Oblak razjezil Džajića in vpisal Slovenijo na zemljevid

Ljubljančan, ki je bil po koncu igralske kariere izbran za najboljšega slovenskega nogometaša v zadnjih 50 letih (prehitel je tudi Zlatka Zahovića in Srečka Katanca), je pred štirimi desetletji spadal med najboljše nogometaše na svetu. Branil je barve Jugoslavije, s katero se je poslovil po drugem delu tekmovanja, a bil vseeno izbran v najboljšo enajsterico prvenstva, kar je eden največjih dosežkov v zgodovini slovenskega nogometa. Po neuradnih podatkih naj bi bil razglašen za celo četrtega najboljšega igralca na svetu, kar je v konkurenci asov, ki jih takrat na svetu (zvezdniki iz ZRN, Nizozemske, Poljske, Brazilije …) prav gotovo ni manjkalo, neverjeten dosežek in dokaz, s kako dobrim nogometašem se je lahko Slovenija hvalil še v času nekdanje skupne domovine.

Kot da bi bila tekma pred 15, ne pa 40 leti

Branko Oblak je na SP v Zahodni Nemčiji poskrbel še za en mejnik. Dosegel je zadetek in tako postal prvi Slovenec, ki mu je to uspelo na svetovnem prvenstvu. Zelo blizu je bil zadetku že na prvi tekmi, ko sta se Jugoslavija in Brazilija, takratna branilka naslova, razšli brez zadetkov. Oblak, tedaj je branil barve splitskega Hajduka, je stresel okvir vrat, na drugi tekmi pa je vendarle zadovoljil lakoto po zadetku. "Neverjetno. Zdi se mi, da je bila tekma pred 15, ne pa 40 leti. To je res malce veliko. Je pa sreča, da takšni zadetki nikoli ne zastarajo," se je smejalo slovenski nogometni legendi, ko smo jo spomnili na jubilej. Modri so se znesli nad Zairom. Afričani so takrat pisali zgodovino, saj so bili prva država iz podsaharskega dela črne celine, ki si je zagotovila nastop na največjem zaključnem turnirju.

Leopardi so v afriških kvalifikacijah izločili Maroko in si priigrali zlata vredno vozovnico na svetovno prvenstvo. Na uvodni tekmi so izgubili s Škotsko (0:2), nato pa so bila trenja v ekipi zaradi neizplačanih premij in neuresničenih obljub vedno večja. Nogometaši so izgubili tla pod nogami, nato pa ob nepravem trenutku doživeli še stampedo razigranih Jugoslovanov. Že po polovici ure je v mreži Zaira, danes je to DR Kongo, končalo pet žog.

Zabave pa še ni bilo konec. Na štadionu v Gelsenkirchnu, kamor se je Oblak rad vračal, saj je pozneje nosil klubski dres Schalkeja, se je 18. junija 1974 nadaljevala sanjska izvedba Miljanićeve čete, med strelce pa se je vpisal tudi Oblak.

Mrežo Zaira, ki ga je vodil Makedonec Blagoja Vidinić, je zatresel s prostega strela. Če je v prvem polčasu po prekršku nad Oblakom izvedel prosti strel tedanji kralj jugoslovanskega nogometa Dragan Džajić, sta se vlogi v drugem polčasu obrnili. Čeprav je Srb pričakoval, da bo dobil priložnost tudi v drugo, je žogo v svoje roke vzel Oblak, pomeril in dosegel gol.

Oblak je vrnil Džajiću, bolj mu je pri srcu gol proti Angliji

Pozneje se je Ljubljančan na račun te trmaste odločitve večkrat pošalil, saj naj bi mu tedanji kapetan jugoslovanske reprezentance tako zameril, da z njim nekaj časa ni spregovoril, izostale pa so tudi čestitke za njegov gol. "Res je. Najprej je dal gol s prostega strela po prekršku nad mano, ko pa so podrli njega, je spet želel izvajati prosti strel. Sam nisem hotel, da bi dal še enega. Vrnil sem mu (smeh). Seveda je bil name jezen, a le na igrišču, potem sva bila hitro spet prijatelja," je pojasnil nekdanji as Olimpije, Hajduka, Schalkeja in Bayerna.

Zanimivo je, da po tem, ko je dosegel zadetek, ni občutil takšnega navdušenja, kot bi ga pričakovali na srečanjih svetovnega prvenstva. "To je bil gol kot vsak gol. Nič posebnega. Veliko bolj mi je pri srcu tisti, ki sem ga nekaj tednov pred začetkom prvenstva dosegel na prijateljski tekmi z Anglijo. Tisto je bila res raketa. Pred kratkim sem si ga pogledal na svetovnem spletu, tisti na tekmi z Zairom pa me ne zanima (smeh)," se je pohvalil, da njegovo oko kdaj pa kdaj zaide tudi na internet.

Zmaga z 9:0 mu ne pomeni veliko

Jugoslavija je z ogromno zmago nad Zairom poskrbela za svetovni rekord. Tako visoke zmage na svetovnih prvenstvih še ni bilo, v almanahih pa je na prvem mestu vztrajala vse do leta 1982, ko je Madžarska odpihnila skromni Salvador z neverjetnih 10:1. "Afričani sploh niso bili tako slabi, a smo bili za njih preprosto premočni. Imeli smo visokega Bajevića, ki je z lahkoto dosegel tri gole. Ko je enkrat začelo padati, nam je v mrežo letelo vse. Mi pa ta zmaga z 9:0 nikoli ni pomenila veliko. Bolj mi je bil všeč remi z Brazilijo, pa pozneje s Škotsko, zelo pa mi je bilo žal, da zaradi poškodbe nisem mogel igrati proti Poljski. Če bi se izkazali, bi morda lahko bili tretji ali pa četrti na svetu," se je Oblak spominjal dogodkov pred štirimi desetletji.

Afričani so se bali za svoja življenja

Nogometašem Zaira po rezultatski katastrofi, ki je odmevala po svetu, ni bilo do smeha. Njihov avtokratski voditelj Joseph Mobutu jim je zabičal, da zadnje tekme z Brazilijo ne smejo izgubiti za več kot tri zadetke. Po vesoljnem potopu proti Jugoslaviji je le malokdo verjel v to, da bo ranljiva obramba Zaira resnično zadržala večino napadov zvezdniških Brazilcev. Afričanom so sporočili celo to, da se, če bodo dovolili novo rezultatsko sramoto, sploh ne bodo vrnili v domovino.

Grožnje so delovale, Brazilija pa se jih je usmilila, tako da se je tekma končala ravno z zmago 3:0. Kako resno je bilo vse skupaj, nas še danes opominja poteza Mwepuja Ilunge, ki je v strahu, da Brazilija pri vodstvu s 3:0 ne bi dosegla že četrtega gola, stekel iz živega zidu in na presenečenje svetovnih prvakov brcnil žogo daleč stran v drugo smer. Želel je pridobiti še nekaj dragocenega časa … Ko je nekaj dni pred tem prosti strel izvajal Oblak, obrambi in vratarju Zaira ni bilo pomoči. Takrat se je na svetovni nogometni zemljevid vpisala tudi Slovenija. Pozneje, ko je že nastopilo obdobje državne samostojnosti, je Slovenija dočakala še pet strelcev na največjem tekmovanju. To pa je že druga zgodba …