Sobotni intervju
Sobota, 9. 8. 2025, 4.00
27 minut
Sobotni intervju: Luka Elsner
Luka Elsner se je odločil za veliko spremembo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,26
Nekdanij slovenski reprezentant in kapetan Domžal Luka Elsner že dolgo spada med najbolj prepoznavne slovenske trenerske legionarje. V Franciji se je vpisal v zgodovino kot prvi Slovenec, ki so mu zaupali vodenje kar treh različnih prvoligaških klubov v ligi petice (Amiens, Le Havre in Reims v Franciji).
Luka Elsner je zmeraj prijeten in uglajen sogovornik. Prihaja iz verjetno najbolj priznane nogometne dinastije v Sloveniji, prepolne eminentnih nogometašev, kot tudi strategov. V Franciji, kjer se je že v mladosti počutil kot riba v vodi, je v zadnjih letih podiral mejnike slovenskega nogometa, osvajal lovorike, se družil z elito in postal celo trn v peti PSG. Spregovoril je tudi o kralju francoskih cest Tadeju Pogačarju. Poleti pa se je odločil za veliko spremembo. Sprejel je ponudbo poljske Cracovie in se preselil v Krakov. Če se dan pozna po jutru, ga na Poljskem čaka še veliko lepega!
Prejšnjo soboto je dopolnil 43 let. V preteklosti se je pod številne izstopajoče dosežke podpisoval kot mladi slovenski trener, a je tega obdobja očitno konec. ''Pri 43 letih se ne počutim kaj pretirano mladega. V trenerskem 'ringlšpilu' sem že 12 let. Ko se odpravim spat in se zjutraj zbudim, se gotovo ne počutim več kot mladi trener. To potrjujejo tudi moje fotografije. Na brado se mi je že prilepila sivina. No, morda pa zaradi tega zgledam vsaj bolj moder,'' se je pošalil Luka Elsner, ko smo ga med tednom po telefonu zmotili v Krakovu, kjer se kot trener Cracovie na Poljskem pripravlja na novo prvenstveno tekmo.
Ta ga čaka v nedeljo v Bialystoku, ravno tam, kjer je lani pri Jagiellonii v konferenčni ligi gostovala Olimpija. Zmaji so tudi zadnji slovenski klub, ki ga je vodil, preden je leta 2017 zapustil Slovenijo. Ko se je odpravil v tujino, je še zmeraj predstavljal val mlajših slovenskih nogometnih strokovnjakov. V Franciji je v elitnem tekmovanju vodil kar tri različne klube (Amiens, Le Havre in Reims) ter postavil nov mejnik, saj se s tem dosežkom, kar zadeva pet najmočnejših lig na svetu, na sončni strani Alp ne more pohvaliti nihče drug izmed stanovskih kolegov. Pred nekaj meseci pa se je odločil za korenito spremembo in se prvič v karieri odpravil na Poljsko. Gre mu imenitno, po treh krogih zaseda visoko tretje mesto. Kako se ima v Krakovu in zakaj je zapustil Francijo? Vse to in še bistveno več nam je slovenski trener zaupal v obširnem intervjuju.
Nekdanji trener Domžal in Olimpije je v karieri vodil že veliko tujih klubov. Izkušnje je po odhodu iz Ljubljane začel nabirati na Cipru (Pafos), se nato preselil v Belgijo (Union St. Gilloise), nadaljeval v Franciji (Amiens), se vrnil v Belgijo (Kortrijk in Standard), od leta 2022 pa vse do letos pa je deloval v Franciji (Le Havre in Reims), kjer je preživljal tudi mladost in jo tako pozna odlično. Poleti se je odločil za nadaljevanje kariere na Poljskem.
Zadnja leta ste preživeli v Franciji in Belgiji, pred kratkim pa sprejeli trenerski izziv na drugem koncu Evrope in se preselili na Poljsko. Zakaj?
Trend francoskega nogometa se spopada s težavami. Klubi so se zaradi zmanjšanega obsega sredstev, pridobljenih od prodaje televizijskih pravic, znašli v zahtevnem položaju. Tako se v Franciji bije huda bitka. Na Poljskem pa sem prišel v ligo, ki se dviguje. Prepričan sem, da sem storil pravilen korak.
Odločitev o selitvi na Poljsko ni presenetila družine. V zadnjih letih smo se tega, da se pogosto selimo, že navadili. Res je, da smo se tokrat, vsaj kar zadeva kilometre, podali malce dlje, a vseeno v Krakovu čutimo določeno vez s Slovenijo. To smo v Franciji pogrešali. Kultura in način življenja na Poljskem se kar približujeta temu, kar imamo v Sloveniji. Tako se v Krakovu počutim domače.
Ste torej v zadnjih osmih letih, sprva na Cipru, pozneje pa v Belgiji in Franciji, pogrešali okolje, kjer podobno kot v Sloveniji prevladujejo slovanske duše?
Da, seveda smo ga pogrešali. Ko si že toliko let v tujini, ti manjka občutek domačnosti. Lahko povem, da sem ga na Poljskem hitro začutil. Takoj vidiš, kako imamo podobno kri in kako nas spremljajo podobni pogledi na življenje. Tudi pokrajina pri Krakovu me vseskozi spominja na Slovenijo. Počutim se prijetno in domače, prav uživam.
Kar pa zadeva organiziranost klubov in pogoje za naše trenersko delo, se je dosti tega, kjerkoli pač si, kar poenotilo. Sploh ni več važno, ali si na zahodu ali vzhodu. Pa to ne velja zgolj za Evropo. Če pogledamo tudi čez veliko lužo in vidimo, kaj se je dogajalo na nedavnem svetovnem klubskem prvenstvu, to ponuja dokaz, kako so se standardi približali po vsem svetu. Ko se tako kot trener seliš iz države v državo, dejansko ne doživljaš več toliko korenitih sprememb, kot si jih še pred desetimi leti.
Luka Elsner je na začetku februarja zaradi slabših rezultatov, zmago v francoskem prvenstvu je neuspešno lovil kar devet tekem zapored, izgubil zaupanje vodstva Reimsa.
Kaj pa je šlo narobe, da ste v prejšnji sezoni ostali brez službe pri Reimsu zgolj po šestih mesecih sodelovanja?
Spadam med osebe, ki ne gledajo prav dosti za nazaj. Nočem. Razen tega, da lahko iz tega povlečeš kakšna poučna spoznanja in se zaradi tega naslednjič v podobni situaciji odzoveš bolj modro, za vse drugo, kar se je zgodilo v preteklosti, ne čutim večjih pomislekov. Kar je bilo, je bilo, in pika. Pač, to je bila izkušnja, kakršna je bila. Mi je pa tudi dovolila, da sem malce spremenil pogled na svoje delo in opazil določene stvari, ki jih prej nisem. Zaradi tega se je moja trenerska kariera tudi zapeljala v takšno smer, da sem se odpravil v Krakov.
Vesel sem, da sem se po Reimsu odločil za delo na Poljskem. Prepričan sem, da sem se odločil pravilno. No, tako vsaj čutim, več pa bo, tako je pri nas v nogometu že v navadi, pokazala prihodnost. Zlasti rezultati.
Ko pa smo ravno še pri Reimsu, lahko povem, da bi si želel drugačnega razpleta. Da bi se stvari iztekle lepše tako zame kot tudi za klub. A to je pač nogomet.
Postavlja se vprašanje, ali bi Reims, ki je nekaj mesecev po vašem odhodu izpadel iz elitnega francoskega prvenstva, takšno usodo doživel tudi pod vašim vodstvom. Ko so namreč v začetku februarja prekinili pogodbo z vami, je bil Reims na lestvici še na varnem 13. mestu.
Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti. Res je škoda, da se je tako razpletlo in je klub izpadel. Klubu sem želel pomagati, a se vsak odloča po svoji volji. Sploh na vodstvenih položajih, kjer moraš v klubu vleči glavne niti. To niso preproste zadeve. Stvari je treba razumeti in spoštovati.
Čeprav je imel v prejšnji sezoni, ko je v Franciji vodil Reims, tudi nekaj svetlih trenutkov, dvakrat denimo remiziral proti poznejšemu francoskemu in evropskemu prvaku PSG, v pokalu pa izločil favorizirani Monaco, je vseeno izgubil službo. Zanimivo je, da je bil takrat Reims na 13. mestu. Brez Elsnerja je padel bistveno nižje in na koncu izpadel iz elitne druščine.
Vam je bilo v tistem trenutku, ko ste izgubili službo pri Reimsu, morda žal, da niste ostali dlje pri Le Havru, s katerim ste najprej osvojili drugo ligo, nato pa si še zagotovili obstanek v elitnem francoskem prvenstvu in si s tem le še povečali simpatije pri navijačih?
Ne, tega nisem obžaloval. Pri Le Havru me je spremljal občutek, da sem pripotoval do konca svoje poti in je slovo neizbežno. Projekt je bil zahteven, a hkrati tudi tako uspešen, da sem vedel, kako bo tretje leto ekstremno nevarno tako zame kot tudi za klub. Ker nisem videl določenega prostora za napredek, sem začutil stagnacijo. Že to, da smo si priborili obstanek skoraj v zadnji sekundi, mi je dalo misliti, kaj nas lahko čaka v prihodnje.
Zato sem se takrat, ko sem zapustil Le Havre, pravilno odločil. Tako sem se lahko malce regeneriral. Pa ne le jaz, ampak tudi sam klub. Seveda, po napredovanju v prvo ligo so bila prisotna pozitivna čustva, ko pa se nato boriš za obstanek, to vpliva nate stresno. Takrat je treba zdržati do konca in veliko pretrpeti, kar pa terja ogromne napore.
Prejel je prestižno priznanje za najboljšega trenerja druge francoske lige v sezoni 2022/23. V omenjenem tekmovanju se je v sezoni 2023/24 z Bordeauxom kot trener dokazoval tudi Albert Riera, a se z Žirondinci ni proslavil.
Je pa bila nagrada, ki ste jo prejeli za najboljšega trenerja v drugi francoski ligi v sezoni 2022/23, v kateri ste tudi postali drugoligaški prvak z Le Havrom, verjetno najslajša v vaši karieri?
Nisem ravno pretiran ljubitelj zbiranja predmetov. Vse lovorike, ki sem jih dobil, hranim v neki škatli. Me pa na to nagrado resnično vežejo lepi spomini. Dobro je, ko ti takšno priznanje podelijo tisti, ki so s teboj v poslu. Ko ti to podelijo tvoji tekmeci, s katerimi se srečuješ vsak konec tedna. Kar zadeva strokovnost, v nogometu ni lepše nagrade. Je pa to vendarle nagrada za celotno strokovno ekipo, ki vsak teden bije bitko z glavnim trenerjem. Doživiš jo kot potrditev svojega dela. To je res pozitivna nagrada.
Ko ste zapustili Reims, so vaši nekdanji varovanci nadaljevali uspešne predstave v francoskem pokalu in se uvrstili v finale, kjer jih je nato nadigral PSG. Poraja se vprašanje, kako bi se na Stade de Francu razpletel finale, če bi še vedno vodili Reims. V prejšnji sezoni ste namreč na obeh prvenstvenih tekmah s Parižani remizirali in tako ostali neporaženi!
Špekulacij in hipotez na to temo je lahko ogromno, sam pa resnično nimam pojma, kako bi se izšlo (smeh, op. p.). Bi bila pa to nora izkušnja. Tako voditi klub v finalu pokala na polnem Stade de Francu … Zaradi tega mi je kar malce žal, da nisem tega doživel. To bi bilo res luštno.
A, brez vaše lažne skromnosti, mora biti nekaj na tem, da ste bili tako uspešni z Reimsom proti tako izrazitemu in dominantnemu tekmecu, kot je bil PSG.
Trudili smo se pač slediti receptu, kako jih zmotiti v izgradnji igre. Moji igralci so dobro razumeli, kaj morajo narediti. Za to potrebuješ izjemno zbranost in disciplino. Takrat nam je odlično uspelo, s PSG smo remizirali tako doma kot tudi v gosteh. Že remi proti tako vrhunski in kakovostni ekipi je velika stvar. Potem lahko razumemo, kako je šele, če jih premagaš. To pa mora biti že neka druga zgodba. V prejšnji sezoni je uspela tako malo klubom, da jih lahko prešteješ na prste ene roke.
Luis Enrique v prejšnji sezoni s Parižani ni mogel premagati Luke Elsnerja.
Vas je presenetilo, da je PSG nato tako superiorno osvojil ligo prvakov?
Niti ne, saj so že prej delovali zelo močno. Malce pomislekov sem imel le na osrednji obrambni del, ko pa je potem Willian Pacho napredoval, se je ekipa stabilizirala. Odlikuje jo izjemen kolektivni duh. S svojo igro in fizično pripravljenostjo lomijo tekmece. V bistvu so ena redkih ekip v zgodovini, ki ni imela nobene slabosti, takih ni bilo veliko. Ima pokrite vse faze. Morda se niso toliko posvečali obrambnim prekinitvam, vse drugo pa je bilo vrhunsko. Če si se proti njim branil nizko, so te zdrobili z dolgimi sekvencami. To, kar so igrali oni, je bil že skoraj drugi šport. Popolnost.
Iz Francije ste se tako v začetku junija preselili na Poljsko. Državi sta zgodovinsko zelo povezani, lep primer predstavljata že skladatelj Frederic Chopin in znanstvenica Marie Curie.
To sem hitro začutil. Francoski in poljski narod sta si bila po kulturi zelo blizu. Bila sta zelo navezana drug na drugega. Zato ne preseneča, da ima Francija ogromno znanih priznanih kulturnikov in znanstvenikov s poljskimi koreninami. Določene povezave zagotovo obstajajo.
Krakov je bil dolga stoletja poljska kraljeva prestolnica in spada med največje turistične bisere na Poljskem.
Vodite poljskega prvoligaša Cracovia. Ste že kdaj pred tem obiskali Krakov?
Sem. Pred desetimi leti sem ga obiskal kot turist. Bilo je decembra, že takrat sem bil navdušen nad mestom. Lahko potrdim, kako spada v mnogih pogledih med lepše v Evropi. Pokrajina, osrčje mesta, bogata dediščina, organiziranost. Krakov je zelo lepo in dinamično mesto. Pa tudi priznano, zlasti kar zadeva izobrazbo. Je pa tudi ekstremno turistično, kar sem hitro občutil. Zlasti zdaj, ko je čas poletnih počitnic.
Vas je morda, ko ste stopicali po ulicah Krakova, že prepoznal kateri izmed slovenskih turistov?
Svet je majhen, radi rečejo, tega pa vendarle nisem doživel (smeh, op. p.). Saj me niti ne pozna tako veliko ljudi. Zelo malo me sploh prepozna v javnosti. Tako, mislim, da je tudi prav. Smo vendarle normalen del družbe, tako kot vsi drugi.
Me je pa, kar zadeva Slovenijo in Poljsko, prijetno presenetilo, da sem v katedrali Wawel naletel na grobnico Ane Celjske, nekdanje poljske kraljice (rodila se je leta 1386 v Celju, umrla pa 1416 v Krakovu, op. p.). Takoj sem poklical ženo in ji pripovedoval, kako smo Slovenci v bistvu zelo povezani s Poljsko. Da je Slovenka dosegla tako visok položaj, me je res navdušilo.
Odkar je prišel v Krakov, na Poljskem s Cracovio še ni doživel poraza. Po treh krogih je na visokem tretjem mestu.
Morda pa boste zdaj nadaljevali "poslanstvo" in kot slovenski nogometni trener podjarmili vse poljske tekmece ter pripeljal Cracovio do naslova prvaka. Po treh krogih vam gre vse prej kot slabo. Osvojili ste sedem točk, Cracovia pa je tretja!
(Smeh, op. p.) S svojimi izkušnjami, ki sem si jih nabral v tujini, bom skušal pomagati klubu, da bi naredil še korak naprej od tega, kar je ustvaril v prejšnji sezoni. To je vse, kar lahko povem.
V prejšnji sezoni je Cracovia v poljskem prvenstvu osvojila šesto mesto in tako le za malo zgrešila vozovnico za Evropo.
S tem so v klubu postavili tudi dobre temelje. Želim mu pomagati, da bi nadaljeval ta proces in bi Cracovia postala eden od boljših klubov na Poljskem. Glede tega nas čaka veliko dela, saj so nekateri klubi, pravcati velikani na Poljskem, že vrsto let v dominantnem položaju. Vseeno pa obstajajo tudi določena manjša okolja, ki so se tako dobro razvila, da so postala pomemben dejavnik v poljskem nogometu. S tem so pokazali, kako obstaja pot tudi za Cracovio. Klub lahko še zraste.
Cracovia je bila petkrat poljski prvak, nazadnje ji je to uspelo daljnega leta 1948. Zadnjo lovoriko je osvojila leta 2020, ko je bila najboljša v pokalu in superpokalu.
Torej gradite zgodbo na Poljskem s ciljem, da bi ostali tu prisotni še dolgo?
Vsekakor. Skoraj povsod, kjer sem deloval kot trener, sem imel dolgoročne načrte. Je pa treba biti pri tem zelo pazljiv. Še naprej mora biti v ospredju zavedanje, da je nujno zmagovati iz tedna v teden, po drugi strani pa moramo gledati zlasti na razvoj kluba. To je ogromna prioriteta. Razmišljam predvsem o tem, kako bi pomagal klubu, da bi še zrasel.
Po šestem mestu v prejšnji sezoni, drugega cilja od tistega, da bi Cracovia pod vašim vodstvom zaigrala v Evropi, verjetno ni?
Evropa niti ni tako nujen cilj. Bolj je izražena želja po napredovanju. Je pa klub pred začetkom sezone izgubil kar nekaj pomembnih igralcev, tako da do določene mere v klubu še vedno poteka rekonstrukcija. Zato bo morda tudi v samem načinu igranja prisotna neka evolucija. Vse skupaj bo trajalo še nekaj časa in terjalo svoj davek, da se stvari postavijo na noge.
Verjetno bomo malce odvisni tudi od sreče in poškodb, saj nimamo širokega izbora igralcev. Vseeno pa ne čutim prevelikega pritiska. Ambicije in želje so res močne, a veste, kako je s tem … O ambicijah je lahko govoriti, ko pa jih je treba pretvoriti v dejanja, pa je to veliko težje. Zato skušam biti pri tem, kar obljubljamo, čim bolj previden.
Preprosto nimamo tako visokega proračuna, da bi si morali ustvarjati dodaten pritisk. Naš proračun je manjši od vsaj petih klubov na Poljskem. V bistvu bo še ogromno odvisno od tega, kaj se bo zgodilo do konca prestopnega roka.
S Cracovio je sklenil sodelovanje do konca junija 2027. Po odličnem začetku sezone vztrajno skrbi, da v klubu ne zavlada evforija. "Treba je miriti in brzdati zadevo. Bolje je biti previden v napovedih ter iti tekmo po tekmo."
Kako pa se je sploh zgodilo vaše sodelovanje s Cracovio?
Vse skupaj se je odvijalo prek mreže določenih agentov. Najprej se je poljski agent iz Cracovie sestal z mojimi predstavniki iz Francije. Sledili so prvi pogovori, nato pa je trajalo kar nekaj časa, da sta obe strani dejansko zbrali dovolj informacij in spoznali, da smo se vsi skupaj odločili pravilno. Postopek, ki je vodil do sprejete končne odločitve, je trajal nekaj tednov.
Zakaj tako dolgo? So se lomile zadnje podrobnosti glede financ, tako kot smo spremljali na primer pri poletni prestopni sagi o Benjaminu Šešku?
Ne, kje pa (smeh, op. p.). Glavni dejavnik niso bile finance. Vendarle v mojem poslu govorimo o povsem drugih številkah kot pri Benjaminu Šešku.
Pogovarjali smo se zlasti o drugih dejavnikih. Lahko na primer pohvalim poljsko nogometno okolje. Infrastruktura je na zavidljivo visoki ravni, obiskanost tekem tudi. Stadioni so v res dobrem stanju, v našem kompleksu pa imamo odlične razmere za trening, kar je bil tudi eden izmed pomembnejših razlogov, da sem se odločil za Cracovio.
Kako pa je sploh s financami v poljskem nogometu?
Poljska liga se finančno dobro razvija. Čuti se pozitiven trend vlaganja v nogomet. Moram priznati, da se lahko pogodbe v srednje močnih poljskih klubih primerjajo s tistimi iz boljših drugoligaških ekip v Franciji. Tako je možnost, da v klub pripeljemo solidne tujce, kar dobra.
Nedavno so ga pretresle novice, da je pomočnik trenerja vratarjev pri celovškem klubu SAK na tekmi z Atusom zaradi tega, ker je z igralcem nasprotne ekipe spregovoril v slovenščini, prejel rumeni karton. V Celovcu je igral tudi sam. Pred 15 leti je nosil dres Austrie. ''Takrat nisem občutil nič negativnega, razen tega, da je klub finančno propadel. Drugače je bila to dobra izkušnja v prijetnem okolju. Pozneje v trenerski karieri nisem nikoli doživel težav zaradi izražanja v drugem jeziku. "V tem ne vidim smisla, da se ljudi omejuje na jezikovnem segmentu. Če sogovornik to razume, meni to res ne predstavlja težave. Sploh ne vem, kako bi se odzval, če bi sodnik zaradi tega pokazal rumeni karton meni. Ne bi razumel logike."
Začeli ste odlično, v gosteh ste premagali prvaka Lech s 4:1, nato ugnali še Termalico z 2:0 in bili po dveh krogih vodilni v prvenstvu, nazadnje pa ste v nedeljo doma remizirali z Lechio (2:2). Tako ste še vedno pri vrhu, na več kot solidnem tretjem mestu.
Vesel sem, da zadnje tekme nismo izgubili, ampak v sodnikovem podaljšku izenačili na 2:2. Če ne bi, bi bil ta popoldan za nas popolna nočna mora. To pa zato, ker smo zaradi poškodbe za dalj časa izgubili Ajdina Hasića, ki spada med osrednje kreativce našega moštva.
Nimamo jih prav veliko. Od njega smo si obetali popolno sezono. Tako jo je tudi začel, bil je odličen, zdaj pa se je žal poškodoval, tako da bo odsoten vsaj dva meseca.
Takšen je žal nogomet, kjer se moraš včasih soočati tudi s takšnimi nesrečami. Njegova odsotnost predstavlja velik udarec za nas, saj nimamo na voljo veliko igralcev, tako da sem vse tri tekme v prvenstvu začel z enako postavo. Zato bomo morali biti še bolj dejavni v prestopnem roku.
Obstaja možnost, da bi lahko v prihodnosti rdeče-bele iz Krakova okrepil tudi kateri izmed slovenskih nogometašev.
Bi lahko v prestopnem roku povabili v klub tudi katerega izmed slovenskih nogometašev?
Za dobre igralce se vedno najde mesto. Bili smo v pogovorih za Nika Prelca, ki pa se je nato odločil za nadaljevanje kariere v Angliji. Kot trener lahko podam svoje mnenje o tem, koga potrebujemo. Možnosti, da bi pripeljali katerega slovenskega nogometaša, obstajajo. Zlasti, kar zadeva prihodnje prestopne roke. Je pa tudi res, da sem, kar zadeva Slovence, že storil prvi korak in okrepil strokovno vodstvo.
Res je. Pripeljali ste Dejana Kopasića, ki je pred tem kot analitik deloval v strokovnem vodstvu slovenske članske reprezentance. Kako pa je njegov odhod doživel selektor Matjaž Kek?
Bila sta v res dobrih odnosih. Gospod selektor je na vse skupaj, kar se je zgodilo, lepo odgovoril, tako da bi se mu ob tej priložnosti iz srca javno zahvalil. Je pa res, da sva z Dejanom v preteklosti že večkrat sodelovala, tako pri Olimpiji kot tudi Pafosu. Zato poznam zelo dobro njegove kakovosti. Težko, da bi se lahko glede svojega pomočnika sploh odločil boljše.
Luka Elsner je v Krakov povabil Dejana Kopasića, s katerim je pred leti že sodeloval pri Olimpiji in Pafosu.
Vesel sem, da se je Dejan vrnil v klubski nogomet. Morda ga je malce dražil ta tedenski adrenalin, ko si sledijo tekme druga za drugo in se je zaradi tega odločil za ta korak.
Je pa z reprezentanco napravil neverjetne uspehe. To obdobje ga je odlično pripravilo za izzive na Poljskem, saj je sodeloval z velikimi igralci in vrhunskim trenerjem, tekmoval pa proti ekipam najvišjega ranga. Tako je pridobil izkušnje, ki so ga obogatile.
V klubu je moj standardni prvi pomočnik, z izkušnjami, ki jih premore, nadzoruje pa tudi oddelek za analizo. Ima to dolžnost, da vpelje in nadzira dogajanje. Ima tudi osrednjo vlogo pri pripravi ekipe.
Zdaj, ko ste pripeljali Dejana Kopasića, lahko končno med opravljanjem nogometnih poslov govorite z nekom v slovenskem jeziku. V Franciji in Belgiji si tega niste mogli privoščiti.
Imate prav. Sploh ne veste, kako zelo mi je odleglo. Dolgo časa sem namreč govoril v nogometnem okolju le francosko. Edini stik s slovenščino sem imel v bistvu doma s svojo družino. Zato mi zelo ugaja, da lahko prek Dejana ohranjam stik s slovenskim jezikom. Daje nama tudi možnost, da si kakšno stvar poveva mimo drugih, kar pride v nogometu vedno prav (smeh, op. p.).
Želi se čimprej naučiti govoriti in sporazumevati poljsko.
Se učite tudi poljskega jezika?
To je moja želja, čeprav klub nima organiziranega učenja. V klubu dnevno funkcioniramo najbolj v angleškem jeziku, saj je med igralci veliko tujcev. Se pa glede poljščine kar trudim. Na novinarskih konferencah vedno napravim uvod v poljskem jeziku. Upam, da bom po prvi sezoni govoril že tekoče in tako komentiral dogajanje v njihovem jeziku. To bi mi tudi pomagalo pri komunikaciji.
Pa Poljaki spoštujejo vaš trud, da bi radi čimprej govorili v njihovem jeziku?
Vsak narod spoštuje tistega, ki pride od drugod in se želi prilagoditi okolju, kjer deluje. Tega ne počnem samo zaradi marketinga, da bi bil komu všečen, ampak zaradi tega, ker bom tako dejansko lažje komuniciral v klubu. Če želiš deliti čustva in jih prenesti na Poljake, to lažje napraviš v domačem jeziku. Moja želja je velika. Nenazadnje so podobnosti med jezikoma precejšnje, zato tak preskok iz slovenščine v poljski jezik ni nedosegljiv. Daleč od tega.
Kot trener je že prejel nekaj rumenih kartonov, a nikakor zaradi provokacij, v katere se ne spušča, ampak zgolj zaradi nezadovoljstva nad sodniškimi odločitvami. ''Provokacij ne izvajam. Vendarle obstaja v našem poslu neka etika, gentlemanski odnos. Obstaja pa tudi želja po zmagi, ki te včasih povleče. Sploh, ko se gre za sodnike. Tako sem nedavno prejel rumeni karton na prvi domači tekmi na Poljskem. Izpadlo je, da sem povsem napačno ocenil situacijo. Sodnik je imel pri odločitvi prav,'' se je zasmejal Elsner.
Na Poljskem nenazadnje ne manjka veliko slovenskih nogometašev. S pomočjo Dejana Kopasića bi lahko tako na medsebojnih obračunih še lažje ustavili tiste, s katerimi je sodeloval v reprezentanci. Na primer s Petrom Stojanovićem, Erikom Janžo, Luko Zahovićem, Tamarjem Svetlinom …
Erika poznam resnično zelo dobro, saj sem ga spremljal že v Domžalah, kot tudi treniral. Res je dobro, da nas je toliko. Veselim se vseh srečanj, ker je prijetno imeti stik z našimi igralci. S Tamarjem Svetlinom sva se tako že srečala pred sezono, ko smo odigrali prijateljsko tekmo s Korono Kielce (2:1). Je odličen fant. V bistvu sestavljamo malo slovensko vojsko na Poljskem.
Tu je tudi Ante Šimundža, s katerim sva se pred kratkim slišala. Vsak bije svoje bitke, on v drugi ligi, a je v Vroclavu, malce predaleč, da bi se pogosteje videvala. Do tam imam tri ure vožnje, zaradi naših koledarjev pa se ni preprosto dobiti. No, želja obstaja, tako da se bova ob prvi priliki ujela.
Nekdanji slovenski reprezentant Andraž Kirm je med letoma 2009 in 2012 branil barve poljske Wisle iz Krakova. V Domžalah si je delil slačilnico tudi z Luko Elsnerjem. ''Takrat, ko je bil Andraž pri Wisli, je bil klub res na dobri ravni in je igral pomembno vlogo na Poljskem,'' je dejal Elsner.
Krakov ima dva znana nogometna kluba, žal pa Wisla, ki je bila v zadnjih desetletjih bistveno uspešnejša od Cracovie, njen dres pa je vrsto let nosil tudi vaš nekdanji soigralec Andraž Kirm, za razliko od vas nastopa v drugi ligi, zato navijači ne morejo spremljati mestnih derbijev.
Škoda. To bi bilo v interesu obeh klubov. Čeprav po drugi strani … Krakovski derbiji so označeni kot eni najhujših v Evropi. Prislužili so si celo vzdevek sveta vojna. To rivalstvo med Cracovio in Wislo je res ogromno ter se čuti na vsakem koraku. Mesto je dobesedno razdeljeno na dva dela.
Posnetki pričajo o tem, kako strastno so se odvijali derbiji. Zato je po eni strani res škoda, da jih trenutno ni. Nam, Cracovii, po drugi strani prav paše, da smo vodilna ekipa v mestu. Je pa Wisla dobro začela sezono v drugi ligi, tako da bi se lahko kmalu vrnila v ekstraklaso. No, potem pa bi imeli spet derbi in bi bilo kaj za videti.
Cracovia je celo najstarejši še obstoječi nogometni klub na Poljskem.
Ustanovljen je bil leta 1906, tako da njegova zgodovina seže zelo daleč. Moram zaupati anekdoto. Ko sem podpisoval pogodbo s Cracovio, se mi je zdelo, kot da me je na Poljsko povlekla prav zgodovina. V Franciji sem namreč vodil Le Havre, ki velja za najstarejšega med francoskimi profesionalnimi klubi. No, to je ta povezava. Upam, da se bo preslikala tudi po moji uspešnosti s klubom. Če bi igrali pomembno vlogo v poljskem prvenstvu, bi bilo to zame imenitno. Navijači bi to zelo cenili. To tudi nestrpno pričakujejo.
Navijači Cracovie so ga navdušili. Cracovia igra tekme na stadionu Jozef Pilsudski, ki je bil odprt leta 2010. Sprejme 15 tisoč gledalcev in je praviloma vedno zelo poln.
Vašo zadnjo tekmo si je, tako smo zasledili v poljskih medijih, ogledal tudi sloviti poljski smučarski skakalec Kamil Stoch.
No, tega pa nisem vedel. To je torej še ena povezava s Slovenijo. Tudi na Poljskem so smučarski skakalci zelo priznani. Pa tudi Zakopane so blizu Krakova. Baje so čudovite. Nisem jih še videl, a jih nameravam obiskati, ko mi bo to dovoljeval čas.
Kar zadeva znane navijače Cracovie, verjetno najbolj izstopa pokojni Karel Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II. Resnično visijo njegove slike tudi v vaši slačilnici?
Absolutno. Njegove slike najdeš povsod po mestu, saj je bil velik navijač Cracovie. Svojčas je bil tudi nogometni vratar. Ekipa ga je obiskala v Vatikanu, na vse je napravil močan vtis. Najdeš ga povsod v klubu, sploh na glavnem stadionu.
S Poljsko je nenazadnje povezan tudi vaš mlajši brat Rok Elsner, ki je pred leti s Slaskom postal poljski prvak.
Še danes mi je žal, da ga takrat nisem mogel obiskati. Bilo je grozno, saj sva imela identične razporede tekem, tako da nisem ujel možnosti, da bi ga leta 2012 obiskal. Zdaj, ko sem na Poljskem, lahko še bolj cenim njegov dosežek, ko je osvojil prvenstvo.
Od takrat naprej je infrastruktura na Poljskem še napredovala, strast do nogometa, ki je izjemna, pa je ostala zmeraj prisotna. Poljaki obožujejo nogomet. To se čuti pri navijanju in obiskanosti tekem. Tudi energija, ki se vlaga v nogomet, je ogromna. To je nacija, ki bo po mojem mnenju v naslednjih letih rasla in rasla kar zadeva razvoj domačega prvenstva.
Navijači Cracovie in Lecha, ki so v prijateljskih odnosih, so na srečanju v Poznanu izvedli skupno akcijo.
Kar zadeva prvo izkušnjo s Poljsko, je bilo že v prvem krogu nepozabno na gostovanju v Poznanu. Naš klub je v zelo prijateljskih odnosih z Lechom. Tako sem prvič v karieri doživel, da so bili na isti tribuni zbrani skupaj navijači obeh klubov in navijali. To je bil poseben dogodek, ki se me je dotaknil. Prekrasno je, da lahko na tekmi vlada tako pozitivno vzdušje. Pokvarila ga ni niti naša visoka zmaga s 4:1. Je pa res, da obstajajo tudi drugačne vezi med klubi. Obstajajo tudi sovraštva. Tako da na Poljskem najdeš oba ekstrema.
Kar zadeva navijače, jih bo že konec mesec na Poljskem ogromno tudi iz Slovenije. V bližnjih Katovicah bo namreč potekal košarkarski EuroBasket, kjer bo nastopil tudi vaš soimenjak Luka Dončić.
Čakamo še na uradno potrditev naših tekem, a se bojim, da bodo nastavljene tako zoprno, da si ne bomo mogli ogledati tekem košarkarske reprezentance Slovenije. Kar pa zadeva Luko Dončića, je njegovo ime prisotno po vsem svetu. O njem so me spraševali ogromno že v Franciji.
Vas niso v Franciji bolj spraševali o kolesarjih, na primer kralju Toura Tadeju Pogačarja?
Odvisno pač od tega, s kom si se pogovarjal in od kod je prihajal. V nogometnem svetu je košarka, tu najbolj izstopa liga NBA, vendarle bolj priljubljena od Tour de Franca. Zunaj nogometnih slačilnic pa je Pogačar v Franciji deležen ogromnega spoštovanja. V Franciji so mu rekli, da je preprosto nezemljan. Da sploh ne prihaja iz tega sveta. Da je preprosto Alien, Extraterrestre. V Belgiji sem se o njem naposlušal še več hvalospevov, tako o Pogačarju kot tudi Primožu Rogliču. Belgijci kot narod resnično strastno spremljajo kolesarstvo in tudi sami veliko kolesarijo. Podobno kot Slovenci.
Slovenski kolesarski junak Tadej Pogačar je za Francoze preprosto nezemljan.
Kako pa v teh državah sprejemajo dejstvo, da je Slovencev tako malo, a vseeno dosegajo tako vrhunske dosežke v športu?
Vsak, ki vsaj malce pozna šport, pa ne glede na to, katere narodnosti je, mi postavi to vprašanje. Sprva sploh ne vedo, koliko nas je. Niti pod razno si ne predstavljajo, da nas je le dva milijona. Ko pa to zvejo, kar obmolknejo. Ustavijo se in začnejo razmišljati, kako je lahko tako majhen narod prisoten v toliko različnih športih in da hkrati proizvaja takšne superzvezdnike. Takrat je moje srce polno ponosa.
Ena stvar je imeti dobre ekipe v kolektivnih športih, če pa proizvajaš najboljše športnike na svetu, pa je že druga stopnja. Moram poudariti, da naši osrednji športni akterji resnično predstavljajo prestiž Slovenije. To se čuti v vseh državah, kjer sem deloval.
Med omenjene spada tudi Benjamin Šeško. Na Poljskem se je redno spremljala njegova zgodba, vendarle je eden izmed večjih prestopov med evropskimi klubi. Vse, kar se povezuje z najboljšimi klubi v Premier League, je zanimivo za tukajšnji nogometni trg. Tako sem bil lahko na Poljskem hitro na tekočem s tem, kar se dogaja glede Šeška.
Vas kaj mika vrnitev v Slovenijo, kjer ste nazadnje delovali pred osmimi leti?
Me. Verjamem, da se bom vrnil v Slovenijo. Upam, da tudi delovno (smeh, op. p.). Kdaj pa bo to, pa res ne vem. Če me bo kak klub pripravljen sprejeti, bi to napravil z veseljem. Vendarle so korenine doma. To je Slovenija. Lahko govorimo o drugih mestih po svetu, kako so lepa, a Ljubljana je vseeno zame najlepše mesto, najbolj domače. V posebnem srcu nosim tudi Nico, drugače pa se počutim stoodstotno kot Slovenec. Domovina je vseeno nekaj, kar te drži pri srcu. Ko si v tujini, poskušaš narediti največ, kar se da, ampak vseeno veš, da si v tujini. Tam ne čutiš enakega občutka topline, kot bi ga imel doma. Bo pa enkrat že napočil dan, ko bom imel vsega dovolj in bo ta želja zares močna tako zame kot tudi za družino, da se bom vrnil v Slovenijo.
Na Poljskem povprečno na tekmo s Cracovio osvaja kar 2,33 točke. To je njegovo najboljše povprečje v karieri. Pred tem je imel največjega pri Olimpiji (2,11 točke na tekmo).
Morda vas pot zanese prav k Olimpiji, ki zdaj preživlja stresne čase. Pri zmajih ne manjka sprememb, še vedno pa najbolj prisegajo na tuje strokovnjake. Torej ne bi prišli v poštev?
Imam tudi francoski potni list, če kaj pomaga (smeh, op. p.). Vsak klub se pač odloča v skladu z zastavljeno strategijo. Tujim investitorjem ne moreš ničesar očitati, držijo se svoje strategije. Nogometni standardi so se poenotili, vse je postalo univerzalno, igralci in trenerji so se znašli na vseh možnih trgih. Zato ni nič čudnega, da je v slovenski ligi kar nekaj tujih trenerjev. Če doprinašajo k napredku, potem hvala bogu, da se lahko od njih kaj naučimo. Nenazadnje pa opravljam delo v tujini kot tujec, tako da mi je to težko komentirati.
Imamo pa tudi določen prostor za slovenske strokovnjake. Z nekaterimi sem v rednem stiku in si podajamo mnenje. So odlični strokovnjaki, a je škoda, da si je tako težko izboriti priložnost v tujini. Marsikdo bi lahko uspel, a nima te možnosti, da bi se lahko dokazoval.
Vaš nekdanji trener Slaviša Stojanović se je po dolgih letih vrnil v 1. SNL, kjer uspešno vodi Koper. Če bi se vrnili še vi, bi se lahko pomerili proti svojemu nekdanjemu učitelju.
To bi bilo zanimivo, a je Slave, če se pošalim, ultrazmagovalec. Imel bi veliko spoštovanje do tega. Realno bi brez njega moja nogometna kariera potekala drugače, tako igralska, kot tudi trenerska. Veliko mu dolgujem. To bi bila luštna zgodba, če bi se pomerila.
Ubral je podobno pot kot njegov nekdanji varovanec pri Domžalah Miha Blažič, ki se je iz Francije (Angers) odpravil na Poljsko (Lech Poznan), zdaj pa nastopa v ZAE. Na bogatem Arabskem polotoku se je kot igralec preizkusil tudi Elsner. Leta 2010 je zaigral za Al-Muharraq iz Bahraina.
Po drugi strani so se tudi Domžale, kjer ste najprej nabirali trenerske izkušnje, odločile za tujega stratega. Pripeljali so dokaj neznanega Španca Emilia Millana.
V svetu je vse več primerov, kjer so trenerjem iz mladih kategorij zaupali vodenje starejših ekip. To delajo tudi v Nemčiji, Dunkerque je v Franciji pripeljal španskega trenerja mlade zasedbe iz Barcelone, ki ni imel izkušenj vodenja članske ekipe. Vidita se talent in sposobnost. Lastniki se tako odločijo. Zakaj pa ne? Mladim je treba nuditi priložnost, da lahko kje začnejo, potem pa bo že čas pokazal, kako so uspešni.
Že dolgo delujete v tujini. Bi se takrat, ko bi se vrnili domov, spoprijeli tudi s selektorsko vlogo?
Ah, kje pa. Niti na pamet mi ne pride, da bi razmišljal o tem. Naj poudarim še enkrat, kako imamo popolnega človeka za to službo. Lahko samo upamo, da bo ostal na položaju selektorja čim dlje in nas popeljal še na kak velik dogodek. To, kar postaja zdaj zanj že skoraj rutina. Upam, da bo še vrsto let selektor.
