Paragvaju. Pri meni bo veljal ta gol vedno kot posebni. Občutek ob polčasu, ko prideš v slačilnico, in veš, da si dosegel gol na SP, je prelep. Težko ga je opisati.

Zanimivo je, da se boste na evropskem prvenstvu do 21 let v skupini pomerili tudi z Italijo. Z njo ste se denimo srečali takoj po koncu SP 2002, ko jo je po znani aferi selektorja Srečka Katanca nasledil Bojan Prašnikar, vi pa ste premagali Italijane v Trstu!

Res je, kmalu za tem pa je bila še tista tekma v Celju, ko je za zmago zadel Cesi (Boštjan Cesar, op. p.). Tudi z Italijani sem odigral veliko odmevnih tekem, tako kot s Španci, imel tudi lepe rezultate, s Čehi, tretjim tekmecem v naši skupini na Euru 2021, pa ni bilo tako uspešno. Bo pa seveda še kako zahtevno. Vse tri mlade reprezentance, s katerimi se bomo udarili, so bile najboljše v svojih kvalifikacijskih skupinah.

Je zaradi tega še težje postaviti cilj, saj ste na papirju "avtsajderji" skupine?

Šli bomo tekmo po tekmo, potem pa bomo videli. Dobro vemo, s kom bomo imeli opravka, a se tudi zavedamo svoje kakovosti. Tega, kar smo pokazali na zadnjih dveh pripravljalnih tekmah. Če bomo dodali še kak odstotek, šli preudarno iz tekme v tekmo, bomo nato že videli, kam nas lahko to popelje. Da pa bi obljubljal vnaprej, to pa ne.

Selektorju Ačimoviću v strokovnem vodstvu pomagata nekdanji dolgoletni članski reprezentant Mišo Brečko in Matej Drobnič, kondicijski trener je Karlo Gračner. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Kot sem v sedmih dneh, odkar sem prvič delal z njimi, spoznal fante, verjamem, da komaj čakajo Euro. Želijo si nastopiti na njem. To je lahko neka velika prelomnica v njihovih karierah. Verjamem, da so tako pametni, da se tega zavedajo. To je velikega pomena za vse nas.

Kaj se bo zgodilo, če se bosta za istega mladega nogometaša zanimali obe reprezentanci, tako članska, ki jo vodi Matjaž Kek, kot vi?

Vemo, kaj je prioriteta. To je A-reprezentanca. Mlada reprezentanca je predzadnja stopnička v karieri, A-reprezentanca pa največji vrh. Z Matjažem Kekom sva na to temo že imela izčrpen, iskren in zelo prijeten razgovor. Pogosto se bova slišala in sodelovala, prioriteta pa ostaja A-reprezentanca. Vsem igralcem. Pred Eurom se bova še enkrat pogovorila in določila seznama. Izbral bo igralce, ki jih bo potreboval, tisti, ki pa ne bodo konkurirali za tekmo s Hrvaško, pa bodo igrali zame.

Ko smo že pri Hrvaški. Na letošnjem Euru za igralce do 21 let bo nastopila tudi Hrvaška, ki jo vodi nekdanji trener Olimpije Igor Bišćan. Glede na to, da vas žreb ni uvrstil v isto skupino, bi se lahko pomerili še pred začetkom tekmovanja na kakšni prijateljski tekmi.

Obstajajo možnosti. So naši sosedi in nam najbližji. Tudi njemu bi lahko prav prišla takšna tekma.

Kdaj pa boste morali posredovati končni seznam udeležencev?

Čez dva tedna, 15 dni pred začetkom. Glede tega je jedro kandidatov že ustvarjeno. Prisotno je bilo že na tekmah z Rusi in Nemci, kjer so fantje pokazali pravi obraz. Igrali so proti dvema vrhunskima ekipama in dokazali, da se lahko enakovredno kosajo z njima. Zato nimam razlogov, da bi kaj menjal. Upam le, da bodo vsi zdravi in nepoškodovani.

Timi Max Elšnik bo, zaradi odločitve selektorja Milenka Ačimovića, na letošnjem Euru kapetan mlade slovenske reprezentance. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Kapetan bo Timi Max Elšnik, ki nosi trak tudi pri Olimpiji. Ste se odločili zaradi tega, ker je Štajerec in igra za Olimpijo? Da bo volk sit, koza pa cela, tudi za tiste, ki znajo opozarjati na neenakopravnost Maribora in Ljubljane v izbranih vrstah oziroma slovenskem nogometu?

Ne, ne. Na to pa res ne gledam tako. Timi Max je prejel kapetanski trak, ker je pravi vodja. Tudi izven igrišča, kar je tudi pomembno. Dobro sem ga spoznal, veliko sva se pogovarjala. Všeč mi je bilo, kako je vodil fante na tekmah z Nemčijo in Rusijo. Kot resnični "lider".

Glede na to, da je bil prejšnji kapetan Jan Mlakar, napadalec Maribora, ni manjkalo dosti, pa so se že pojavile kritike, kako boste kot Ljubljančan v izbrani vrsti raje posegali za nogometaši Olimpije kot pa po tistih iz Ljudskega vrta.

Kje pa. Odločal se bom za najboljše, kar lahko izberem. Z Mariborom sem imel vedno poštene odnose, v Ljudskem vrtu me niso nikoli zaničevali. Da bi navijači Maribora kdaj do mene gojili kakšne zamere? Ne, tega ni bilo. Še takrat, ko sem bil direktor Olimpije, ko so bili stadioni na večnih derbijih polni in sem prihajal v Maribor kot direktor Olimpije, je bilo vse normalno. Dobro, kdaj pa kdaj je "padla" kakšna opazka, ampak z navijaškim nabojem, kar je povsem normalno, drugače pa res ni bilo težav. V Mariboru, ki ga zelo spoštujem, sem se vedno počutil zelo dobro. Zdaj, ko smo igrali z Rusi, je bil žal prazen stadion.

Jan Mlakar si lahko do začetka evropskega prvenstva še zagotovi vrnitev v mlado reprezentanco. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Jana Mlakarja, nekdanjega kapetana slovenske mlade reprezentance, po tem ko je bilo njegovo ime močno izpostavljeno v "sporu" proti selektorju Glihi, ni bilo na vašem zadnjem spisku. Se Ljubljančan na začasnem delu na Štajerskem še lahko prebije med kandidate?

Seveda se še lahko. Ne razumem, zakaj bi selektor sploh lahko pozabil na igralca, če je ta v vrhunski formi in zabija. Seveda ima Mlakar še priložnost, pri meni so vsi "startali z ničle". Nikogar nisem odpisal. Imamo pa trenutno fante v ligi, ki so v dobri formi in so med prvimi strelci. Ocenil sem, da so trenutno v boljši formi od Jana. Nekateri imajo tudi 19 let, a meni leta ne pomenijo ničesar. Zanima me le, v kakšni formi je igralec. Na osnovi tega se odločim. Tisti, ki niso zraven, pa bodo, če bomo odigrali še kakšno prijateljsko tekmo, dobili priložnost.

Na obeh tekmah je denimo v napadu igral Aljoša Matko, še en napadalec Maribora.

Prej ga nisem poznal, nato pa je tekmi z Nemčijo in Rusijo "oddelal" zelo dobro. Zelo me veseli, da je nadaljeval v tej formi tudi z Mariborom in obdržal ritem. To je zelo dobrodošlo spoznanje.

Na zadnji prvenstveni tekmi, v kateri je Maribor remiziral z Aluminijem (2:2), se Aljoša Matko ni vpisal med strelce, podobno pa velja tudi za Jana Mlakarja, ki je z neposredne bližine zapravil skoraj nemogoče in zatresel okvir vrat. Je to morebiti posledica tega, ker se želi dokazati tudi v mladi izbrani vrsti in je pod dodatnim pritiskom?

Ne, ne. V nogometu se zgodi tudi kaj takšnega. Tudi meni se je v karieri to zgodilo, ko sem igral za Tottenham in zapravil res lepo priložnost proti Fulhamu. Vsakemu se to zgodi. To je le ena sekunda. Delati zaključkov na osnovi tega ali zaradi tega, celo koga odpisati, resnično ni primerno. Da bi zaradi tega na nekoga gledali drugače kot na druge, to pa res ne. Vsaj z mojega zornega kota. Navijači to morda vidijo drugače, kot bivši nogometaš pa lahko povem, da tisto, kar se je zgodilo Mlakarju, ni povezano s tem, ali je dober ali slab.

Kako je Milenko Ačimović pred 18 leti zapravil izjemno priložnost proti Fulhamu:

Spomnim se Ryana Giggsa, nekdanjega asa Manchester Uniteda, ko je v času, ko sem še igral za Tottenham, šel mimo vratarja in zgrešil prazen gol. Pa je bil takrat v vrhunski formi. A se mu je vseeno to zgodilo. To se v nogometu pač dogaja.

V Angliji sem takrat, ko sem bil v središču pozornosti zaradi zapravljene priložnosti za Tottenham, doživljal nočne more. Dva tedna sem se zbujal in hodil spat s slabim občutkom, ker sem takrat zgrešil. Na televiziji so pogosto predvajali moj strel v prečko, potem pa je še večjo priložnost zgrešil Giggs in dobil prednost v medijih. Takrat mi je malce odleglo.

Ali nogometaše, ko spremljajo te zgrešene priložnosti na svetovnem spletu ali družabnih omrežjih, še dodatno "zaboli", ko prebirajo o tem, kako so se osramotili?

Kaj pa vem. Ko to pogledaš, se res začudiš samemu sebi, ali je kaj takega zares mogoče. Saj imajo mediji po svoje prav. Takrat se res osramotiš. Še sam se sprašuješ, kako za vraga si lahko to sploh zapravil. No, potem pa sčasoma to preboliš. Pridejo nove tekme in ti je takoj lažje. Gotovo bo tako tudi Mlakarju.

Kako je Ryan Giggs leta 2002 zgrešil prazen gol tekmeca:

Kot selektor morate varovance napolnjevati tudi z energijo, s katero si dvigujejo samozavest in psihološko trdnost. Boste kos temu, čeprav nimate veliko trenerskih izkušenj?

Verjamem, da sem jim lahko v pomoč. S fanti se iskreno pogovarjam. V tistih sedmih dnevih smo imeli zelo zanimivo izmenjavo mnenj. To je sestavni del nogometa. Imel sem kar dolgo kariero v tujini, odigral veliko tekmovanj in doživel marsikaj, tako da skupaj s sodelavci z veseljem pomagam mlajšim fantom. Uživam kot selektor in verjamem, da lahko na letošnjem evropskem prvenstvu pokažemo veliko.

Sportal Žreb in pol! Slovenci na domačem Euru s Španci in Italijani.

Sportal Slovenski nogometni upi remizirali v Ljudskem vrtu #foto

Sportal Ačimović debitiral z odmevnim remijem