Osterc se poslavlja: Ne bom več igral

Napadalec iz Veržeja je poskrbel za veliko vrhuncev. Njegov talent je prepoznal Srečko Katanec, ga na začudenje javnosti hitro vpoklical v reprezentanco in mu na pleča natovoril odgovorno mesto v začetni postavi. Žvižgi za Bežigradom in zahteve, naj namesto takratnega člana španskega tretjeligaša zaigra ''Cime'', niso obrodili sadov, niso pomagali niti spomini na 2. avgust 1997, ko je Milan Osterc na prijateljski tekmi z Omanom dosegel kar štiri zadetke, kar velja še do danes za drugi najboljši slovenski dosežek vseh časov (takoj po Udovičevi petici v mreži Islandije). A Katanec je vedel, kakšne kakovosti premore ''Jagoda'' in kako lahko pomaga k še lepši izpeljavi slovenske nogometne pravljice. Ko je sramežljivi Prlek na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za nastop na SP 2002 posnemal Marca van Bastna (čeprav je takoj po tekmi skromno priznal, da je bila mišljena podaja) in dvignil Slovenije na noge, je postal za vse večne čase eden najbolj priljubljenih spominov na čase, ko si je slovenski nogomet utiral pot do svetovne slave. Zadetek se je vrtel na najbolj imenitnih športnih postajah, Slovenija je zaigrala v Južni Koreji, Osterc pa je dokazal tisto, kar je ponazoril že v evropskih tekmovanjih. V dresu Gorice je dosegel ''hat-trick'' na tekmi s Club Bruggeom, ko pa je branil barve Hapoela iz Tel Aviva, mu je pomagal do preboja v četrtfinale pokala UEFA. In zatresel tudi mreži Chelseaja in Parme. Ko se je že spogledoval s slovesom, ga je premamila ponudba iz Avstrije, kjer je skupaj z Alešem Čehom obudil reprezentančno zgodbo o uspehu, po vrnitvi v domovino pa je zanj veljal le vinski pregovor. ''Starejši je, boljši je,'' so priznavali občutno mlajši tekmeci, ko so na zelenice spremljali Osterčeve vragolije in številne zadetke.

Šest mesecev ne sme obremenjevati stopala

V Kopru je naletel na zadnjo prepreko, ki se je izkazala za previsoko. Poškodba stopala je bila prehud udarec za nadaljevanje kariere. Operacija je bila neizbežna, z njo vred pa tudi odločitev, da se ne bo več podal na zelenico. Vsaj kar se tiče vrhunskega nogometa. ''Že pred odhodom na operacijo sem bil malodane prepričan, da bom končal kariero. Dvomim, da bi še igral, tudi če bi bilo vse v redu z zdravjem,'' je povedal za Sportal in potrdil: ''Konec je. Ne bom več igral. Zadnje leto pri Kopru je bilo eno samo mučenje. Bolečine so se vlekle, prejemal sem injekcije, na koncu pa so se stvari še poslabšale, tako da sem se odločil na operacijo. Bolečino sem čutil na vsakem koraku, zdaj na eni, drugič na drugi nogi. Bilo je nevzdržno. Zdaj gre na boljše, a še vedno čutim bolečine. Upam, da bo bolje. Zdaj ne smem šest mesecev obremenjevati stopala, tako da bo kar težko. Srčno upam, da bo šlo na boljše,'' je ocenil Osterc, ki se je spopadel z Mortonovim nevromom, redko poškodbo živčevja med prsti.

Če se je na ''stara leta'' še lahko dokazoval v 1. SNL, kjer je bil pogosto prehiter za tekmece, pa je bilo to s pojavom poškodbe občutno težje. Zadnjo tekmo je odigral 21. aprila 2012, ko je odigral le nekaj minut na srečanju z Domžalami. ''Morda je bilo zadnje leto v Kopru tudi malce zasičenosti, ko tudi sam več nisem bil zadovoljen s predstavami. Mojo odločitev o slovesu pa so utrdile še razmere v slovenskem nogometu,'' je pojasnil 44-kratni reprezentant. Nekaj časa je slačilnico ''kanarčkov'' delil tudi z Matejem Pučkom. Lahko bi rekli tudi njegovim neuradnim naslednikom, saj je mladi reprezentant njegov sosed iz Veržeja. Bogate izkušnje, ki mu jih je na skupni poti zaupal Osterc, mu bodo zagotovo koristile ...