Legendarni slovenski nogometaš, ki je obnorel Jugoslavijo in šokiral Real

Preprost, skromen, domač. Kratek sprehod po Ajdovščini je v trenutku pokazal, kakšen človek je Adrijan Fegic. Stari in mladi, sovrstniki in otroci, vsi so ga prijazno pozdravili, pokramljali, se z njim zapletli v radoživ pogovor. Izžareva toplino. Noče se siliti v ospredje, čeprav s svojo zgodbo, ki jo je preživel na in ob zelenicah, močno izstopa v slovenskem športnem okolju.

Je edini Slovenec, ki je kar dvakrat zatresel mrežo madridskega Reala. Največjega evropskega kluba. Po njem je navijač Rijeke celo poimenoval svojega sina. V Jugoslaviji je mešal štrene največjim, osvojil dva pokala, igral z Juventusom. Njegov trener je bil tudi Miroslav Ćiro Blažević, zaradi katerega ni nikoli v življenju opravil vozniškega izpita, pozneje ga je v Franciji vodil Arsene Wenger. Bil je tako dober, da se je znašel na pripravah jugoslovanske reprezentance za SP 1982 v Španiji.

Ko se je vrnil v rojstno Ajdovščino, je, čeprav so mu že nagajala leta in ga vse bolj selila med branilce, priskočil na pomoč Primorju. Pomaga mu še danes. To je 66-letni gospod Adrijan. Cruyff iz Ajdovščine, ljubljenec reškega občinstva Adriano, simpatični Nando, ki je nadimek prejel po očetu Ferdinandu. V njegovi družbi smo uživali nekaj ur in hitro ugotovili, da predstavlja ponos Ajdovcev. Legenda, ki je Slovenija ne zna dovolj ceniti.

Vaša nogometna zvezda je začela žareti, ko ste se leta 1977 iz Ajdovščine preselili na Hrvaško in začeli igrati v dresu Rijeke.

Joj, začetki res niso bili najlepši. Bil sem mlad, prvič stran od družine. Dajalo me je domotožje, nisem bil vajen živeti drugje. Ko sem odraščal v Ajdovščini, nismo z družino nikamor hodili. Morda v Novo Gorico, to pa je bilo tudi vse. Potem pa sem z 20 leti odšel na Reko, veliko večje in bolj živahno mesto.

Na začetku mi ni bilo prijetno. Tudi zaradi tega, ker sem slabo govoril hrvaško. Zato sem komaj čakal vsak četrtek, ko smo imeli ponavadi prosto, da sem se lahko na kratko vrnil v Ajdovščino. Tam sem se srečal s prijatelji, v gostilni Pri Maksu popil dva špricerja in se napolnil z energijo. Bil sem znova dober za teden dni, nato pa me je spet stisnilo pri srcu. Čutil sem resnično veliko domotožje.

''Imel sem tudi ponudbo Crvene zvezde. Če bi jo sprejel, bi zagotovo prišel v jugoslovansko reprezentanco. Stoodstotno. Bi bil pa to zame dvorezen meč. Kdo ve, ali bi redno igral za klub. Lahko, da ne bi. Nisem hotel tvegati, raje sem ostal na Reki, kjer sem si že ustvaril ime. Bil sem tudi bližje domu,'' je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja raje ostal na Reki, kot pa da bi se pridružil Crveni zvezdi. Foto: Ana Kovač Zakaj ste izmed vseh klubov, ki jih je premogla nogometna Jugoslavija, izbrali ravno Rijeko?

Rijeka in Primorje sta bila pobratena kluba. Tako smo odigrali kar nekaj medsebojnih tekem. Rečani so me opazili, ko sem imel 18 let. Že takrat so me vabili, da bi se jim pridružil, a me mama ni pustila. Rekla mi je, da ne grem nikamor, dokler ne končam šole. In imela je prav. Lahko bi se že drugi dan poškodoval. In če nimaš narejene poklicne šole, kaj boš potem?

Pri Primorju smo takrat igrali nogomet kot amaterji. Po poklicu sem bil ključavničar, nogomet mi je bil zgolj v veselje. Moj trener je bil Božidar Kotnik. Imeli smo slabe pogoje, to so bili povsem drugačni časi. V Ajdovščini sem imel denimo le ene kopačke. Ene. Za igranje po dežju, po suhem, vseeno. Ko pa sem prišel na Reko, sem takoj dobil dvoje kopačk. Do takrat sploh nisem vedel, da obstajajo tudi kopačke zgolj za suho igrišče. Odprl se mi je nov svet. Sprememb je bilo ogromno.

Sprva sem se lovil, da sem se na njih privadil. Trajalo je tri, štiri mesece. Trenirali smo dvakrat na dan, tudi tega nisem bil vajen. Na Reki ni bilo več šale. Tam se je igralo za denar, za premije. Ko sem se na to privadil, sem postal standardni igralec udarne postave.

''Na Rijeki mi je bilo zelo lepo. To so bili časi, ko na tribunah še ni bilo Armade. Ni bilo še huliganov, ti so prišli leta 1987, ko me že ni bilo več v klubu. Bilo je drugače. Če si igral slabo, so ti navijači žvižgali, a te tudi bodrili, da bo prihodnjič že že boljše. To je bilo pravo navijaštvo. Prišli so tudi s harmoniko, na tekmi se je kaj popilo in pojedlo. To so bili pravi ljudski navijači. Ni bilo groženj, zamer ali provokacij,'' se zelo rad spominja reškega občinstva, ki ga je pred štirimi desetletji oboževalo. Z zlatimi črkami je v zgodovino kluba zapisan še danes. Foto: Ana Kovač

Izbran sem bil tudi na širši seznam kandidatov za odhod na svetovno prvenstvo, ki ga je leta 1982 gostila Španija. Selektor Jugoslavije je bil Miljan Miljanić. Na pripravah sem bil 14 dni, z menoj je bil tudi Branko Bošnjak, ki je takrat igral za Olimpijo. Ker pa so prevladovali kandidati iz Crvene zvezde in Partizana, sva izpadla iz igre. Če bi takrat igral v večjem klubu, bi prišel zraven. Iz Rijeke pa je bilo težko priti v reprezentanco. A mi ni žal za nič, veste. Zmeraj smo bili pri vrhu. Konec sedemdesetih letih smo osvojili tudi dva jugoslovanska pokala. Bili smo prava "klapa", v osmih letih sem imel le štiri trenerje.

Med njimi je pozneje največjo kariero napravil znameniti, žal pred kratkim umrli Miroslav Ćiro Blažević.

Da, pokojni Ćiro. Dve leti nas je vodil na Reki, nato pa odšel v Zagreb in bil z Dinamom prvak. S Ćirom smo se uvrstili v četrtfinale pokala pokalnih zmagovalcev. Med najboljših osem, kar je še do danes največji evropski uspeh Rijeke. Leta 1980 smo igrali proti Juventusu. Na Kantridi je bilo 0:0, tam pa smo izgubili z 0:2. Proti sloviti generaciji, mnogi so bili pozneje svetovni prvaki. Zoff, Scirea, Cabrini, Tardelli …

Ste pozneje še kdaj srečali Ćira?

Nekajkrat. Nazadnje takrat, ko je treniral Muro. Prišel je v Ajdovščino in me opazil, a sploh ni mogel verjeti, da sem od tukaj. Pa sem ga vprašal: "Šefe, kaj pa vi v Muri?" In mi je lahkotno rekel, da je prišel malce trenirat. Nato pa se je sklonil proti meni in mi v bolj resnem tonu zašepetal: "Prišel sem v Slovenijo in se zaj..." Pa ga vprašam, zakaj tako misli. In mi odvrne: "Zato, ker ti igralci ne znajo prav nič."

Torej Ćiro kot Ćiro?

Bil je težki "mangup", šmeker. Le kdo ga ne bi imel rad? Vedno je nosil bel šal. Ko je z njim prišel na reški Korzo, so ga ljudje zbadali in mu vpili: "Ćiro, peder!" Pa se je jezen obračal in kričal, kdo je to rekel. A so se vsi poskrili in smejali. Rečani so ga imeli radi. Znal je z ljudmi.

Konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Rijeki uspel pravi nogometni podvig, saj je v močni konkurenci kar dvakrat zapored osvojila jugoslovanski pokal. Najboljša je bila 1978 in 1979. Fegic je tako večkrat dvignil v zrak pokal, težak kar 25 kg. Foto: Osebni arhiv

Ste se ga igralci bali?

Da, takrat je bila kar distanca med trenerjem in igralci. Velika distanca. Če ti kaj ni bilo všeč, če si se kaj pritoževal ali kaj rekel trenerju, zakaj ne igram, si bil takoj v Ajdovščini. Da, tako je bilo. Moral si biti tiho, pridno trenirati in izpolnjevati ukaze.

Je zgodba, da v življenju niste opravili vozniškega izpita ravno zaradi njega, resnična?

Pa še kako. Vse zaradi zamud. Ko sem opravljal vozniški izpit za avto in se vozil proti Kostreni, sem naletel na gnečo in zaradi tega zamudil na trening. Pa se to ni zgodilo prvič, ampak že tretjič. In me tako Ćiro vpraša: "Slovenac (Slovenec po hrvaško, op. p.), od česa pa ti živiš? Od vozniškega dovoljenja ali nogometa?" In mu rečem: "Šefe, od nogometa." Takrat me je posvaril. To je bil jasen znak, da si tega ne smem več privoščiti. In sem kar naenkrat prenehal hoditi na avtošolo. Sredi vsega. Polovico sem že plačal in prenehal.

In res, še danes nimam vozniškega izpita. Pozneje ga nisem nikoli opravljal. Ko sem spoznal prvo ženo, sem jo najprej vprašal, ali ima izpit za avto. Ko je rekla, da ga ima, sem bil pomirjen. Rekel sem, to je to (smeh, op. p.).

To je bil predpogoj za resno zvezo?

Da, sem rekel, če imaš vozniški izpit, bo šlo, če ga nimaš, ne bo nič (smeh, op. p.). Sem pa drugače vedno potoval na Reko z avtobusom. Lepo mi je bilo.

Ćiro vas je klical Slovenac?

Slovenac, tako je. Največkrat. Pa tudi Križaj. Po smučarju Bojanu Križaju. Takrat smo slovenski nogometaši v Jugoslaviji veljali za Križaje. Kakšni slovenski nogometaši vendarle?

Zaradi Miroslava Blaževića, "trenerja vseh trenerjev", ki je umrl pred dvema mesecema in zapustil svetovnemu nogometu ogromno zapuščino, ni Adrijan Fegic nikoli opravil vozniškega izpita. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Čeprav. Ćiro je bil svojčas tudi zagret smučar. Resda je oboževal smučarski tek, a vseeno. Ste na pripravah kdaj tudi vi okušali čare smučarskega teka?

Ne da bi vedel. Pogosto smo hodili na priprave v Delnice, kjer smo, četudi je bilo dva metra snega, samo tekli. Brez smučk. Bilo je res naporno. Smučati pa nam ni bilo dovoljeno.

Je pa zanimivo, da sem pozneje, ko sem igral za francoski Nancy, imel zaradi tega težave. Kmalu po prihodu v klub smo odšli na priprave v smučarsko središče Val Thorens. Tam sem doživel presenečenje. Vsi so smučali. Vsi nogometaši so bili na smučkah, mene pa je bilo strah. Dejal sem jim, da se bom ubil, če se spustim po tisti strmi progi. Tako sem hitro dobil inštruktorja, ki me je naučil smučati. A sva potrebovala kar nekaj časa, na začetku sem padal in padal.

V Jugoslaviji je bilo tako, da kot nogometaš nisi smel smučati, saj je bilo prenevarno zaradi morebitnih poškodb. Tako je bilo tudi navedeno v pogodbah. Nisi smel niti smučati niti igrati malega nogometa.

Kot otrok niste v mladosti nikoli smučali?

Nikoli, niti v šoli. Niti nisem čutil veselja, da bi smučal.

Novinarji in navijači so ga zaradi izjemnih nogometnih vrlin ter lahkotnosti preigravanj označili za Cruyffa iz Ajdovščine. ''To je bila ogromna čast. Zelo spoštujem Cruyffa. V živo ga nisem nikoli spoznal, je pa bil igralec, ki sem ga resnično oboževal. Zame je bil najbolj popoln igralec na svetu. Imel je vse. Levo nogo, desno nogo, bil je hiter, eksploziven, atraktiven, z glavo je znal vse,'' ne skriva navdušenja nad vzornikom Johanom Cruyffom, ki je pred sedmimi leti izgubil boj z zahrbtno boleznijo. Foto: Osebni arhiv

Prihajate pa iz Ajdovščine, kjer je vaša someščanka Andreja Slokar, izjemna slovenska smučarka, v bližnji Novi Gorici pa je doma Ana Bucik.

Da, to mi je čudno, da je zdaj Ajdovščina po zaslugi Andreje tako smučarsko mesto. Očitno je prisoten nov trend. V mojih časih tega ni bilo.

Ste v svojih časih igrali nogomet za denar ali veselje?

Poglejte, nedavno mi je dobro povedal eden izmed nekdanjih soigralcev. Dejal je: "Fegic, midva sva se rodila v nepravem času." In to je živa resnica. Ko danes spremljam, kako imajo nogometaši na Reki letno plačo 200 tisoč evrov, mi postane slabo. In to v hrvaški ligi. Saj smo bili že mi dobro plačani, a takrat niti približno tako veliko. In pri nas je veljala razlika. Živeli smo le od premij, ne od plače. Zdaj pa imajo nogometaši tako veliko redno plačo, da ga "boli patka", ali sploh igra ali ne.

Pri Rijeki sem imel mesečno plačo 700, 800 nemških mark. Enako kot na primer delavec na pošti. Je pa bila razlika, saj si lahko prek premij zaslužil še vsaj dva tisoč mark. A si moral za to tudi zmagovati. Ćiro mi je tako enkrat rekel: "Poglej, Slovenac," in mi pokazal travo. "Tukaj je tvoj denar," je poudaril. In tako je tudi bilo. Preprosto smo živeli od premij.

V času nekdanje Jugoslavije se je veliko namigovalo, da si lahko kot nogometaš zaslužil tudi drugače. Da so se nameščale tekme, tudi v dogovoru s sodniki, igralci pa prejemali denar pod mizami v kuvertah.  

O tem se je veliko govorilo, a sam tega nisem nikoli počel. Kar se spomnim, je bilo le to, kako smo imeli v klubu zaposleno žensko, pravo lepotico, katere naloga je bila, da na Krku, kjer je letališče, pričaka sodnike in jih nato pelje v Opatijo v hotel Ambasador. Ne vem, kaj je bilo, kaj se je dogajalo, a če smo mi dobili tekmo, je tudi ona prejela premijo. Zakaj? Ne vem. Da bi pa sam prodajal tekme, tega pa nisem počel. Kje pa.

Ko je igral za Rijeko, so ga v osmih letih vodili le štirje trenerji. To so bili Dragutin Spasojević, Marijan Brnčić, Miroslav Ćiro Blažević in Josip Skoblar, s katerim se ni razšel v najboljšem odnosu. Foto: Ana Kovač Nikoli ne bom pozabil, kako me je Mehmed Buza, prej je igral za Čelik, nato pa šel k Olimpiji, ki se je borila za obstanek, med tekmo moledoval, naj mu pustim, da zmaga. Da nimajo njegovi otroci ničesar za jesti. To me je začudilo, saj je imel takrat boljšo plačo od mene. Olimpija je takrat dobro plačevala, boljše od Rijeke. Če bi šel k Olimpiji, bi tako zaslužil trikrat več denarja, a mi je bilo lepo na Reki. Bil je tudi večji in uspešnejši klub. Pa še na morju sem bil. Morje ima svoj čar, blizu sta tudi Opatija in Malinska (smeh, op. p.).

Je bilo pa divje na gostovanjih na vročih delih Jugoslavije?

Zelo. Ko si gostoval v Zenici, Nišu in podobnih mestih, je kar pokalo. Ko pa smo šli pred tekmo na igrišče v Prištini, je začelo nekaj gledalcev s pištolami streljati v zrak. To je bilo noro. Začeli smo se tresti. Rekli smo si, dajte, gremo igrat, samo da čim prej izgubimo, pa gremo lahko domov. Pokalo je, saj ne moreš verjeti.

In kako grobo se je igralo. Če si hotel dobiti rdeči karton, si moral nekomu zlomiti nogo. Pri Rijeki pa smo igrali hitro, z največ tremi dotiki. Takrat sem doživljal brutalne prekrške. Zelo so me tolkli, pozneje sem moral operirati oba kolka. Grobo je bilo, zato sem imel ščitnike na nogah na obeh straneh. Spredaj in zadaj.

Reški navijači? ''Če si se boril, je bilo v redu. Pa tudi če si izgubil. Oni niso marali le mehkužcev, ki se niso borili. Tistim so pravili, da so manekeni. Raje so imeli boj. In je bil boj. Rijeka je bila specifična.'' Foto: Osebni arhiv

Na zelenicah ste torej morali veliko pretrpeti. Povsem drugače je verjetno bilo 24. oktobra 1984, ko ste odigrali tekmo kariere, s katero ste si pri navijačih Rijeke prislužili dosmrtno slavo in status klubske ikone. Dosegli ste dva zadetka proti Realu, pa še podali za tretji gol. Kraljevi klub, evropskega rekorderja po številu naslovov, ste v pokalu Uefa doma premagali s 3:1.

Ravno pred kratkim je umrl Amancio Amara, ki je takrat treniral Real Madrid. Imel je vrhunske igralce. Valdano, Butragueno, Camacho, Stielike, Gallego, Santillana, Sanchis … Starejši navijači se še danes nasmejijo prizoru, ko smo iz Opatije pripotovali na stadion Kantrida z dotrajanim avtobusom, ki je spominjal na tistega iz filma Kdo tam poje (kultni jugoslovanski film Ko to tamo pjeva, op. p.), nato pa so zagledali še avtobus Reala. Dvonadstropni, zaprt. Najnovejši. Pa je bilo to leta 1984. Navijači so samo gledali in se spraševali, iz katerega znanstveno-fantastičnega filma je prišel. To je bil drug svet.

A kaj, mi smo se tolažili s tem, kako imajo tudi oni le dve nogi in dve roki. Tako kot mi. Razlika je bila le v tem, da so imeli boljšo plačo. In res, uspelo nam je. Nadigrali smo jih.

Zadetka Adrijana Fegica proti Realu pri 1:06 in 5:17:

Vaša zadetka sta bili pravi mojstrovini. Sploh prvi, izjemen in neubranljiv strel v bolj oddaljeni kot vrat, pri drugem, doseženem po strelu z razdalje, pa je imel prste vmes tudi vratar Reala.

Da, takrat je Miguel Angel napravil napako. Dostikrat me hecajo, da mi je vratar podaril zadetek. A poglejte, treba je bilo sploh streljati s take razdalje, tega pa ne zmore vsak (smeh, op. p.). Prav škoda je, da smo na tisti tekmi v 82. minuti, ko smo vodili s 3:0, prejeli zadetek.

Na Kantridi je bilo tisti dan prekrasno. Stadion je bil poln do zadnjega kotička že dve uri pred začetkom. Zbralo se je 25 tisoč ljudi. Če bi bilo dovolj prostora za vse, bi zlahka prišlo 50 tisoč navijačev. Mnogi so ostali pred stadionom.

Po nepozabni predstavi Adrijana Fegica proti Realu, ki jo je kronal z dvema zadetkoma in podajo, je čakala Ajdovca prav posebna čast. Brkati navijač Rijeke iz Labina se je odločil, da bo svojega sina poimenoval po nogometašu Rijeke, ki bo kot prvi zatresel mrežo belih baletnikov. Tako je svojega sina poimenoval Adriano. Slovenski nogometaš je obiskal presrečno družino in pozdravil mladega soimenjaka. Foto: Osebni arhiv

V zgodovino pa se je vpisala tudi povratna tekma v Madridu. Žal ne po najlepšem.

Sprva se nam je zdelo, kot da bi prišli v pravljični svet. Pred tekmo v Madridu je grdo deževalo, pa smo šli v slačilnico, posedli in ob vsem ugodju skoraj zaspali. Tako prijetno je bilo. Počutili smo se kot kralji. Real je imel vrhunsko slačilnico, v kateri si našel vse, kar ti srce poželi. Zakaj bi sploh hodili ven?

Ker je deževalo, smo bili prepričani, da bo igrišče mokro. Zato smo šli na ogrevanje s kopačkami s kramponi. Pa vidim začudenega soigralca Damirja Desnico, ki je bil gluhonem, a sem mu prebral z ustnic, kako me sprašuje, kako je igrišče suho, če pa dežuje? Potem pa smo videli. Gostitelji so igrišče pokrili z polivinilom, da je ostalo suho. Ni kaj, drugi svet.

In smo začeli tekmo. Prvih 15 minut smo bili odlični, bilo je 0:0, potem sem zapravil res lepo priložnost, nato pa se je začel šov belgijskega sodnika Rogerja Schoetersa. Takšne kraje pa še ne. Pozneje so ga izključili iz tekmovanj, Eurosport je to ocenil za največjo nogometno krajo vseh časov.

Povratna tekma med Realom in Rijeko je postregla z veliko sodniško krajo. Madridčani so povratno tekmo 2. kroga pokala Uefa dobili s 3:0, napredovali in pozneje tudi osvojili lovoriko. Rezultat je bil še v 66. minuti 0:0, nato pa so zadeli v polno Juanito (z bele točke), Santillana in Jorge Valdano. Rijeka je prejela kar tri rdeče kartone, med njimi tudi Nikica Milenković, ki je pred leti treniral ljubljansko Olimpijo. Foto: Osebni arhiv

Kaj pa se je zgodilo?

Španci so se ves čas smejali. Sploh niso bili napeti, čeprav jim rezultat s prve tekme ni šel na roko. Vendarle smo na Reki zmagali s 3:1. Sodnik Schoeters pa jim je nato v Madridu pri 0:0 dosodil 11-metrovko, ki je ni bilo, obenem pa še izključil Desnico. In to, tako je pisalo v poročilu, zaradi prigovarjanja. Pa čeprav je Desnica gluhonem! To je pozneje dvignilo veliko prahu. Tekmo smo končali brez treh igralcev, vsi so prejeli rdeči karton.

Vaš soigralec Damir Desnica je bil gluhonem? Kako pa je lahko sploh sledil nogometni igri?

Očitno je imel posebne čute. Ko je tako sodnik na tekmi označil nedovoljeni položaj, se je vedno ustavil. Kot da bi ga slišal. Pogosto smo ga hecali, da se z nami samo šali in vse sliši. A resnično ni slišal, kar so potrdili tudi zdravniki. Je bil pa res nekaj posebnega. Dober igralec. Tudi njegova žena je gluhonema, imata pa dve krasni hčerki. Zdravi, obe slišita.

Kako je Real v Madridu s pomočjo sodnika premagal Rijeko s 3:0:

Kako pa ste prenesli tako očitno sodniško krajo?

Nismo bili pretirano besni na sodnika, bolj smo bili razočarani, ker smo zapravili takšno prednost. Sprva niti nismo vedeli, da je bila to namerna kraja. Malce se nam je zdelo čudno, da je piskal 11-metrovko, ki je ni bilo, potem pa do konca tekme izključil kar tri naše igralce. Šele čez nekaj časa, ko je bil Belgijec suspendiran, smo doumeli, kaj vse se je dogajalo.

Nogometaša Reala Juana Lozana, ki je igral tudi v Belgiji in govoril italijansko, sem med tekmo vprašal, kakšna je premija Reala za zmago nad nami. Kar mi je povedal, me je vrglo na zadnjico. Za to, da bodo izločili Rijeko, naj bi prejeli deset tisoč dolarjev. Mi pa bi na drugi strani prejeli le par dinarjev. Popolnoma drug svet. Tisto sezono so se Madridčani obogatili, saj so na koncu osvojili pokal Uefa.

V Sportskih novostih je bil aprila 1984 izbran za igralca meseca. To je bilo leto, ko je igral najboljši nogomet v karieri, a mu trener Josip Skoblar vseeno ni dovolil odhoda v tujino. Foto: Ana Kovač Po tekmi kariere, na kateri ste dvakrat zatresli mrežo Reala, ste prejeli številne ponudbe za odhod v tujino. Zakaj niste odšli?

Zaradi trenerja Josipa Skoblarja. To je njegova krivda. Vse vajeti v klubu je imel v svojih rokah. Zafrknil me je, saj bi lahko takrat, če bi odšel v tujino, prejel veliko več denarja, kot sem ga potem, ko sem šel v Nancy. Vsaj nekajkrat več. Pa sem ga prosil, moledoval, a mi ni dovolil. Nič ne rečem, bil je dober trener, kot človek pa zaj... Imel je svoje muhe.

To lahko potrdim tudi z naslednjo prigodo. Ko je bil Skoblar naš trener, smo imeli turnejo prijateljskih tekem po Franciji. Pot nas je vodila tudi v Marseille, kjer kot nekdanji zvezdnik kluba uživa izjemen status med navijači in je zelo priljubljen. Tam pa je imel tudi svoj butik, kjer je prodajal kavbojke. Pa nas je popeljal v butik. Kavbojke niso bile najcenejše, pa smo ga vprašali: "Šefe, to je vaše, lahko dobimo za polovico ceneje?" In nam je takoj odvrnil, da ni šanse. Da ne bo nobenih popustov. In pri tem ni popuščal. No, potem raje nismo ničesar kupili. Iz principa.

Navijači so tako pred 45 leti napolnili reški Korzo in pričakali nogometaše Rijeke, ki so prvič usvojili jugoslovansko pokalno tekmovanje, poimenovano tudi pokal maršala Tita. Rijeka je takrat v četrtfinalu v gosteh presenetila splitski Hajduk (1:0), nato pa ugnala še Velež iz Mostarja in Trepčo iz Kosovske Mitrovice. Foto: Osebni arhiv

Torej je bil Skoblar v medčloveških odnosih slabši kot Ćiro?

Ćiro je druga dimenzija. On te je znal navdušiti. Bil je človek. Ko je prišel na Reko iz Švice, nam je kupil ure. Dal je napraviti posebne ure. Če si prižgal lučko, se je zasvetil grb Rijeke. Na nas je naredil ogromen vtis, takoj se nam je prikupil. No, pozneje pa smo hitro videli, da so bile to cenene ure, narejene za drobiž. Po dveh mesecih so nehale delati. A Ćiro je dosegel svoje. Takrat smo bili veseli kot otroci, saj nam je šef kupil uro.

Kateri klubi pa so se takrat po tekmi z Realom zanimali za vas? Vaš nekdanji agent Predrag Rački je povedal, da mu je takrat švicarski Xamax iz Neuchatela za vas ponujal kar milijon mark. Da ste tako navdušili njihove oglednike s predstavo proti Realu.

Da, spominjam se tega. Bile so tudi ponudbe iz Španije, Belgije, Nizozemske … Takrat se je videlo, kaj v nogometu pomeni le ena tekma. Prej sem dal gole vsem najboljšim klubom v Jugoslaviji, pa pred Realom v pokalu Uefa še dva Valladolidu, a ni bilo takega zanimanja. Potem pa sem zablestel proti Realu, prejel ogromno ponudb, a me trener ni pustil?

Bil sem zelo jezen in razočaran. Pa sem šel tako daleč, da sem Skoblarju ponujal še določen delež, malce zaslužka, če me pusti v tujino. Samo da me pusti. A tudi to ni pomagalo. Še zdaj ga sanjam, kako me ni pustil.

Rijeko je zapustil leta 1985, po osmih letih, v katerih je na Kantridi, takratnem osrednjem reškem stadionu, pustil ogromen pečat. Leta 2017 je bil gost reškega kluba, ki je na dvoboj med Rijeko in Cibalio, po katerem so si izbranci Matjaža Keka na Rujevici priigrali zgodovinski naslov hrvaškega prvaka, povabil največje klubske legende. Foto: Osebni arhiv

Je to eden najbolj bolečih trenutkov v karieri?

Zagotovo. Še danes me boli. Težava je bila v tem, da si šel lahko v Jugoslaviji v tujino šele po tem, ko si bil star 28 let in si končal služenje vojaškega roka. Ko sem šel tako v Francijo, sem bil star že skoraj 29 let. Športni direktor Nancyja Aldo Platini me je klical "Vecchio" (po italijansko star, op. p.). Zanj sem bil že star.

In tako je bila težava, ker si ponavadi pri tej starosti lahko s tujim klubom sklepal le kratke pogodbe. Za eno leto, saj je tvoj delodajalec vedel, da lahko pri tvojih letih hitreje pride do poškodbe. S tem sistemom so bili v Jugoslaviji res neumni.

Vsi Sportalovi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Kje pa ste služili vojsko?

V Kranju.

Ko je služil vojsko v Kranju, si je večkrat krajšal čas z igranjem nogometa, drugače pa je bila njegova osrednja naloga, da skrbi za mitraljeze. Foto: Osebni arhiv Torej ste imeli "srečo v nesreči"?

Kaj pa vem. Kaj pa mi je to pomagalo, če nisem smel iti domov. V bistvu je bilo še slabše, ker si vedel, kako blizu doma si. Sprva bi moral iti v Beograd v športno četo, ker bi bila daleč proč od Ajdovščine, a se je nekaj zapletlo, tako da sem prišel v Kranj.

Spominjam se svojega nadrejenega, generalpolkovnika Špira. Ko me je prvič poklical k sebi, mi je rekel, da ve, da sem nogometaš in da sem prišel k njemu iz Rijeke prek poznanstev, ker tu na Gorenjskem vodi enoto za smučarje. Dal mi je vedeti, da bom že ob eni napaki zapustil Kranj in me bo poslal v Šabac (smeh, op. p.). No, napake ni dočakal. Mi je pa bilo všeč, da sem lahko vmes opravljal treninge s Triglavom. Vsaj to.

Vojsko sem služil pri 27 letih. Lahko bi že prej, a me Rijeka ni pustila. Ko sem prišel v Kranj, sem bil že poročen, pričakoval pa sem tudi prvega otroka. Bil sem na straži, bilo je 2. aprila, ko sem zmrzoval bogu za hrbtom, pa so prišli do mene in mi sporočili, da sem dobil hčerkico in grem lahko domov.  

To vam je očitno dalo nov zagon, saj ste nedolgo za tem, ko ste odslužili vojsko, v dresu s kultno številko 10 pri Rijeki dali tako Valladolidu kot Real Madridu dva gola. Prihodnje leto bo od teh tekem minilo jubilejnih 40 let.

Vsako leto, tik pred ali pa ravno 24. oktobra, na obletnico srečanja z Realom, me novinarji spomnijo na to. Čeprav sem dosegal zadetke še komu drugemu, denimo vsem najboljšim jugoslovanskim klubom, Crveni zvezdi, Partizanu, Dinamu in Hajduku, me novinarji sprašujejo le o tej tekmi. Sploh na Hrvaškem. Tam se radi spomnijo name, saj znajo ceniti takšne dosežke.

V Sloveniji ste kar malce pozabljeni, vaši dosežki pa prezrti.

Tako je pač, s tem sem se sprijaznil. A nisem razočaran. Saj so me nekajkrat vabili na televizije, a nisem ravno nek veliki govorec. Nikoli se niti nisem hotel nekomu vsiljevati. Največ mi pomenijo pohvale navijačev. Ko greš na Reko, pa se ustaviš v Divači in ti nekdo reče, da si nekoč igral za Rijeko. To mi pomeni največ, več kot vsa priznanja. Navijači, to je bistvo nogometa.

Še vedno deluje v trenerskem poslu in opaža, da se današnje generacije mladih nogometašev obnašajo povsem drugače, kot so se v njegovih časih. ''Drugače so vzgojeni. To se vidi takoj. Vse jih moti. Na treningih jezikajo, sprašujejo, zakaj delamo to, zakaj to. So razvajeni, namesto da bi bili tiho in uživali v nogometu. Včasih si bil suspendiran, če si jezikal, danes pa je vse drugače. Včasih smo morali biti v slačilnici pol ure pred treningom, da smo si še čistili kopačke,'' se spominja obdobja, ki ga je pred odhodom v Francijo preživel v Ajdovščini in na Reki. Foto: Ana Kovač Anekdote pa vseeno radi poveste?

To je pa res. Zakaj pa jih ne bi, če mi je bilo lepo. To so bili prekrasni časi. Rijeka je prav specifično mesto. Veliko smo se družili. Sploh ni bilo pomembno, da sem bil Slovenec, drugi pa ne vem kaj, Bosanec, Srb ali Albanec. Bili smo klapa. Vsi za enega. Med nami sploh ni bilo ljubosumja.

Vam bom zaupal zgodbo z Milanom Radovićem. Odličnim napadalcem, Srbom, ki pa še danes živi pri Reki. V Lovranu. Ko smo v sezoni 1980/81 igrali tekmo zadnjega kroga jugoslovanskega prvenstva v Sarajevu, sem preigral vse branilce, nato pa ustavil žogo na golovi črti in poklical Radovića. Sprva je mislil, da ga hecam. Pa stojim še naprej in ga kličem, naj le potisne žogo čez črto. S tem golom bi bil namreč najboljši strelec jugo lige. In res, to je storil, dal 26. zadetek v sezoni, na koncu pa se zaradi tega toliko dražje prodal v tujino. Meni takrat dejstvo, da bi dosegel sedem ali osem golov v sezoni, ni pomenilo kaj dosti, njemu pa je ta gol spremenil življenje.

Danes, ko se nogometaši pogosto sebično potegujejo za čim boljšo individualno statistiko, tega ne doživiš prav pogosto.

Ne, kje pa. Radović je odšel potem v Francijo k Brestu za še boljše finančne pogoje. To samo pokaže, kakšna klapa smo bili na Reki. Brez ljubosumja. Razumeli smo se. To nas je najbolj krasilo.

Najbolj mu je šlo na živce, ko so njegov priimek Fegic v preteklosti "nehote" preimenovali v Fegić. Foto: Ana Kovač Ste Adrijan. Kot da vam je že v imenu pisan na kožo Jadran, ki ste se ga, če imamo v mislih Jadransko morje, nagledali na Hrvaškem. Vseeno pa so vas na Reki preimenovali v Adriana.

Tako je. Dol sem bil vedno Adriano, a me to ni pretirano motilo. Pač, na Reki je bilo veliko italijanskih šol, pa so me preimenovali v Adriana. Bil sem kot Adriano Celentano, znan italijanski pevec (smeh, op. p.). Me je pa veliko bolj motilo, da so moj priimek večkrat v javnosti spremenili v Fegić. C so spremenili v ć. Mehki č. Nisem bil Fegic, ampak Fegić. No, to me je pa zbodlo. Sem zaveden Slovenec, tako da tega nisem dobro prenašal. Večkrat sem se pritožil, saj me je to grozno motilo. Najbolj v karieri. Jeb... Fegić.

Ste kot Slovenec v času igranja na Reki čutili kakšne provokacije ali zbadanja?

Ne, nič. Saj nas politika takrat sploh ni zanimala, niti se nismo o njej pogovarjali. Še danes je tako eden mojih boljših prijateljev Nebojša Malbaša. Srb, prihaja iz Beograda. Odličen človek.

Dvakrat ste z Rijeko osvojili pokal Jugoslavije (1978 in 1979). Vam je čestital tudi predsednik Josip Broz Tito?

Ne, nikoli ga ni bilo na finalu. Je bil že tako bolan, da tega ni več zmogel.

Njegova prva žena, kateri se zelo zahvaljuje, je v času njegove kariere beležila in zbirala medijske prispevke o njem ter jih arhivirala v dva albuma, polna nostalgije in dokazov o tem, kako imenitno kariero je imel Adrijan Fegic. Poročil se je dvakrat, s prvo ženo je ostal v dobrih odnosih, hčerka iz prvega zakona pa živi v Parizu. Bogate športne gene je podedovala njegova mlajša hčerka Nuša Fegic. Je večkratna slovenska reprezentantka v rokometu, danes pa kapetanka Mlinotesta, drugega najboljšega kluba v državi. Foto: Osebni arhiv Kako pa ste se počutili v takratni Jugoslaviji?

Lepše mi je bilo kot zdaj v Sloveniji. Vsaj meni. Bilo je bolj družabno, včasih so prevladovale redne službe. Edino to je nekaj veljalo, zdaj tega ni več. V Ajdovščini je bilo družabno, po deseti uri zvečer smo bili vsi zunaj. Ni bilo revščine, veljala je solidarnost.

Tu so bila močna podjetja, a so nato mnoga propadla. Fructal so kupili Srbi, tu je še Mlinotest, drugega ni več. Ni več tekstilne industrije. Ko je propadlo gradbeno podjetje Primorje, je bila to največja socialna bomba za Ajdovščino. Prava katastrofa. Cele družine so delale v tem podjetju. Zdaj so le še mala podjetja.

Vsa čast pa našemu Boscarolu, da je dal 25 milijonov evrov občini. Kapo dol, kar 25 milijonov evrov! Škoda le, da ne bo nič od tega investirano v šport. Da bi dali vsaj milijon evrov za prenovo stadiona in postavili reflektorje. A župan se mora tega držati.

Bi se kdaj preizkusili v politiki?

Ne, ne, to pa ne. So me že vabili, a se mi s tem resnično ne da zafrkavati.

Navezan je na Ajdovščino, rad pa se vrača tudi na Reko, kjer ima mnogo prijateljev in stanovanje v soseski Drenova. Foto: Ana Kovač

Ste pa še vedno povezani z nogometnim svetom. Pomagate mlajši selekciji Primorja do 15 let.

To počnem zaradi sebe. Saj sem že upokojen, a to preprosto potrebujem. Grem na treninge in delam tudi v dežju, močnem vetru … Rad pomagam mladim. Sem neumen, da prihajam domov moker kot cucek, a sem takrat tudi povsem drug človek. Po treningu se lahko počutiš samo dobro, izpolnjeno. Žena popoldan gleda turške nadaljevanke, jaz grem pa na trening. In sva domenjena (smeh, op. p.).

Imate status upokojenca?

Da, prejemam dve pokojnini. Imam kar nekaj delovne dobe. Prejemam francosko in hrvaško pokojnino. Hrvaška je bolj skromna. Bi lahko imel boljšo, če ne bi takrat pri Rijeki vsega denarja prejemal pod roko. No, povsem drugače pa je bilo v Franciji.

Leta 1985 je sprejel ponudbo francoskega prvoligaša Nancy. Pri prestopu mu je veliko pomagal nekdanji nogometaš zagrebškega Dinama, žal že pokojni Krasnodar Rora. Fegic je v internem dvoboju za prihod k Nancyju premagal Srba Mihajla Petrovića, takratnega igralca Dinama, ki se je pred tem dokazoval pri ljubljanski Olimpiji. Pozneje sta sodelovala v strokovnem vodstvu Primorja. Foto: Osebni arhiv

Kako pa?

Nikoli ne bom pozabil šoka, ko sem v Franciji prejel prvo plačo. V Jugoslaviji ni bilo čekov, vse nam je bilo izplačano na roke. Ko sem dobil prvo plačo v Franciji, bilo je leta 1985, pa so mi dali le en listek. To je bil ček, na njem pa izpisan znesek. Začuden sem bil. Ženo sem spraševal, kaj je zdaj to, saj sem pričakoval denar. Bankovce. Da bi v Franciji kdaj dobil vsaj en frank v roke? Kje pa. Na banko si moral iti in dvigniti denar. Vse je bilo uradno.

Vse je bilo urejeno, imel si na voljo vrhunsko opremo, celo zastonj odvetnika, sodelovali smo tudi s sindikatom, ki nas je redno obiskoval. Samo igrati je bilo treba. To je bil povsem drug svet od tistega, kar me je pričakalo ob vrnitvi v Slovenijo.

V Nancyju, tudi prestolnici slovite francoske jedi quiche lorraine, je v sezoni 1985/86 v močnem francoskem prvenstvu dosegel osem zadetkov. Zatresel je tudi mrežo PSG, pri katerem je takrat izstopal Safet Sušić. Foto: Osebni arhiv Kaj pa se je zgodilo takrat?

V Franciji sem bil sedem let. Ko pa sem se leta 1992 vrnil v Ajdovščino, Primorje je takrat izpadlo iz prve lige, en mesec nisem dobil ničesar. Pa drugi mesec isto. In še tretji mesec. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja. Po pravici povedano mi je bilo takrat težko vprašati, zakaj ne dobivam denarja. Pričakoval sem, da bi bilo z njihove strani pošteno, da bi prišli do mene in mi povedali, da pač nimajo denarja in da mi bodo dali kaj drugega ali se spomnili kakšne rešitve. Da bi mi vsaj nekaj povedali. A ni bilo nikoli nikogar. Spraševal sem se, kaj je to zdaj?

No, po treh mesecih pa sem le stopil do predsednika in ga vprašal, da mi je malce nerodno, a nisem že tri mesece dobil plače. Pa mi je dejal: "Aha, mi pa smo mislili, da sploh ne potrebuješ plače!?" In sem mu odgovoril: "Počakaj, jaz od tega živim, to je moj kruh. Ker sem prišel iz Francije, sploh ne potrebujem plače?" Takrat sem mu še dejal: "Počakaj, brat, če kdo komu kaj dolguje, ga mora tudi poklicati." Vsaj jaz bi tako naredil. To je neka kultura. A to je bila Slovenija. Naletel sem na Balkan. Takrat sem si govoril, joj, kam sem prišel. Vse je potekalo drugače kot v tujini.

Se je bilo težko vrniti iz tako urejene države, kot je Francija, v Slovenijo?

Da, povsem drug svet. Potreboval sem leto dni, da sem prišel k sebi. Igralci so zamujali na treninge, čakalo se je na tekme. Tega nisem bil vajen. 

Vam je uspelo v Franciji kaj privarčevati?

Da. Zato pa sem odšel v tujino. Pri Nancyju sem prejemal desetkrat večjo plačo kot na Reki. Tako je bilo eno leto, nato sem šel k Limogesu v drugo ligo. Tudi zaradi krasne ponudbe. Nato sem igral še za Dunkerque, ravno v času, ko so v bližini gradili Evrotunel (predor pod Rokavskim prelivom, dolg 50 km, op. p.), končal pa v Valencu, mestecu blizu Lyona.

Pri Nancyju je Adriana Fegica (levo zgoraj) vodil francoski trener Arsene Wenger (v sredini zgoraj), ki je takrat šele začenjal trenersko pot, v kateri si je pozneje izklesal status enega najboljših strategov na svetu. Športni direktor Nancyja je bil Aldo Platini (levo spodaj), sicer oče Michela Platinija, ki je člansko kariero začel prav pri tem klubu. Foto: Osebni arhiv

Vaš prvi trener v Franciji je bil sloviti Arsene Wenger.

Zelo prijeten človek. Takrat še ni bil tako znan. Pozneje je šel v Monaco, pa na Japonsko, nato pa zaslovel pri Arsenalu. Z njim sem se hitro ujel, tudi po zaslugi profesorice za učenje francoskega jezika. V klubu so mi omogočili, da me je učila Hrvatica iz Zadra. Hitro sem se naučil, v treh mesecih. Tako sem lahko sproščeno debatiral s trenerjem, najhitreje sem se naučil nogometnih fraz. V Franciji je bilo resnično vse urejeno.

Wenger je pred tem v Strasbourgu igral tudi s pokojnim Ivico Osimom. Znal je vse, a ga je leta 1976 ustavila poškodba kolena. Prvo resnejše delo kot trener je opravljal v Nancyju. V klub pa ga je pripeljal Aldo Platini, oče Michela Platinija.

Ko je igral v francoski prvi ligi, je bil sponzor njegovega moštva Nancy ameriško podjetje Thomson, eden največjih proizvajalcev televizij na svetu. Foto: Osebni arhiv Kako pa je bilo sodelovati z očetom enega takrat najboljših nogometašev na svetu?

Krasno. Aldo je bil čudovita oseba. Ko sem igral za Nancy, me je poklical glavni urednik Sportskih novosti. Ni vedel, kako bi prišel v stik z Michelom Platinijem. Pa sem šel do Alda. Platini je italijanska družina na Francoskem, odlično govorijo italijansko, kar mi je ustrezalo. In mi je Michelov oče Aldo rekel, naj pride tisti novinar Sportskih novosti ob tej uri ta dan na stadion Juventusa v Torinu. In to javim v Zagreb.

Čez nekaj dni me urednik presrečen pokliče in mi pravi, katero uslugo želim v zameno. Da sem lahko vsak dan v Sportskih novostih, če želim. Takšne sreče na drugi strani telefonske slušalke še nisem doživel. Pa ga vprašam, zakaj je tako srečen? In mi pojasni. Novinar je prišel v Torino, pred stadionom pa ga je pričakala zaprta rampa. Zunaj je bilo vsaj sto novinarjev, nato pa so poklicali njegovo ime in odprli vrata samo zanj. Italijanski novinarji so debelo gledali, on pa je napravil velik intervju s Platinijem. Lepo so poskrbeli zanj, dobil je tudi dres in še kaj. Vse zaradi tega, ker je tako uredil njegov oče. No, kar zadeva usluge, nisem hotel prav ničesar. Rekel sem, da ne potrebujem ničesar, da sem hotel samo pomagati.

V Franciji ste si dolga leta služili legionarski nogometni kruh, vmes pa je razpadla Jugoslavija. Slovenija je postala samostojna država.

Takrat je bilo zelo burno. Leta 1991 v Franciji niso kaj preveč govorili o tem, kaj se dogaja pri nas. Nisem vedel, da je tako nevarno, niti ni bilo telefonov, interneta. In sem tako poleti, tako kot po koncu vsake sezone, prišel na dopust v Slovenijo. Kot sovoznik v francoskem avtomobilu. Bil je lep sončen dan, imel sem sončna očala in odprta okna, a sem kmalu snel očala. Nisem mogel verjeti, kaj vidim. V Rožni Dolini, mejnem prehodu v Novi Gorici, sta stala dva tanka JLA, cevi pa obrnjene proti Italiji.

Tako sem se vrnil v Slovenijo ravno tisti teden, ko je najbolj pokalo. Slišal sem, kako sta se mi v bližini jugoslovanska vojaka čudila, češ poglej ga, prišla je budala iz Francije, čeprav bo vsak čas počilo. Pa nista vedela, da sem Slovenec. Bilo je naelektreno, tako da sem šel k ženi v Šempeter. Drugi dan pa je počilo. Bilo je nevarno, bile so tudi smrtne žrtve.

Ko sem takrat zapustil hišo in se sprehodil naokrog, sem za drevesi zagledal sosede s puškami. "Živjo Fegic," so me pozdravljali. S puškami v rokah! Takrat sem se vprašal, kam sem zdaj prišel? Potem je nastopila težava, saj bi se moral vrniti v Francijo, a je bila meja zaprta. Bal sem se tudi, da me bodo poklicali v vojsko.

Takrat sploh nisem mogel obiskati staršev v Ajdovščini. Ko pa se je stanje malce umirilo, sem le prišel domov, pa so se že oglasile sirene za letalski napad. Zaslišala so se letala, s starši pa smo hiteli v zaklonišče.

Mejo sem lahko prečkal šele čez nekaj dni, pa še takrat je bilo nevarno na cesti. Brat me je peljal na lastno odgovornost. Nisem vedel, da je tako nevarno. Če bi to vedel, se takrat sploh ne bi vračal iz Francije.

Slovensko štafeto na Reki je po njegovem odhodu prevzel napadalec Matjaž Florjančič, največji uspeh pa je z Rijeko dosegel trener Matjaž Kek, ki je leta 2017 popeljal reški klub do tako želenega krstnega naslova prvaka. Fegic je z Rijeko dvakrat usvojil jugoslovanski pokal. Foto: Ana Kovač

Predlani nam je Agron Šalja, vaš nekdanji soigralec, v intervjuju priznal, kako je kot mladi prišlek pri Primorju čutil izjemno spoštovanje, da si je lahko delil slačilnico z igralcem s takšnim renomejem, kot ste bili vi.

Joj, Agron Šalja je res fina oseba. Še danes se spominjam, ko je stopil v luknjo v Vipavi in mu je obrnilo koleno. To je bila žal zanj usodna poškodba. Takrat so imeli mladi soigralci veliko spoštovanja do mene, zelo rad se spominjam tudi Janeza Strajnarja, sam pa sem vedno ostal preprost človek.

Ko se je vrnil v domovino, je oblekel dres Primorja (na fotografiji na sredini zgornje vrste). Mlajši soigralci so ga občudovali. Foto: Osebni arhiv

V slovenskem prvenstvu se odigrali tri sezone, nato pa leta 1996 sklenili kariero, v kateri ste zaokrožili pot od Ajdovščine in Ajdovščine, vmes pa navduševali na Hrvaškem in v Franciji.

V prvi slovenski ligi sem igral do 39. leta. Pa bi lahko še igral, saj sem se proti koncu kariere pomaknil nazaj in igral prostega branilca. Libera. Zlasti takrat, ko smo visoko vodili. Preprosto nisem mogel več toliko teči kot poprej.

Pri Primorju je bil pomočnik številnih uglednih trenerskih imen. Sodeloval je tako z Marinom Kovačićem, Mihajlom Petrovićem, Ivanom Buljanom, Ivico Matkovićem, Darkom Milaničem kot tudi z Bojanom Prašnikarjem. Še vedno si rad ogleda vse tekme Primorja, v ekipi pa pogreša več domačinov. Ne strinja se s tem, da je usmeritev klubskega vodstva v prihod številnih tujcev pravilna. Glede morebitnega povratka Primorja v prvo ligo je skeptičen. ''Težko bo. Za to potrebuješ resnega sponzorja, ki ti bo dal milijon evrov. Kdo ti bo to dal?'' Foto: Ana Kovač

S Primorjem ste preživeli ogromno prigod. Kot igralec in kot pomočnik trenerja. Trikrat ste na primer izgubili finale slovenskega pokala.

Da, če mi je bil pokal pred tem z Rijeko usojen, mi s Primorjem očitno ni bil. Škoda. Veliko je bilo zgodb. Za morda najbolj odštekano sta poskrbela Romano Obilinović in Marko Vogrič. V nedeljo smo igrali tekmo doma, nato pa so me v soboto zvečer klicali iz Sežane in me vprašali: "Prijatelj, a veš, kje imaš tale dva? Oba sta v zaporu." Nič ni mi bilo jasno. Pa sem poklical direktorja Lulika in mu to povedal. Odšel je v Sežano, ju pobral iz zapora, nato je Obilinović odigral tekmo, Vogrič pa je zaradi kartonov ni smel. Zmagali smo s 5:0, Obilinović, takrat prvi strelec lige, je prispeval dve podaji. Pa bodi zdaj pameten. Obilinović je imel nor karakter, rad je popival in kockal, a je vedno zabijal gole.

Nekaj let pozneje sem ga srečal na Reki. Na Kantridi je gostoval Hajduk, pa sem opazil, kako mi nekdo maha že od daleč. Pa si rečem, to je najbrž on. In res. Bil je z dekletom in mi pojasnil, kako je zmagal na hrvaškem Big Brotherju. Dobil je 50 tisoč mark. In ga vprašam, ali je kaj privarčeval, pa mi reče, da niti centa. Samo pil je in kockal. "Nema više para (v slovenskem prevodu "Ni več denarja", op. p.)," se je zasmejal. On je bil res "luda" glava. Zagotovo najbolj poseben tujec pri Primorju, kar sem jih videl. Če pa je udaril s 25 metrov, je znal to biti takšen projektil, da se je vse še dolgo treslo.

Tako so se leta 2019 na Reki zbrali nekdanji nogometaši Rijeke v čast 40-letnici druge osvojene pokalne lovorike v Jugoslaviji. Adrijan Fegic je desno zgoraj. Foto: Osebni arhiv

Pa na stara leta še dosti zahajate na Kvarner?

Kar pogosto, da. Z velikim veseljem. Ohranil sem številne stike z Rečani, tam imam tudi stanovanje, največkrat pa hodim k prijatelju v Mošćeničko Drago. Že 20 let. Tam je zelo lepo. Morje je malce hladnejše zaradi izvirov, a toliko bolj čisto. Obožujem tudi Opatijo, zlasti sprehode po obali. Ima svoj šarm. No, najlepša pa je vseeno Ajdovščina. Moja Ajdovščina.

Sportal Če ne bi prestopila v biatlon, bi jo žrlo do konca življenja

Sportal Janko Zwitter: Če bi mi kdo pred sezono rekel, da bomo dosegli takšne rezultate, bi takoj podpisal

Sportal Iz Brava v Muro: Tukaj bo treba na petih tekmah zmagati triinpolkrat ali štirikrat

Sportal "Nogometaši imamo srečo, da lahko delamo in dobro živimo"

Sportal Rogličev moštveni kolega po hudi nesreči: Življenje lahko v trenutku mine #video