Rok Viškovič

Nedelja,
25. 1. 2015,
2.27

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

David Trezeguet Thierry Henry

Nedelja, 25. 1. 2015, 2.27

8 let, 8 mesecev

Odšla sta še zadnja velikana zlatih fantov s preloma tisočletij

Rok Viškovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Rod francoske reprezentance, ki je navduševal na prelomu tisočletij, je eden izmed najuspešnejših, ki jih pomni nogomet. Spomini, ki so jih pričarali takratni trikolori, so nepozabni.

Sredi decembra je, da ima dovolj, sporočil Thierry Henry, zdaj se je podoben korak odločil še David Trezeguet. "Konec je," sta dejala nogometaša, ki imata marsikaj skupnega. Pred dvema desetletjema sta prvič nase opozorila v dresu Monaca, bila vmes – eden krajši čas, drugi skoraj desetletje – člana torinskega Juventusa, oba sta nogometni poti sklenila izven Evrope. Prvi v ZDA, drugi v Indiji.

A bolj kot našteto ju druži dejstvo, da sta tvorila ubijalski tandem napada francoske reprezentance s preloma tisočletij. V enem najbolj nadarjenih rodu v zgodovini nogometa. Prav omenjena vrstnika sta bila zadnja, ki sta še igrala in ohranjala spomin na ekipo, ki jo navijači, pa ne samo francoski, opevajo še dandanes.

In marsikdo je zdaj, ko sta zbogom rekla še njena zadnja pomembna člana, zagotovo zavrteli film nazaj in se v mislih še sprehodil enkrat skozi pot, ki so jo na prelomu tisočletij prehodili najboljši francoski nogometaši. Zlatim fantom je takrat namreč nekaj, kar prej ni nikomur. Najprej so osvojili evropski, potem še svetovni naslov.

Kako se je francoska nogometna pravljica začela? Leta 1998 jo je pred domačimi navijači do naslova svetovnega prvaka popeljal Aime Jacquet. Izkušeni francoski trener, ki je na klopi reprezentance pred tem sedel že pet let. Najprej so Francozi v skupinskem delu v Marseillu s 3:0 premagali Republiko Južno Afriko. Takrat 20-letni Thierry Henry je v sodnikovem podaljšku postavil končni izid, pred tem je zadel 26-letni Christophe Duggary, ki je na igrišče v prvem polčasu prišel s klopi namesto Stephana Guivarc'ha. En gol so si Afričani zabili sami.

Prav Duggary je bil tisti, ki ga je v drugem krogu doletela podobna usoda kot njegovega kolega Guivarc'ha. Z igrišča je moral po 30 minutah igre, takrat je bilo še 0:0, namesto njega je nanj pritekel Trezeguet. Na štadionu Stade de France v Parizu so Francozi zlahka zmagali. Dva gola Henryja, po en Trezegueta in izkušenega branilca Bixenteja Lizarazuja, Arabci so bili potolčeni s 4:0. A bolj kot to se je po tekmi govorilo o nespametni izključitvi Zinedina Zidana, prvega zvezdnika Francije, ki je že takrat pokazal, da ima tenke živce. Takratni as torinskega Juventusa je bil kaznovan z dvema tekmama prepovedi in Francija je bila v strahu.

Tudi brez najboljšega posameznika so potem v Lyonu Danci padli z 2:1, strelca sta bila Youri Djorkaeff in Emmanuel Petit. V izločilne dele so Francozi krenili s prvega mesta. V osmini finala so imeli v Lensu ogromno dela s Paragvajci. Odpor Južnoafričanov so zlomili šele po podaljških, veliki junak je bil branilec Laurent Blanc, ki je zadel v 113. minuti.

V četrtfinalu so Francozi, okrepljeni z Zidanom, ki se je vrnil po kazni, navijačem pripravili novo dramo. V Parizu, spet na Stade de France, so pred 77 tisoč navijači proti Italiji napredovali šele po enajstmetrovkah. Pri teh so bili natančni Zidane, Trezeguet, Henry in Blanc ter Francijo popeljali med najboljše štiri.

Polfinale, spet Stade de France, in tekma življenja Liliana Thurama. Nasproti so stali Hrvati, ki so bili hit prvenstva, in po golu legendarnega Davorja Šukerja na začetku drugega polčasa vodili z 1:0. Potem je z dvema goloma, edinima v 142 nastopih v dresu Francije, navdušil takratni branilec Parme in Francijo popeljal v veliki finale.

Še četrtič Stade de France in Brazilija z najboljšim nogometašem na svetu Ronaldom na drugi strani. Brazilci so bolje začeli, a potem je v 27. minuti po kotu z glavo zadel Zidane. Na zelo podoben način je v sodnikovem podaljšku eden izmed najboljših nogometašev vseh časov v polno meril še enkrat in Francijo popeljal na prag velikega uspeha. Brazilci so bili na kolenih, veličastno zmago, ki je Franciji prinesla prvi in do zdaj tudi edini naslov svetovnega prvaka, je v sodnikovem podaljšku potrdil Petit.

Še isti večer, ko je osvojil najbolj pomembno nogometno lovoriko, je selektor Jacquet odstopil s svojega položaja in priložnost je po prvenstvu dočakal njegov dotedanji pomočnik Roger Lemerre. In Francijo na evropskem prvenstvu na Nizozemskem in v Belgiji, tam je prvi nastop na velikih tekmovanjih dočakala tudi Slovenija, popeljal do novega naslova.

Reprezentanca, ki je bila več ali manj sestavljena podobno kot tista izpred dveh let, je z goli Blanca, Henryja in Sylvaina Wiltorda v skupini najprej s 3:0 premagala Dansko. Naslednja žrtev je bila Češka, za zmago z 2:1 sta zadela Henry in Djorkaeff, ki je sredi drugega polčasa dosegel odločilni gol. V tretjem krogu so Francozi, zanje sta zadela Dugarry in Trezeguet, izgubili z domačinko Nizozemsko v Amsterdamu z 2:3 in v izločilne dele krenili z drugega mesta.

V četrtfinalu so bili ovira Španci, ki so jo Francozi preskočili z zmago z 2:1. Francoze je v vodstvo popeljal Zidane po dobre pol ure igre, a je kmalu izid na 1:1 poravnal takratni zvezdnik Valencie Gaizka Mendieta po strelu z 11 metrov. Tik pred koncem polčasa je za Francijo spet zadel Djorkaeff in jo popeljal v polfinale.

V Bruslju je Francija igrala proti Portugalski, za katero so nastopali številni zvezdniki, in jo v tekmi, ki je bila zelo kontroverzna, premagala z 2:1. Po podaljških oziroma zlatem golu, ki ga je z 11 metrov ob izključitvi Nuna Gomesa zabil kdo drug kot Zidane. Portugalci od besa niso mogli priti k sebi, pozneje so bili nekateri izmed njih zaradi jeze, ki so jo stresali nad sodnikom, tudi drastično kaznovani.

In potem veliki finale v Rotterdamu. Italija je z golom Marca Delvecchia od 55. minute vodila z 1:0. Tako je bilo vse do sodnikovega podaljška, ko je po dolgi podaji vratarja Fabiena Bartheza na robu kazenskega prostora skočil Trezeguet, ki je na igrišče prišel s klopi, žoga je prišla do še enega rezervista Wiltorda, ta je pred gol prišel z desne strani, udaril, premagal Francesca Tolda in poskrbel za podaljške.

Tam pa trenutek genialnosti Trezegueta in verjetno eden izmed najlepših golov finalov velikih tekmovanj. Takrat še napadalec Monaca, ki je po prvenstvu prestopil v Juventus, je po podaji Roberta Piresa z leve strani z zares atraktivnim volejem zabil žogo v desni zgornji vratarjev kot in Franciji prinesel drugi naslov evropskega prvaka po letu 1984.

Pozneje se je izkazalo, da je bil to tudi zaključek zlatega obdobja francoskega reprezentančnega nogometa, ki nikoli ni sijal tako zelo, kot je med letoma 1998 in 2000. Zdaj, ko sta z nogometom zaključila še zadnja pomembna akterja te pravljice, je jasno, da je zgodba o eni najboljših ekip v zgodovini nogometa končana. Spomin nanjo pa je seveda ostal in vedno bo. Zato je zdaj, ko je bil obrnjen še zadnji list ene izmed najbolj uspešnih nogometnih zgodb, kdo, zavoljo dobrih, starih časov, prav gotovo nostalgično potočil solzo. Zakaj pa ne? Zidane, Henry, Trezeguet in preostali francoski zlati fantje so si to zaslužili.