Prašnikar bi sprejel selektorski izziv

Prvi in za zdaj edini Slovenec, ki je vodil nemški prvoligaški klub (Energie Cottbus), je na selektorskem položaju preživel tri različna obdobja. Doživel je čast, da je vodil slovensko izbrano vrsto na krstni mednarodni tekmi, ko sta se mladi državi na ''novem'' evropskem zemljevidu, Estonija in Slovenija, 3. junija 1992 v Talinu razšli s prijateljskim remijem (1:1), nato za nekaj mesecev zapolnil vrzel po neuspešnem izplenu v kvalifikacijah za SP 1998, dočakal pa je tudi priložnost, da se poteguje za kvalifikacijske točke. In skoraj bi mu uspelo. Od nastopa na evropskem prvenstvu na Portugalskem, kar bi pomenilo, da bi se Slovenija udeležila še tretjega velikega prvenstva zapored, ga je delilo manj kot 30 minut. Načrte mu je prekrižal hrvaški napadalec Dado Pršo, s tem pa je padla v vodo možnost, da bi se v vlogi selektorja predstavil na velikem odru. ''Ostaja še ena nedorečena zadeva. Eno redkih področjih, na katerem sem ostal sam sebi dolžnik. Ostaja prepričanje, da zgodba ni bila končana na primeren način, zato mi selektorsko mesto še vedno ostaja izziv,'' je potarnal Sportalu Bojan Prašnikar, ki je na naših straneh z zanimanjem prebral sredin pogovor z Zdenkom Verdenikom. In spoznal, da je njegov predhodnik, pa tudi naslednik na selektorskem stolčku, (ne)hote spreminjal zgodovinska dejstva. Kaj je zmotilo trenutno brezposelnega strokovnjaka iz Šmartnega ob Paki? ''Nisem vedel, da je lahko zgodovina tudi drugačna. Zdenko je dejal, da je Katanec prevzel njegovo reprezentanco, je pa resnica malce drugačna. Srečko je leta 1998 prevzel mojo reprezentanco, saj sem jo takrat vodil v prvi polovici leta. Takrat je veliko igralcev nehalo, tako da je bila to zahtevna naloga. Ko pa je Zdenko v začetku leta 1994 postal selektor, nisem vodil Maribora, pač pa Olimpijo,'' je omenil 58-letni strateg. V poplavi informacij ga je zmotil tudi nedavni podatek, ki ga je med srečanjem lige prvakov med Dinamom in Ajaxom izrekel hrvaški komentator. ''Dejal je, da je bil Maribor v ligi prvakov v sezoni 1998/99. A takšne zadeve se očitno dogajajo, saj je na voljo preveč informacij,'' se je nasmejal zmoti.

Začetkov mlade Slovenije na mednarodnem nogometnem polju se zelo dobro spominja. ''Z novo osamosvojitvijo so nastale nove zgodbe. Iz amaterske reprezentance, ki jo je vodil Verdenik, je na hitro nastala reprezentanca Slovenije. Osredotočena je bila na slovenski prostor, saj so skoraj vsi igralci igrali v slovenski ligi. Razen Židana, ki je bil takrat pri Dinamu. Z Zahovičem in Milaničem, ki sta takrat igrala v Beogradu, smo opravili razgovor na štadionu Olimpije. Hitro smo prišli do dogovora, tako da sta takoj zaigrala za Slovenijo. 'Zaho' je imel nekaj težav, saj je moral odslužiti že rok v slovenski vojski. A tudi to obvezo smo uredili. Ko je prišel v Slovensko Bistrico, je nastopal kar za tri različne reprezenttance. Za mlado izbrano vrsto, za sredozemsko, ki se je pripravljala na igre v Franciji, hkrati pa še za člansko,'' je izpostavil raznovrstnost, s katero se je srečeval nogometaš, ki je kasneje postal z naskokom najboljši strelec vseh časov. ''Postavljali smo temelje in z veliko zagnanostjo v smislu organizacije počasi krenili na pravo pot. Začeli smo se pripravljati na prve kvalifikacije, nato pa se je vrnil Verdenik. Bil sem trener Olimpije, hkrati pa še selektor. Nalogi sta bili pač težko združljivi,'' je poudaril Prašnikar, ki je v zgodnjih devetdesetih letih slovensko izbrano vrsto vodil na štirih prijateljskih tekmah, prvi poraz pa doživel na zadnji, četrti v Kranju, ko je Slovenijo v gosteh nadigrala Makedonija (1:4).

Ko je Slovenija v kvalifikacijah za SP 1998 osvojila le skromno točko, takrat je reprezentanco vodil dr. Zdenko Verdenik, je na mestu selektorja sledila pričakovana zamenjava. Ker NZS (še) ni našla primernega kandidata za dolgoročno delo z najboljšimi slovenskimi nogometaši, se je na klop vrnil Prašnikar. ''Takrat sem bil trener Maribora in po dogovoru s krovno organizacijo prevzel še reprezentanco. Po teh kvalifikacijah je sledilo nekaj sprememb. Zopet smo začeli sestavljati ekipo, odigrali nekaj prijateljskih tekem in storili prvi korak k temu, da smo dognali, da ima reprezentanca določeno perspektivo. Junija se je bilo potrebno odločiti, ali ostati trener ali selektor. Odločil sem se za Maribor, reprezentanco je prevzel Srečko. To je bila zelo dobra rešitev, saj je Maribor kasneje zaigral v ligi prvakov, Slovenija pa na EP 2000. Moram pa izpostaviti, da je Srečko naredil le še eno ali dve spremembe v ekipi, okostje pa je ostalo skoraj isto,'' dodaja ''Prale'', ki je drugo obdobje na klopi Slovenije zaključil 22. aprila 1998 z domačim porazom proti Češki. Takratni evropski podprvakinji, ki je v Fazaneriji zmagala s 3:1, Slovenija pa je zaigrala v začetni postavi: Simeunovič, Englaro, Knavs, A. Čeh, Bulajič, Milanič, Novak, Pavlin, Šiljak, Zahovič in Rudonja. Zelo podobno tisti, s katero je kasneje ''Srečko Nazionale'' presenetil javnost in se uvrstil na Euro 2000.

''Hrvaška je bila na nek način boljša ekipa''

V tretjem, zadnjem obdobju v selektorski vlogi, se je lotil zahtevne naloge. Slovenska javnost se je še ukvarjala z odmevnim sporom med Katancem in Zahovičem, ki je na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji razdelil slovensko slačilnico na dva tabora. ''Takrat sem bil trener Maribora in po prvotnem dogovoru začasno prevzel reprezentanco, nato pa sem zapustil klub in se osredotočil le na delo v izbrani vrsti. Ni bilo lahko, saj se je zgodilo veliko sprememb. Polovica reprezentantov je po SP nehala igrati, tako da je bilo treba sestaviti dokaj novo ekipo. Vseeno smo v kvalifikacijski skupini za EP 2004 prišli na drugo mesto, uvrstitev pa nam je praktično ušla za en strel. Poraz s Hrvaško me še vedno boli. Naloga ni bila dokončana tako kot sem si želel. Ostala je velika praznina.'' Odločitev, da se po izvrstnem remiju v Zagrebu loti izziva na povratnem srečanju z obrambno postavitvijo, še danes buri duhove. ''V dodatnih kvalifikacijah smo dobili najbolj neugodnega tekmeca. Lokalno smo bili zelo povezani, tako da je bila tekma velik 'harakiri'. Veliko je bilo bojazni, kako se bo sploh končalo. Strah nas je bilo kakšnega večjega poraza, po odlični igri v Zagrebu pa smo bili zelo blizu uvrstitvi na EP, a nam je po 63 minutah, ko smo imeli na igrišču igralca več, to preprečila ena napaka v obrambi. Pri navijačih ostaja razočaranje, a je dejstvo, da je bila Hrvaška takrat na nek način boljša ekipa. Na voljo je imela daljšo klop in imela možnost, da v treh dneh odigra dve tekmi na višji ravni kot ni. Nismo imeli veliko izbire v napadu, sploh po tem, ko je odpadel Šiljak (strelec zadetka na štadionu Maksimir, op. p.) zaradi rumenih kartonov. Škoda.'' Po izgubljeni priložnosti, ki se ne ponuja vsak dan, je Prašnikarjeva četa odigrala še tri prijateljske tekme, vse tri izgubila, nato pa se je odgovorne naloge menjave rodov lotil Branko Oblak. V tem obdobju si je Prašnikar zelo zapomnil tudi ''ognjeni'' začetek, nepozabno zmago nad Italijani v Trstu. ''To je bila prva tekma po Koreji in naša zelo odmevna zmaga. Predstavljala je upanje za naprej, saj se je po padcih ustvaril vzpon. Debitiralo je kar nekaj mladih igralcev, od Korena, Šukala, Radosavljeviča, pa do Cipota ... Ključna igralca sta ostala Zahovič in Pavlin, po dveletnem premoru se je priključil Šiljak, ki je bil v tem obdobju 'pravi','' se je dotaknil dragocenega skalpa ''azzurrov''. Nekoliko drugače sta se končali tekmi še z enimi nekdanjimi svcetovnimi prvaki, Francozi. ''Galski petelini'' so v skupini dobili obe tekmi, prvo pred domačim občinstvom kar s 5:0. To je tudi najvišji poraz Slovenije vseh časov. ''Naleteli smo na Francijo, ki je na SP 2002 razočarala. Na voljo je imela vse zvezdnike, pa tudi ogromen motiv, da pred polnim štadionom v Parizu dokaže, da še ni pozabila igrati nogometa. Nalogo je opravila maksimalno, za nas pa se vseeno ni končalo tako slabo, saj smo kljub temu prišli v dodatne kvalifikacije,'' se je boleče pariške petarde spomnil Prašnikar in prikimal naši opazki, da je veliko bolje enkrat izgubiti z 0:5 kot pa petkrat z 0:1.

Po Koreji je bilo treba pozabiti na zamere med igralci

Predsednik NZS Aleksander Čeferin je napovedal, da bo v kratkem sporočil ime novega (starega) selektorja. Bi Prašnikar, ki v tem trenutku nima delodajalca, ponudbo, če bi seveda prispela na njegov naslov, sprejel? ''Opcije so vedno odprte. Treba je iskati optimalne rešitve. Sam sem pripravljen sprejeti izziv, je pa odločitev v rokah NZS.'' Stika s Čeferinom v zadnjem obdobju ni imel. Kar se tiče dela Matjaža Keka, ki se mu pogodba z NZS izteče konec novembra, je najbolj trofejni trener v zgodovini 1. SNL mnenja, da bo treba stvari dobro analizirati. ''Tako strokovni štab kot igralci so pričakovali boljši razplet. Realno so bile možnosti za kaj več, so se pa dogajale tudi zelo čudne zadeve. Slednje pa so v dommeni predsednika NZS in se bodo morale analizirati. To so zgodbe, ki se dogajajo izven igrišča. Tudi sam sem imel opravka z njimi. Še najbolj v zadnjem mandatu, ko sem imel določene težave zaradi dogajanj v Koreji. Najprej je bilo treba umiriti stanje v slačilnici, rešiti, kar se je rešiti dalo, in zadevo postaviti na temelje. Morali smo se potruditi, da so se zamere iz Južne Koreje pozabile in da smo se lahko orientirali le na tekme. Lahko rečem, da smo napravili dober posel in na koncu kar dobro igrali, mogoče pa nam je zmanjkalo nekaj sreče. Tisto, kar je imela Slovenija v prejšnjih dodatnih kvalifikacijah.''

Prašnikar je v zaključku pogovora izpostavil, da razmišljanje dela nogometnih krogov, ki smatrajo delo selektorja za veliko lažjega od trenerskega, niti slučajno ne drži. ''Niti pod razno. To je zelo resna zadeva. Imaš dva milijona sodnikov, sam pa z najboljšimi željami vedno napraviš kaj, kar se ne uresniči. Zaradi reprezentance nisem mogel spati kar nekaj noči,'' je pojasnil zahtevnost dela, ki ga je v karieri opravljal v treh različnih časovnih obdobjih. Bo kdaj dočakal priložnost še za četrtega?