Nekdanji trener Reala jih je vrnil na zemljevid

Azijski predstavniki na svetovnih prvenstvih z izjemo Južne Koreje, ki je leta 2002 (tudi s sodniško pomočjo) zablestela s četrtim mestom, praviloma ne dosegajo vidnejših uspehov. Iran bo na največjem tekmovanju nastopil četrtič in še čaka na priložnost, da prvič napreduje med 16 najboljših. Iranski nogomet je bil pred skoraj polovico stoletja v razcvetu, saj je trikrat zapored osvojil naslov azijskega prvaka, nato pa se leta 1976 izkazal še na olimpijskih igrah v Montrealu in uvrstil v četrtfinale. Sledil je še največji uspeh. Leta 1978 je premierno nastopil na prvem svetovnem prvenstvu v Argentini. Pred tem je v medcelinskih kvalifikacijah ugnal Avstralijo, ki je tedaj še zastopala barve Oceanije. V domovini gavčev je Iran osvojil točko, neporažen je ostal proti Škotski (1:1).

Leto dni pozneje je Iranu zavladal strog islamistični režim, revolucija je nogomet spodrinila s seznama vsakodnevnih prioritet, tako da so za najboljše igralce ogromne perzijske države nastopili hudi časi. Začela se je osemletna vojna s sosedom Irakom, domače prvenstvo se je nadaljevalo šele leta 1989, reprezentančni uspehi pa so začeli deževati šele po letu 1996, priigranem tretjem mestu v Aziji ter pridobljeni vstopnici za svetovno prvenstvo v Franciji, ponovno prek Avstralije. Iran je dočakal zmagoslavni trenutek, z 2:1 so padle "osovražene" ZDA, dosežena je bila zgodovinska prva zmaga na svetovnem prvenstvu. To je bilo še v prejšnjem stoletju.

Iranci so leta 2011 ugotovili, da za večji uspeh vendarle potrebujejo tujega selektorja. Hrvat Branko Ivanković, ki je na vročem stolčku zamenjal slovitega rojaka Miroslava Blaževića, je Iran ekspresno popeljal na svetovno prvenstvo v Nemčijo (2006), kjer je končal tekmovanje z eno točko. Osvojil je tudi tretje mesto na azijskem prvenstvu, še zadnjo uvrstitev na stopničke. Njegovi nasledniki (Amir Ghalenoei, živa legenda iranskega nogometa Ali Daei in Afshin Ghotbi) niso bili tako uspešni. Nato pa je prišel Portugalec, ki ima že uveljavljeno ime v svetu nogometa in je Iran vrnil na svetovni zemljevid.

Carlos Quieroz, nekdanji portugalski selektor in trener madridskega Reala, je začel širiti bazo. Po svetu je iskal nadarjene igralce z iranskimi koreninami. Našel jih je ogromno in sestavil spoštljivo ekipo.

Iz Nemčije sta se iranski reprezentanci pridružila Daniel Davari in Ashkan Dejagah, na Nizozemskem je bil "prost" Reza Ghoochannejhad, na Švedskem Omid Nazari in v ZDA Steven Beitashour.

V kvalifikacijah za SP 2014 je bil Iran zelo učinkovit, na koncu pa je padel v manjšo krizo, a se je rešil z zmago v gosteh pri Južni Koreji.

Navijače je razveselil tudi z uvrstitvijo na azijsko prvenstvo leta 2015, pogled na lestvico pa priča, da je Iran v tem trenutku najvišje uvrščena reprezentanca.

Pripravljajo se v Avstriji

Večina kandidatov igra v domačem prvenstvu, prevladujejo Persepolis (vodi ga Ali Daei), Sepahan (trener je Hrvat Zlatko Kranjčar) in Esteghlal. Kapetan Javad Nekounam je zbral že 137 nastopov ter v odgovorni vlogi nasledil priljubljenega Mehdija Mahdavikio. V zvezni vrsti rad prevzame odgovornost z Masoudom Shojaeijem, nekdanjim članom Osasune, ki zdaj igra za Las Palmas. Krog bolj znanih legionarjev končuje "Nemec" Ashkan Dejagah (Fulham).

Iran pogreša učinkovitejšega prvega strelca. Veliko upov polaga na nekdanjega mladega nizozemskega reprezentanta Ghoochannejhada (Charlton Athletic), morda pride prav 19-letni up Rubina iz Kazana Sardar Azmoun, ki še čaka na prvi nastop za perzijske leve.

Nogometaši Irana so pred tednom v bližini Slovenije, v avstrijskem mestu Kapfenberg, remizirali z Belorusijo (0:0), danes jih v Hartbergu čaka dvoboj s Črno goro, v četrtek pa še z Angolo. Nato se bodo odpravili v Južno Ameriko in se 8. junija na generalki za svetovno prvenstvo v Sao Paulu pomerili s Trinidadom in Tobagom. Nato se bo v domovini sambe začelo zares. Najprej proti Nigeriji …