Mišo Brečko: Nogometaši nismo tako neumni, kot si marsikdo misli

"Mislim, da sem se odločil pravilno," nekaj mesecev po tem, ko je sporočil, da se, čeprav bi lahko njene barve branil še nekaj časa, po 77 nastopih poslavlja od reprezentance, pravi eden izmed njenih zlatih dečkov, ki so Slovenijo popeljali na svetovno prvenstvo pred šestimi leti in poskrbeli za pravcato športno evforijo, Mišo Brečko.

Več kot desetletje je bil nezamenljiv člen enajsterice, o kateri se bo govorilo tudi čez desetletja in je vrhunec dosegla poleti 2010. Takrat je Slovenija pod vodstvom Matjaža Keka zbujala pozornost povsod po svetu in bila le nekaj minut oddaljena od preboja v drugi krog svetovnega prvenstva.

Tam je danes 31-letni nogometaš skupaj s Samirjem Handanovićem in Andražem Kirmom pisal zgodbo, o kateri bi lahko posneli tudi film. Trije sošolci iz srednješolskih klopi, ki so ob polčasu tekme, spremljalo jo je na desetine milijonov ljudi, proti 300-milijonskim ZDA vodili z 2:0.

Slovenijo je zapustil na izhodu iz najstniških let, v dresu nekdanjega evropskega prvaka in velikana nemškega nogometa HSV v tamkajšnji bundesligi debitiral, ko je bil star 20 let, do zdaj pa je zbral skoraj 300 prvenstvenih nastopov. Večino v elitni bundesligi. "Neverjetno, kako hitro teče čas," pravi zdaj, ko se zazre v preteklost.

Je vzoren športnik, a se ga marsikdo spominja le po dogodku iz leta 2012, ko je v Kölnu pod vplivom alkohola z avtomobilom vozil po tramvajskih tirih. "Kdor se me spominja po tem, naj se me. Proti temu se ne morem bojevati. Jaz vem, kaj in kdo sem," nam je dejal v uro trajajočem pogovoru, ki je potekal v dveh delih.

Vmes je moral na nek sponzorski dogodek za navijače Nürnberga v vlogi njegovega kapetana. To častno vlogo, ki jo tujci dobijo redkokdaj, je opravljal tudi v Kölnu, kar je le potrditev tega, da ga v Nemčiji zelo cenijo. Verjetno veliko bolj, kot ga cenimo v Sloveniji. "Seveda sem počaščen, da sem kapetan, a se s takšnimi vlogami nikoli nisem obremenjeval. Niti v Sloveniji ne," je povedal očka dveh otrok. 

Kaj ste počeli konec marca, ko je Slovenija igrala tekmi proti Makedoniji in potem proti Severni Irski? Prvi, na katerih vas ni bilo zraven.

Obe sem spremljal. Pri prvi sem ujel le delček, drugo sem si ogledal skorajda v celoti.

In? Kaj ste videli?

Nekaj srednjega je bilo. Nekatere stvari so bile dobre, druge malce slabše.

Pa reprezentančne družbe in izzivov, ki jih prinaša, niste pogrešali?

Ne, o tem nisem niti razmišljal. Mislim, da sem se odločil pravilno. Še vedno stojim za to odločitvijo in je ne obžalujem. Preprosto sem začutil, da je čas za slovo in konec.

Kdaj ste se odločili, da imate dovolj?

Po povratni tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016 proti Ukrajini v Mariboru sem imel občutek, da bi to lahko bilo to. Rekel sem si, da bom še malce počakal, da vidim, kako bom razmišljal čez nekaj dni, tednov. Če bom mislil isto. Minili so meseci in občutki so bili isti. Uvidel sem, da je čas za slovo.

Zakaj?

Leta niso težava, ampak, kot sem rekel, začutil sem, da imam dovolj. Imel sem občutek, da bi bilo morda najbolje, da odidem. Če bi se uvrstili na evropsko prvenstvo, bi bilo mogoče drugače, a žal tega nikoli ne bom izvedel …

Je bila težava v Srečku Katancu? Bi, če bi prišlo do menjave na selektorskem stolčku, ravnali drugače?

Ne vem, kako bi bilo. To so hipotetična vprašanja, na katera težko odgovorim. Ne vem, kako bi bilo, če bi bilo drugače. Lahko povem le, kako je zdaj. Na takšna vprašanja nimam odgovora.

Kakšen odnos ste imeli z zdajšnjim selektorjem?

Mislim, da korekten. Z njim nisem imel nobenih težav, ni bilo prepirov ali česa podobnega. Z moje strani je bilo vse korektno. Opravljal sem svoje delo. Imela sva profesionalen, korekten odnos.

A dejstvo je, da se je selektor septembra lani odločil za čudno potezo, ko vas po desetletju neprekinjenega igranja v izbrani vrsti nekaj časa ni klical pod svoje okrilje. Po junijski tekmi z Anglijo vas ni bilo na štirih tekmah zapored. Zakaj?

Ne vem, nikoli mi ni razložil, zakaj se je odločil tako. Pred spiskom, ki ga je objavil takrat, ko me ni bilo zraven, me ni niti poklical. Seveda sem bil presenečen, tudi jaz sem sanjal, da bi se skupaj s Slovenijo uvrstili na evropsko prvenstvo in česa takšnega nisem pričakoval, a to je bila pač njegova odločitev. Česa drugega ne morem povedati.

Takrat vas selektor ni niti poklical?

Ne, ni. Da me ne bo zraven, sem izvedel iz medijev. Uro, preden je šel selektorjev seznam v javnost, me je poklical predsednik Nogometne zveze Slovenija. To je vse. Takšno ravnanje se mi ni zdelo najbolj pravilno, o tem, ali je bilo korektno, pa naj presodi vsak sam. Jaz drugega ne morem povedati. Še danes nimam odgovora na vprašanje, zakaj je do tega prišlo.

In kako ste se počutili takrat? Ste se spogledovali tudi z mislijo, da reprezentanco prečrtate?

Pa saj ste videli, kako se je izšlo. Ko me je selektor klical pred tekmama z Ukrajino, sem bil zraven. Res je, da mi je šlo po glavi marsikaj, a na koncu je reprezentanca pač reprezentanca. Je nekaj posebnega. Nekaj, o čemer sem sanjal kot otrok. Igral sem z ljudmi, ki sem jih poznal deset, 15 let in si neizmerno želel, da bi se uvrstili na še eno veliko tekmovanje. Zato sem tudi prišel. Žal nam ni uspelo.

Pa pozneje, ko ste sporočili odločitev, da vas v izbrani vrsti ne bo več? Ste se pogovorili s selektorjem in predsednikom zveze?

Predsednika sem kmalu seznanil s tem, kako sem se odločil, a takrat še ni bilo dokončno, zato mi je dal še nekaj dni časa za premislek. Z njim sva imela zelo prijeten pogovor. Dan, dva pred spiskom za zadnjo reprezentančno akcijo me je poklical tudi selektor in me spraševal, kako sem se odločil.

Vas je prepričeval, da si premislite?

Ne, jaz nisem dobil tega občutka. Bi pa morali o tem, kaj si je mislil, vprašati njega.

Se vam zdi, da ste selektorju s svojo odločitvijo naredili uslugo?

Kaj pa vem, o tem nisem razmišljal. Kaj si je mislil, ve le on. Je pa res, da me po desetih letih na dveh zborih ni bilo, tako da … Občutek mi je narekoval, da je čas za slovo.

Podoben korak so naredili še nekateri nosilci reprezentance, Samir Handanović, Branko Ilić, Zlatan Ljubijankić in Nejc Pečnik. Ste se o slovesu pogovarjali skupaj?

Da, smo se, a ne zato, da bi se vsi odločili skupaj. Pogovarjali smo se le o tem, kaj kdo razmišlja. Vsak se je odločil zase, vsak ima svoje razloge.

Ste z Nogometne zveze Slovenije prejeli kakšno zahvalo za vse, kar ste reprezentanci dali? Je bilo govora o morebitni poslovilni tekmi ali kakšnem svečanem dogodku?

Sam nisem tak, da bi silil v to, a bomo videli. Ne vem, kako je s tem. Predsednik zveze je nekaj omenil, a takšnih zadev ni lahko organizirati, zato težko povem kaj pametnega. Vprašati boste morali njega.

Ste se s predsednikom Aleksandrom Čeferinom dobro razumeli? Kako ocenjujete njegovo delo?

Da, o njem imam zelo dobro mnenje. Mislim, da je odlična rešitev za slovenski nogomet. Trudi se popraviti nekatere stvari, naredil je že marsikaj. Pomembno je, da je velik navijač slovenske reprezentance in predvsem to, da se v to zgodbo ni podal iz lastnih interesov. Vsaj jaz nimam občutka, da bi jih imel. Je zelo sposoben človek in dober predsednik.

Kakšno prihodnost napovedujete zdajšnji reprezentanci?

Upam in želim si, da bo svetla. Sem velik navijač Slovenije in bom to tudi ostal. Slovenija ima dobre nogometaše. Mogoče je vse. Zelo dobro bi bilo, če bi se kmalu spet uvrstila na veliko tekmovanje. To bi bilo odlično za vse. Za klube, za ljudi, ki delajo v slovenskem nogometu, in za navijače. Pred nami so nove kvalifikacije, potrebna je nova energija, mogoče je prav vse. "Nov dan, nova sreča," pravijo v Nemčiji.

Kaj je Sloveniji zmanjkalo, da se ni uvrstila na letošnje evropsko prvenstvo?

Na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij v Ukrajini smo, po domače povedano, zasrali. Na drugi tekmi smo igrali korektno, lahko bi se izšlo tudi drugače, a po vodstvu z 1:0 nam je malce zmanjkalo. Potrebovali smo še en gol, a ga potem prejeli in bilo je konec.

Prva tekma bi se lahko s kančkom sreče končala drugače, a se žal ni. Skupno gledano je bila Ukrajina malce boljša, bolj kompaktna in si je zaslužila uspeh. Ni nam zmanjkalo veliko, verjeli smo, da nam bo uspelo, a žal se ni izšlo … Razočaranje je bilo seveda veliko.

Na svetovnem prvenstvu 2010 je bilo jedro ekipe staro 25, 26 let. Prihajali so še nekateri mlajši, zelo obetavni nogometaši. Zdelo se je, da bo šla rezultatska krivulja le še navzgor, a ni. Slovenija v naslednjih letih še zdaleč ni upravičila pričakovanj, se strinjate?

Seveda se, stoodstotno drži, da nismo dosegli tistega, kar bi lahko. Imeli smo odlične nogometaše, še vedno jih imamo. Vsaj enkrat, če ne dvakrat bi se morali v tem času uvrstiti na veliko tekmovanje. O tem sploh nima smisla razpredati, to je dejstvo. Kdo je kriv, da je tako, ne vem. Vsak po malem, najverjetneje. Nisem pa jaz tisti, ki bo govoril, kdo in zakaj. Vsak vidi s svojimi očmi.

Marsikdo meni, da je šlo vse navzdol po tistem tako opevanem sporu glede premij s takratnim predsednikom zveze Ivanom Simičem sredi svetovnega prvenstva.

Ne, s tem ni nobene povezave. O teh premijah se je govorilo veliko, a dejstvo je, da smo se z zdajšnjim predsednikom zveze o nagradah dogovorili v dveh minutah. Denar in premije nikoli niso bili težava.

A tisti spor je po nepotrebnem vrgel slabo luč na odlične uspehe, ki ste jih dosegali. In to ravno v času največje evforije.

Zgodile so se nekatere stvari med igralci in predsednikom Simičem, a ni bilo nič strašnega. Vse skupaj se je malce napihnilo, ljudem so takšne zadeve seveda zanimive in je bilo, kar je bilo. Niso pa ti prepiri niti najmanj vplivali na rezultate. Pa saj ste videli, kako smo igrali. Na naše predstave na igrišču ta spor ni imel niti najmanjšega vpliva. Od prvega do zadnjega smo bili v ekipi odlični prijatelji, bili smo fenomenalna skupina soigralcev.

Na katero stran se je takrat postavil selektor Matjaž Kek? Na vašo ali predsednikovo? Ne moremo se znebiti občutka, da ekipa po tistih dogodkih takratnemu selektorju ni več sledila, tako kot mu je pred tem.

O tem ne bi rad govoril in javno razreševal stvari iz preteklosti. Vsak zase ve, kaj je počel in kako.

V naslednjih kvalifikacijah Sloveniji ni uspelo, Kek je odšel, sledile so menjave selektorjev in tavanje v temi, prišlo je tudi do menjave na mestu predsednika nogometne zveze. Je to tisto, kar je poskrbelo, da zelo nadarjena ekipa nogometašev ni upravičila pričakovanj?

Saj ste videli, kako je vse skupaj vplivalo na nas. Dejstvo je, da je za rezultat pomembnih veliko dejavnikov. Tudi kanček sreče. Na žalost nam v zadnjih letih ni uspevalo. Boj za oblast in pozicije pa … Kot igralec tega ne občutiš. Vsaj jaz nisem. Pomembno je le, da imaš dobre pogoje. Mi smo jih imeli, s tem nikoli ni bilo težav. Zdaj, ko je na Brdu pri Kranju zgrajen še nov, sodoben center, pa sploh.

S kom izmed selektorjev, pod katerimi ste igrali, ste najbolje sodelovali?

Nedvomno s Kekom, ki je izbral prave igralce in ni veliko spreminjal zadev. Bili smo ekipa, v kateri je vsak točno vedel, kaj mora delati. Takrat je bilo vse v najlepšem redu. Tako na igrišču kot zunaj njega.

Tudi s Slavišo Stojanovićem sva imela zelo dober odnos, a rezultati pač naredijo svoje. Takrat jih ni bilo in vzdušje je bilo takšno, kot je bilo. Pa tudi zdaj, pod Katancem, bi bila zgodba, če bi se uvrstili na evropsko prvenstvo, povsem drugačna. Rezultati narekujejo vse.

Reprezentančni vrhunec ste prav gotovo doživeli na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. Po zmagi nad Alžirijo in remiju z ZDA ste bili, kljub porazu na zadnji tekmi proti Angliji, nekaj minut celo v osmini finala. Vse dokler ni prišla novica iz Pretorie, kjer so Američani v sodnikovem podaljšku prišli do zmage nad Alžirci, vas preskočili na lestvici skupine C in si utrli pot v drugi krog.

Joj, grozno. Res je bilo grozno. Ko je bilo naše tekme konec, smo dobili informacijo, da je na tekmi med ZDA in Alžirijo neodločeno, potem pa … Padel je gol in sanj je bilo konec. Najprej sploh ne veš, ali je res ali ne. Prihajajo takšne in drugačne informacije. Stali smo na sredini igrišča in čakali.

Udarilo nas je še huje, kot nas je po tekmi s San Marinom v rednem delu kvalifikacij, ko smo čakali, ali se bomo na svetovno prvenstvo odpotovali neposredno. Spet se je izšlo slabo za nas, tokrat je bilo še veliko huje. Grozno je, ko veš, da je vsega konec, narediti pa ne moreš prav nič.

Pozneje, ko smo stvar malce prespali, je bilo jasno, da smo pot v drugi krog zapravili na tekmi proti ZDA, ko smo vodili z 2:0, pa nismo zmagali. To nas je stalo velikega, zgodovinskega uspeha. Škoda, a tako pač je. S tem smo se morali sprijazniti.

Po tej tekmi verjetno niste zatisnili očesa …

Ne, kje pa. Že tako je, če izgubiš, težko zaspati. Po takšni tekmi pa sploh. Tisto noč nisem zatisnil očesa in verjamem, da nisem bil edini. Razočaranje je bilo res ogromno.

Svetovnega prvenstva verjetno ne boste pozabili nikoli. Nastopili ste na enem izmed največjih dogodkov, ki ga spremlja več kot milijarda ljudi.

Res je nekaj posebnega. Igranje v klubu je dokazovanje, profesionalizem, igranje na svetovnem prvenstvu v dresu svoje države pa so sanje vsakega nogometaša. Za nameček skupaj s fanti, ki jih poznam že od majhnih nog. Bilo je res nekaj posebnega.

Da, s Samirjem Handanovićem in Andražem Kirmom ste celo skupaj gulili šolske klopi, potem pa skupaj nastopili na svetovnem prvenstvu. Res prava redkost, če se je sploh že kdaj zgodilo. Filmska zgodba. "Trije sošolci iz Slovenije, ki so prestrašili ZDA," bi bil lahko naslov filma.

Ja, to je res nekaj posebnega. Nekaj, o čemer smo lahko le sanjali. V srednješolskih dneh smo skupaj zbirali samolepilne sličice in z občudovanjem spremljali tako velika tekmovanja. Spomnim se tudi, da sva bila v središču Ljubljane s Kirmom celo na sprejemu naših nogometašev, Zlatka Zahovića in preostalih, ko so skupaj z navijači proslavljali uvrstitev na evropsko prvenstvo leta 2000. Potem, leta pozneje, sva bila na tistem odru sama. Na to sva se potem hitro spomnila. Upam, da se bo komu, ki je bil med občinstvom takrat, ko so sprejeli nas, zgodilo podobno.

Navijačev, ki so vas pričakali po prihodu iz Afrike, je bilo ogromno. V očeh navijačev ste bili veliki junaki. Nogometna evforija, ki se je naselila v Sloveniji, je bila takrat res ogromna.

Res je bilo neverjetno. Še ko smo bili v Afriki, smo slišali, da je v Sloveniji noro, a da so bili ljudje tako zelo evforični, kot so bili, si vseeno nismo mislili. Sploh so nam takrat navijači res stali ob strani in bili v marsičem zaslužni, da nam je uspevalo.

V Mariboru takrat praktično nismo mogli izgubiti. Ljudje v hotelu, ljudje na poti, ko smo se peljali na tekme, pa potem na štadionu … Vsi so nas spodbujali in verjeli v nas. Bilo je nemogoče izgubiti. Pred vsako tekmo smo bili prepričani, da nam bo uspelo. Preprosto nam je moralo.

Ko smo se peljali na povratno tekmo dodatnih kvalifikacij proti Rusom, smo bili stoodstotno prepričani, da se bomo po njej skupaj s prečudovitim občinstvom veselili. Vsi, od prvega do zadnjega. Takrat smo vsi dihali kot eno. Nihče ni niti za en odstotek razmišljal o lastnih interesih in o sebi. Šlo je zgolj in samo za Slovenijo. Nihče ni niti pomislil na to, da nam ne bo uspelo. Moralo nam je, druge možnosti ni bilo.

Kaj pa slabša stran navijačev, ki znajo biti, ko športnikom ne gre, tudi zelo kritični. So v Sloveniji morda še malce bolj, kot so drugje?

Takrat je seveda težje, čeprav tega v reprezentanci niti ne občutiš toliko, kot morda v klubih, saj v Sloveniji nismo prav pogosto. Jasno pa je, da so ob neuspehih ljudje nekoliko kritični. Če ne premagaš nekoga, ki bi ga moral, pač ne morejo biti zadovoljni.

Res je le, da v Sloveniji prehitro marsikoga podcenjujemo. Običajno je, da navijači pričakujejo, da bomo premagali Litvo, Latvijo, Estonijo in podobne reprezentance, kar je tudi pravilno, a to ni tako lahko, kot se morda zdi. Danes je proti vsakemu težko, sploh na gostovanjih.

Je pa pričakovano, da greš na take tekme z miselnostjo, da boš zmagal. In če ti ne uspe, so ljudje kritični. Sploh v teh časih, ko je v državi marsikaj negativnega, so toliko bolj, a to je pričakovano in pravilno. Mislim, da je povsod enako. Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Slovenski navijači niso nič bolj kritični, kot so v preostalih državah. V tistih nogometno bolj razvitih je isto, če ne celo huje.

Pa kritike medijev? Prav v nogometni reprezentanci je bilo kar nekaj nezadovoljstva nad novinarskim pisanjem in poročanjem. Nekateri vaši nekdanji soigralci so šli celo tako daleč, da so se odločili za medijski molk. Zakaj?

Tudi s takšnimi kritikami jaz nimam težav, čeprav je res, da se kritike med seboj razlikujejo. V Sloveniji, ki je zelo majhna, vsak pozna praktično vsakogar in pogosto se zgodi, da se tudi v vašem delu pojavijo drugi interesi. Če je kritika zaradi slabih iger, ni težav. Ko pa dobiš občutek, da je kritika prisotna iz nekih drugih razlogov, potem je zgodba nekoliko drugačna. Veste, tudi mi nogometaši nismo tako neumni, kot si morda kdo misli.

Stvar vsakega posameznika je, kako se na kritiko odzove. Dejstvo je tudi to, da smo vsi ljudje subjektivni, če nas kdo kritizira. Če bi vas zdaj kdo kritiziral zaradi člankov, ki jih pišete, bi vse skupaj videli drugače, kot vidi nekdo, ki je objektiven in z vašimi članki nima nič. Tako pač je. Težko je podati realno oceno. Mislim pa, da jaz s tem nikoli nisem imel prevelikih težav. Mislim, da sem bil dokaj realen.

Je pa dejstvo, da se proti medijem težko bojuješ. Vi ste tisti, ki pišete in objavljate. Ustvarjate javno mnenje. Ljudje berejo, ljudje verjamejo. Sploh v tujini je še veliko težje, tam so mediji še veliko močnejši. Novinarji imate vedno zadnjo besedo, s tem je treba živeti. Kritika je včasih upravičena, včasih ni, a je v vsakem primeru del našega poklica. Mi moramo čim bolje trenirati in igrati. S preostalimi zadevami se moramo čim manj obremenjevati.

Mediji vam prav gotovo niso bili v pomoč pred leti, ko ste zaradi vožnje pod vplivom alkohola z avtomobilom po železniških tračnicah … (sogovornik nas je prekinil, op.p.)

No, pa ste že rekli železniške! Niso bile, bile so tramvajske tračnice, ki so v Kölnu povsod po mestu.

Se opravičujem. Tramvajske tračnice, seveda. Kakorkoli že, čeprav je bil to edini incident na vaši dolgi poti in ste vedno veljali za vzornega športnika, se vas marsikdo spominja predvsem po tem dogodku. Imate občutek, da je res tako?

Tisti, ki tako misli, naj pač misli in naj me ocenjuje po tej plati. Naj se norčuje iz mene, naj me obrekuje, me ne moti. Najlažje se je smejati in obsojati. Vsak zase ve, kaj in kako.

Jaz vem, da sem naredil veliko napako, za katero sem pošteno plačal. Bila je grozna napaka. Pa ne zaradi tirov, tramvajski tiri v Kölnu ležijo povsod po mestu, vsak dan se zgodi, da kdo zapelje na njih, ampak zaradi tega, da sem vozil pod vplivom alkohola. Ta res ne sodi v promet. Zaradi tega sem dobil kazen, ki sem si jo tudi zaslužil.

Očitno vas Nemci zelo spoštujejo. Kot tujec, kar je prava redkost, ste bili kapetan Kölna, takoj po prihodu v Nürnberg, katerega član ste zdaj, vas je doletela podobna čast.

Da, čast, a hkrati tudi velika odgovornost. Če si kapetan in za nameček tujec, so pričakovanja vedno višja, kot bi bila sicer. Skušam opravljati posel najbolje, kot ga znam. Pomagam mlajšim in skušam biti vzoren športnik. Za kapetanski trak se nikoli nisem bojeval, tudi v reprezentanci ne, a če te trener ali ekipa izbere za kapetana, si to šteješ v veliko čast. Sploh, če se to zgodi v tako velikih klubih, kot sta Köln in Nürnberg.

Že 12 let je minilo, odkar ste odšli v tujino. Čas hitro teče, mar ne?

Neverjetno hitro. Sam še vedno mislim, da sem star 24 let. Čas teče res hitro, prehitro, a najbolj pomembno je, da še vedno uživam v nogometu. Rad grem na trening, zelo rad igram nogomet. To je najbolj pomembno.

Ko ste odšli zdoma, ste bili stari 20 let. Kaj svetujete tistim, ne samo nogometašem in športnikom, ki se v iskanju sreče kot mladi podajo v tujino?

Predvsem to, da sledijo svojim sanjam in naj ne pozabijo, zakaj so tja odšli. Naj zasledujejo svoj cilj in ga imajo vedno v mislih. Ko sem kot zelo mlad prišel v Nemčijo, sem imel sanje in sem bil za to, da jih izpolnim, pripravljen narediti marsikaj, zato mi ni bilo težko. Včasih ni bilo lahko, a sem vedno vedel, kaj hočem.

Ste s tem, kar ste dosegli v tujini, zadovoljni?

Mislim, da sem lahko zadovoljen in ponosen. Lahko bi bilo bolje, a lahko bi bilo tudi veliko slabše. Tako kot z vsem v življenju. Na koncu pa je človek za vse, kar se mu je zgodilo, kriv sam.

Koliko časa še mislite vztrajati z nogometom?

Čim dlje. Na visoki ravni želim, če bom zdrav, igrati še vsaj tri, štiri leta.

Nameravate za konec kakšno sezono odigrati še v Sloveniji? Podobno, kot je storil vaš dober prijatelj in nekdanji soigralec iz Kölna Milivoje Novaković?

O tem še nisem razmišljal. Z Nürnbergom imam še nekajletno pogodbo, zato težko povem kaj pametnega. Ne morem reči da ali ne. Bomo videli.

Se lahko zgodi, da boste po koncu nogometne poti ostali celo v Nemčiji?

Kar se tiče zaposlitve, bi bilo najbolje. Tam bi veliko lažje našel svoje mesto pod soncem, a me zelo vleče v Slovenijo. Dolgo časa sem v Nemčiji, v Sloveniji pa je tako zelo lepo. Pokrajina, ljudje … Vse je super. Z družino načrtujemo vrnitev, a nikoli ne veš, kaj prinese prihodnost.

Vaš najlepši nogometni spomin?

Časi uspehov z reprezentanco in igranje v Mariboru, zmage v nemški bundesligi nad velikani, kot so Bayern München, Borussia Dortmund, Schalke … Mislim, da sem premagal vse. Pa derbiji med Kölnom in Borussio Mönchengladbach, zdaj je zelo zanimivo tudi na derbijih med Nürnbergom in Greuther Fürthom. To so res zanimive tekme. Tudi slovo od Kölna je bilo zelo čustveno. Za mano je res lepa nogometna odisejada.

Pa najslabši?

Izpad iz nemške bundeslige s Kölnom. Imeli smo zelo dobre posameznike, morali bi biti vsaj na sredini lestvice, a smo bili kot ekipa zelo slabi. Takrat je bilo res težko. Navijači so bili razjarjeni. Skrivali smo se doma. Če smo šli v mesto, smo se pokrivali s kapami in podobno.

Ko smo v zadnjih dveh, treh mesecih sezone prihajali z gostovanj, so nam navijači sledili in nas čakali pred štadionom. Grozili so nam in podobno, sploh nas niso spustili domov. Dogajalo se je celo, da smo avtobus puščali na skrivnostnih lokacijah in se potem od tam vsak po svoje razbežali po domovih. Bilo je res napeto. Moral si paziti na vsakem koraku.